Kaj je večji problem: okužba s covidom-19 ali nošenje maske?

Vprašanja glede nošenja mask, se ponavljajo kot mantra, kar dobiva že tragikomične značilnosti. Do neke mere še lahko razumemo »navadne« državljane, ko pa vidi problem v nošenju mask novinar, se lahko resno vprašamo o njegovi strokovnosti in hkrati o kompetentnosti za področje, ki ga pokriva.

Preberite tudi:

»Zadnji čas je, da skupimo skupaj!«

Smo kristjani bolj dovzetni za okužbo s covidom-19 kot ostal državljani?

Poslanica nadškofa msgr. Stanislava Zoreta v podporo ukrepom za preprečevanje okužb s koronavirusom

Poleg nošenja mask je aktualna tudi omejitev verskih obredov

Poleg vprašanja nošenja mask, ki je od 16. oktobra, obvezno tudi na prostem, se pojavljajo nejasnosti tudi glede verskih obredov. Verski obredi so v t.i. rdečih regijah do nadaljnjega prepovedani, vendar so v zadnjih dneh novinarji naslavljali vprašanja, v zvezi z izvajanjem verskih obredov, na vlado, namesto, da bi jih postavljali predstavnikom Cerkve, ki ima pri tem izključno kompetenco.

Kdor izkazuje skrb bolnikom, ga ne skrbi obvezno nošenje mask

Glede nošenja mask je na novinarski konferenci dobro pojasnil infektolog Tomaž Vovko. Vsem tistim, ki se pritožujejo nad maskami, predvsem pod izgovorom, da jim je slabo, je z lastno izkušnjo povedal, da on pri svojem delu nosi masko. Kljub vsem nevšečnostim, ki ga spremljajo pri delu, zaradi predanosti bolnikom, na masko preprosto pozabi.

Rekel je, da mu zaradi drugih skrbi ni v prvi vrsti pomembna maska, ampak zdravje bolnikov. Njegovo sporočilo je, da naj se že enkrat nehamo pogovarjati o tem, da je težko nositi masko na obrazu. Kljub temu da je epidemiološko stanje pri nas skrajno resno in zdravstvo na robu zmogljivosti, se še vedno najde skupina ljudi, ki jim je maska odveč, ne glede na to, da pri tem ogrožajo tudi druge.

Kar je Slovencem priporočeno, je težko razumeti kot obvezno

V času covida-19 se Slovenci radi oziramo proti Švedski, češ, da imajo ljudje tam veliko osebne svobode. Pri tem pa pozabljamo, da imamo Slovenci diametralno nasprotno mentaliteto, kot Švedi. Na Švedskem se vladnih priporočil ljudje v glavnem zvesto držijo, medtem ko mnogi Slovenci vladnim priporočilom kljubujejo in se nad njimi pritožujejo.

Kar je na Švedskem priporočeno, v praksi velja kot obvezno, kar pa je v Sloveniji priporočeno, za nekatere ne pomeni nobenih omejitev. Lep primer je vprašanje neke novinarke na vladni tiskovni konferenci, 16. oktobra, glede obiska grobov.

S strani vlade je priporočeno, da okrog prvega novembra državljani ne obiskujemo grobov. Kljub temu je novinarko zanimalo o možnostih obiska pokopališča in morebitnih sankcijah v zvezi z morebitnimi kršitvami.

Za Slovence je učinkovito samo pravilo sankcij. Če je v skladu z določenim prekrškom ali kaznivim dejanjem zagrožena kazen, se bomo predpisanega zakona držali. Če bi npr. pristojni organi redno nadzirali obnašanje ljudi v trgovinah in na drugih javnih krajih, ter za kršitve tudi redno izrekali kazni, potem bi se epidemiološka slika kmalu obrnila na bolje.

Ločenost države in Cerkve velja tudi na področju zbiranja ljudi

V času, ko vlada sprejema omejitvene ukrepe za zajezitev covida-19, je aktualno tudi vprašanje izvajanja verskih obredov. Ljudje, med katerimi so izstopali novinarji in tudi politiki, so se v zvezi s tem vprašanjem obračali na vladne predstavnike, ki po ustavi in po predpisani zakonodaji za to sploh niso pristojni.

