Ali lahko Bog deluje s polno močjo tudi v času izrednih razmer?

Od 20. oktobra velja, po odločitvi, Slovenske škofovske konference (SŠK) prepoved verskih obredov na celotnem območju Slovenije. Za razliko od prvega vala, ko je Cerkev nepričakovano hitro prepovedala bogoslužja, je tokrat, v času, ko je epidemiološka slika veliko slabša, to storila zelo pozno.

Preberite tudi:

Religija – pot k izpolnitvi življenja

Krščanstvo – vera, ki je mnogi kristjani ne razumejo

V drugem valu je Cerkev zadržana do spletnega predvajanja bogoslužja

SŠK je bogoslužja prepovedala že 15. oktobra, vendar je do 20. oktobra bilo dovoljeno obhajati sveto mašo na območju oranžo obarvanih regij. Ob prvem zaprtju cerkva, meseca marca, so škofje spodbujali duhovnike, naj svete maše prenašajo preko spleta, ob drugem zaprtju pa so bili do tega precej zadržani.

Najprej so celo prepovedali spletno predvajanje maš, kar so čez dva dni preklicali, vendar so hkrati izrecno poudarili, da spremljanje prenosa svete maše po spletu ali drugem mediju ne pomeni občestvenega in zakramentalnega obhajanje svete evharistije.

Ali škofje pravilno razumejo papeževo stališča o spletnem bogoslužju?

Škofje se glede zadržanosti do spletnega predvajanja bogoslužja sklicujejo na papeža Frančiška, ki je aprila v eni izmed pridig poudaril, so ljudje preko digitalnih medijev sicer lahko povezani, niso pa del Cerkve. Rekel je tudi, da v težki situaciji spletna bogoslužja Gospod dovoli, vendar je ideal Cerkve vedno bogoslužje z ljudstvom in zakramenti.

Ob tem je potrebno povedati, da se je aprila v Evropi epidemiološka slika že občutno izboljševala, zato je papež to povedal v kontekstu obstoječih razmer. V času zaprtja cerkva so se namreč ljudje navadili spremljati bogoslužje preko medijev, zato jih je bilo potrebno primerno pripraviti na ponovno redno vzpostavitev bogoslužja.

Bistveno je vprašanje, kako krepiti odnos z Bogom v izrednih razmerah?

Dejstvo je, da je čas epidemije čas, ko na vseh področjih vladajo izredne razmere, zato iz tega ni izvzeta niti Cerkev. Dejstvo je tudi, da je SŠK prepovedala bogoslužja za celotno Slovenijo. Zato je v zvezi s tem najbolj umestno vprašanje, na kakšen način lahko verniki ohranjamo in krepimo odnos z Bogom v času izrednih epidemioloških razmer.

Ob takšnih razmerah poudarjanje, da udeležba pri bogoslužju preko medijev in še posebej preko spleta, ni najbolj na mestu, saj si drugačne udeležbe preprosto ne moremo privoščiti. Takšna opozorila so povsem primerna za čas normalnih razmer, ko se mnogi tudi zaradi lagodja ne udeležijo mašne daritve.

Ali Bog res lahko v polnosti deluje na točno določenih krajih?

Glede na to, da zdaj verniki nimamo prav nobene možnosti za bogoslužje v živo, je prav, da so nam na razpolago vsa mogoča »nadomestila« vključno s prenosom preko spleta. Poudarjanje, da udeležba pri bogoslužju nima zakramentalnega značaja, nas lahko sili v miselnost, da ima tudi Bog omejene možnosti za srečanje z verniki.

Ljudje smo še vedno zaznamovani z lokacijsko omejenostjo, kar po drugi strani Bogu ne predstavlja nobene težave. Lokacijsko omejenost bogoslužja je zavrnil že Jezus v pogovoru s Samarijanko (Jn 4). Samarijanka je z Jezusom med drugim želela razpravljati o tem ali je treba Boga častiti na določeni gori ali v Jeruzalemu.

Jezus ji je na njeno dilemo odgovoril: »Pride ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici« (Jn 4,23). Jezus želi s tem premakniti človeka iz omejenega lokacijskega pojmovanja odnosa z Bogom, v človekovo srce, ki je lahko kadar koli in kjerkoli odprto za Božjega Duha in resnico.

Bog je človeku popolnoma na razpolago tudi v izrednih situacijah

Pri tem poudarjamo, da nikakor ni namen tega prispevka relativizirati bogoslužja v cerkvah ob navzočnosti vernikov, ampak gre samo za poizkus pojasnitve, da je lahko Bog tudi v izrednih situacijah, človeku popolnoma na razpolago. Bolj, kot fizične dimenzije, je pomembna človekova zmožnost popolnega darovanja Bogu.

V zgodovini Cerkve je bilo mnogo kristjanov, ki so živeli v izrednih razmerah. Takšne razmere so bile predvsem v času preganjanja s strani tistih, ki jim je bilo krščanstvo »trn v peti«. Preganjanje kristjanov pa ni le stvar zgodovine, ampak je aktualno tudi danes. Po vsem svetu je namreč tudi danes 300 milijonov kristjanov, ki so preganjani.

Ali živijo preganjani kristjani »nepopoln« odnos z Bogom?

Tako v zgodovini, kot danes so bili in so mnogi kristjani izpostavljeni izrednim razmeram, ko zaradi preganjanja, niso bili in ne morejo biti prisotni pri Bogoslužju. Do danes nisem uspel v nobeni literaturi najti, da bi kdor koli od teh ljudi »živel nepopolno zakramentalno življenje«, oz. »nepopoln odnos z Bogom«.

Cerkev je se je ravno skozi izredne razmere še bolj krepila. Že v drugem stoletju je cerkveni oče Tertulijan izjavi, da je »kri mučencev seme novih kristjanov«. Prav gotovo v krajih kjer vladajo preganjanje in druge izredne razmere, kristjani ne morejo biti udeleženi pri bogoslužju, kadar bi si želeli in kjer bi si želeli.

Boga ne more omejiti nobena vojna, nobeno preganjanje, nobena epidemija

Po drugi strani pa ravno v času izrednih razmer Bog daje ljudem še več moči, kakor v normalnih situacijah. Dejstvo je, da je tudi čas epidemije covida-19 čas, ko vladajo izredne razmere, zato smo še posebej verniki poklicani, da poskušamo vlivati moč tistim, ki so, zaradi situacije v kateri so se znašli, na kakršen koli način prizadeti.

Bolj, kot teološke razprave o veljavnosti in (ne)moči Božjega delovanja v zakramentih in izven njih, je naloga Cerkve krepiti pri ljudeh vero v neomejeno Božje delovanje. Boga namreč ne more omejiti nobena vojna, nobeno preganjanje, nobena epidemija.

Boga lahko omeji samo zaprto človeško srce

Edino, kar lahko Boga omeji je človekova zaprtost srca. Božji Duh se lahko namreč umakne edino pred človekovo zaprtostjo. Človekovo srce je lahko zaprto tudi pri najbolj slovesnem bogoslužju, v nabito polni cerkvi. Po drugi strani pa je lahko popolnoma odprto tudi v spletnem prenosu bogoslužja, npr. v družinskem krogu.

Covid-19 je lahko za Cerkev blagoslov, da se osvobodi ustaljenih kalupov, kjer se sicer veliko vidi na zunaj, človekova srca pa so kljub temu še naprej prazna. Tradicionalizem, ki že dodobra načenja »cerkveno barko« se lahko v času izrednih razmer umakne čisti veri, ki je sad popolne odprtosti za Boga.