Je moj zdravstveni karton res moj?

Vsak naš obisk zdravnika je skrbno zabeležen v zdravstvenem kartonu in v njem je moč najti ogromno podatkov. Konec koncev je medicinska dokumentacija eden izmed najpomembnejših podpornih stebrov v procesu našega zdravljenja.

Preberite tudi:

Predstavitev poklica: Zdravnik splošne medicine

Kje je meja med dejansko in namišljeno boleznijo

Vprašanje, ki pa se ob tem odpira, je, ali imam jaz kot glavni akter zdravstvenega kartona sploh vpogled vanj, ali ga lahko odnesem s sabo in pregledam ter kdo vse lahko moj karton vidi.

Zakon o varstvu osebnih podatkov

V Sloveniji imamo Zakon o varstvu osebnih podatkov(ZVOP-1), ki obravnava zgolj podatke, ki se zbirajo na podlagi zakonskih določil in ki je veljaven zgolj za podatkovne zbirke, pomembne za državo. Z medicinsko dokumentacijo se posebej natančno ne ukvarja, a jo v nekaj členih vendarle bežno omenja.

Prvi odstavek 3. člena omenjenega zakona pravi, da se lahko zbirke podatkov, ki vsebujejo podatke osebne narave, vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo samo na podlagi zakona ali na podlagi pisne privolitve posameznikov, na katere se podatki nanašajo.

Iz 3. člena istega zakona tudi izhaja, da mora za vzpostavitev in vodenje zbirke podatkov obstajati ustrezna pravna podlaga ali pisna privolitev posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Iz tega določila bi lahko torej smiselno povzeli, da lahko zdravnik zbira le tiste podatke, za zbiranje katerih da bolnik pisno privolitev.

Zdravnik podatkov, ki jih je zbiral za ugotavljanje neke bolezni, ne sme uporabiti v druge namene (denimo kri za določitev krvnega sladkorja ne sme biti uporabljena za genetsko testiranje). Institut domnevne privolitve bi bilo moč uporabiti samo pri nujnih medicinskih stanjih, ko mora zdravnik ukrepati mimo volje bolnika oziroma ko je le-ta ni zmožen izraziti (prometne nesreče, komatozna stanja, nezavest).

Kar pa v praksi domala ne drži, saj bi ob vsakem obisku zdravnika morali podpisati, da dajemo dovoljenje, da naše stanje vpiše v karton. Vsak specialist pa bi moral sam opraviti teste, tudi krvne, preden bi nas želel zdraviti. Dosledna uporaba tega zakona bi pripomogla zgolj k večjemu kaosu.

V 10. členu v prvem odstavku je zapisano, da upravljavec zbirke podatkov sme posredovati osebne podatke drugim uporabnikom samo, če so za njihovo uporabo pooblaščeni z zakonom ali znova na podlagi pisne zahteve ali privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Izvršilni predpisi niso dovolj za zahtevo po vpogledu v podatke.

Zakon upravljavcu zbirke podatkov tudi nalaga, da mora le-ta pri vsakem posredovanju osebnih podatkov zagotoviti, da je moč naknadno ugotoviti, kateri osebni podatki so bili posredovani, komu ter za kakšne namene.

Zdravnik bi torej bil dolžan voditi posebno evidenco o tem, kdaj, kako, komu in katere osebne podatke bolnika je posredoval. Seveda zdravnik tudi po slovenski zakonodaji ni lastnik podatkov, kajti dejstev ni mogoče patentirati.

Zakon jasno navaja pravice posameznikov:

• pravica do vpogleda v podatke, ki se nanašajo nanj in so vsebovani v posamezni zbirki in s tem povezana pravica do prepisovanja teh podatkov in pravica do njihovega izpisa,
•  pravica zahtevati od upravljavca zbirke podatkov seznam subjektov, ki so jim bili posredovani podatki, ki se nanašajo nanj,
• pravica zahtevati dopolnitev ali popravo nepopolnih, netočnih ali neažurnih podatkov,
• pravica zahtevati izbris podatkov v primeru nezakonitosti pri njihovem zbiranju.

Iz povedanega je moč smiselno izpeljati, da »lastnik« podatkov ne sme odnašati izvirnikov, saj zakon jasno govori o pravici do vpogleda in pravici do izpisa.

Kar pa pomeni tudi to, da naš zdravstveni karton ni dejansko naš.

Kako torej do svoje medicinske dokumentacije

Kot že omenjeno, je medicinska dokumentacija zbirka podatkov in informacij o dosedanjem zdravljenju in zdravstvenem stanju posameznika. V njej so zbrane informacije o analizah, preiskavah, pregledih, diagnozah, izdanih receptih in napotnicah ter drugo od rojstva dalje.