Po naši ustavi so verske skupnosti ločene od države, zato je njihovo delovanje svobodno (7. člen Ustave RS). Nekateri si ločenost predstavljajo kot podrejenost Cerkve državi, vendar tega ustava ne predvideva. Ločenost države in Cerkve, pomeni, da država ne posega na cerkveno področje in tudi obratno, da Cerkev ne posega na področje države.

Nekateri politiki ne poznajo in ne razumejo ustave in zakonov

Na oddaji Tarča,15. oktobra, se je predsednica SAB, celo pet ur po uradni objavi navodil Slovenske škofovske konference, pritoževala, da vlada nič ne naredi v zvezi z omejevanjem verskih obredov.

S tem je Alenka Bratušek pokazala, da ne spremlja tekočih zadev v Cerkvi, predvsem pa ne loči pristojnosti države in Cerkve.

Poleg splošnega ustavnega določila o ločenosti države in Cerkve, Zakon o javnih zbiranjih jasno govori, da so iz zakonskih določil verske skupnosti izvzete (5. člen, točka 2.). Cerkev bi tako kljub vsem vladnim omejitvam in priporočilih NIJZ imela po zakonu pravico do neomejenega zbiranja.

Cerkev je sprejela omejitve v skladu z vladnimi določili

Glede na to, da smo tudi verniki hkrati državljani, je prav in modro, da Cerkev poda določila, ki so v skladu z vladnimi odredbami. Tako je Slovenska škofovska konferenca (SŠK), 15. oktobra do nadaljnjega prepovedala zbiranja vernikov v »rdečih« pokrajinah, v »oranžnih« pa je omejila zbiranje do deset vernikov. Torej je tudi SŠK ravnala v skladu z vladnimi določili.

Vprašanje vključitve predstavnikov Cerkve v bolnišnice

V zvezi z vključitvijo predstavnikov Cerkve v problematiko covida-19 so nekateri postavljali vprašanja, zakaj se duhovniki, redovniki in redovnice, ne vključijo aktivno v pomoč bolnikom po naših bolnišnicah, da bi bili v pomoč medicinskemu osebju.

Zanimivo je, da to v glavnem govorijo tisti, ki so naklonjeni političnim strankam, ki so naslednice komunistične partije. Do konca druge svetovne vojne, so namreč sestre usmiljenke, v večini bolnišnic opravljale delo medicinskih sester. Po vojni so jih komunisti pregnali iz bolnišnic, tako da so morale bivati v samostanih, ločene od ljudi.

Duhovniki in redovni(ce)ki izvajajo v glavnem duhovno oskrbo

Od demokratizacije Slovenije, leta 1990, kar precej sester usmiljenk zopet deluje po bolnišnicah, nekatere so celo zdravnice. Drugi redovnice in redovniki niso usposobljeni kot medicinsko osebje, vendar pomagajo po bolnišnicah in po drugih ustanovah na drugačen način, predvsem v obliki duhovnega spremljanja.

Vsaka slovenska bolnišnica in druga socialna ustanova ima tudi duhovnika, ki je odgovoren za duhovno oskrbo ljudi, ki so tam nastanjeni. V času covida-19 veljajo tudi za duhovnike posebna določila, ki so v veljavi tudi za drugo osebje. Tako mora tudi duhovnik, v primeru nudenja duhovne oskrbe, nositi predpisano zaščitno opremo.

Res pa je, da se redovniki, redovnice in duhovniki neradi medijsko izpostavljajo, zato pri marsikomu prevladuje vtis, kot da ničesar ne počnejo. Gotovo pa je, da ne moremo pričakovati, da bi omenjene osebe, razen tistih, ki so za to usposobljene, opravljale službo, na način, kot ga opravlja redno zdravstveno osebje.

Kako dolgo bo trajala epidemija, je odvisno od vseh državljanov

V boju proti covidu-19 je najpomembnejše, da je državljanom prvi cilj boj proti tem virusu in ne pravica do svobode. Če bo vsem državljanom prvi cilj zajezitev covida-19, potem nam ne bo težko sprejeti nobenih omejitev. V nasprotnem primeru, pa se nam lahko epidemija zavleče v leta ali celo stoletja. Samo spomnimo se, da je epidemija kuge razsajala približno 300 let.