Ustava Republike Slovenije (38. člen) vam daje pravico, da se seznanite z lastno zdravstveno dokumentacijo, a poudarek je na seznanite.

Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP)  v 41. členu določa, da ima pacient ob prisotnosti zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca oziroma zdravstvenega sodelavca pravico do neoviranega vpogleda in prepisa zdravstvene dokumentacije, ki se nanaša nanj.

Fotokopiranje ali drugo reprodukcijo zdravstvene dokumentacije mora zagotoviti izvajalec zdravstvene dejavnosti. Verodostojno reprodukcijo slikovne dokumentacije, ki se ne hrani v elektronski obliki, je izvajalec zdravstvene dejavnosti dolžan zagotoviti, če razpolaga s tehničnimi sredstvi, ki to omogočajo.

Torej lahko vsakdo zaprosi za preverbo svoje zdravstvene dokumentacije vpričo zdravstvenega delavca in za fotokopije svoje zdravstvene dokumentacije, pri čemer je samoplačnik za stroške fotokopiranja, ter za kopijo zdravstvene dokumentacije v elektronski obliki, če je ta na razpolago. Slednjo v zadnjem času najpogosteje uporabljajo zdravniki.

Če bi torej želeli svojo zdravstveno dokumentacijo, se obrnete na svojega zdravnika, ta pa vam mora najpozneje v petih dneh omogočiti vpogled, prepis, fotokopiranje ali reprodukcijo. Vi pa ste tisti, ki boste določili, ali boste v zdravstveno dokumentacijo le vpogledali, jo prepisali ali boste zahtevali le fotokopije.

Ob tem pa ne pozabite, da lahko za vpogled prosite največ dvakrat mesečno. Ob zahtevi za vpogled ali izdelavo fotokopij zdravstvene dokumentacije načeloma ni treba navesti namena, a vas bo zdravnik zanj vseeno vprašal, prav tako boste morali podpisati, da ste zahtevali kopijo.

Razpolaganje z originalno zdravstveno dokumentacijo pa je omejeno. Še dobra tri leta nazaj ste lahko brez težav sami prenesli zdravstveni karton od enega do drugega zdravnika, zdaj pa tega ne morete več storiti.

Kljub temu da gre za vašo medicinsko dokumentacijo, nimate pravice pridobiti originalne v fizični obliki, da bi z njo prosto razpolagali, npr. jo odnesli iz prostorov zdravnika, ki je zadolžen za hrambo, jo uničili, popravljali vsebino ali nesli k drugemu zdravniku.

Imate pa vedno pravico do seznanitve z vsemi lastnimi osebnimi podatki, ki se nahajajo v katerikoli izmed zbirk osebnih podatkov, ki se nanašajo nanjo.Lastnik vaših podatkov je vaš zdravnik, kar pa seveda ne vpliva na vašo pravico do seznanitve s podatki v kartonu.

Za hrambo zdravstvene dokumentacije je zadolžen vaš zdravnik in posredovanje le-te, kadar za to obstaja zakonska podlaga, opravi on. Če zamenjate izbranega osebnega zdravnika, bo zdravstveni dom prejšnjega zdravnika vso dokumentacijo, ki se nanaša na vas, poslal novemu izbranemu zdravniku.

Komu vse pa lahko posreduje zdravnik podatke

Ker je lastnik zdravstvenega kartona zdravnik, lahko le on odloča, komu bo podatek posredoval. Tako on odloča, ali bo podatke posredoval ožjim sorodnikom ali skrbniku, kar lahko stori le ob ustreznem pooblastilu.

Tudi po vaši smrti je lastnik zdravstvenega kartona zdravnik, ožjim sorodnikom lahko posreduje le kopije, nikakor pa ne originala. Zdravnik hrani še dokumentacijo najmanj deset let po smrti posameznika, na katerega se je dokumentacija nanašala.

Vpogled v zdravstveni karton pa lahko imajo po zakonu tudi druge institucije, če za to obstaja razlog, ki bi pripomogel k razrešitvi, pojasnitvi določenih okoliščin. Največkrat je tu govora o sodiščih, policiji, izvedencih, tožilstvu. Vendar lahko posameznik vedno zahteva, tudi v primeru spora s svojim zdravnikom, varovanje svojih pravic do vpogleda v svojo medicinsko dokumentacijo v nepravdnem sodnem procesu in po hitrem postopku.

Zdravnik kot »varuh« kartona je dolžan skrbno voditi vso pomembno medicinsko dokumentacijo in je ne spreminjati za nazaj, izvirnike skrbno varovati in hraniti vsaj deset let, načelno onemogočati prenos in izgubo izvirnikov (sodobna tehnologija omogoča prenos vsebine podatkov brez prenosa izvirnikov), ob morebitnem prenosu pa voditi natančno evidenco o kraju, času, destinaciji in vrsti prenesenega gradiva.