Živali so čuteča bitja, a kazensko pravo jim nudi le pomanjkljivo zaščito

Živali so od 5. marca 2020 opredeljena kot čuteča bitja, a za njihovo zaščito bi bila potrebna sprememba tudi v kazenskem in ne le v stvarnem pravu.

Pred skoraj sedmimi meseci je Državni zbor Republike Slovenije s 47 glasovi za in 37 glasovi proti potrdil dopolnjeni predlog novele stvarnopravnega zakonika, s katerim je prišla v veljavo tudi nova opredelitev živali kot čuteča bitja in ne več kot stvari.

Preberite tudi:

Svetovni dan vegetarijanstva: vegetarijanstvo za živali, okolje in ljudi

Svetovni dan varstva živali: tudi živali imajo svoje neodtujljive pravice

Poslanka Socialnih demokratov Meira Hot je boj za drugačno dojemanje živali pojasnila z opozorilom na številne zakonodajne vrzeli, ki preprečujejo efektivno preprečevanje neprimernega ravnanja z živalmi, in na neustreznost sankcij, povezanih z zlorabo živali.

Nekateri nasprotujoči poslanci so predlog o novi dikciji zavrnili zaradi neprepričanosti o namenu in morebitnih implikacijah spremembe. Andreja Katič, takratna ministrica za pravosodje in podpredsednica Socialnih demokratov, je pojasnila, da je ključni razlog za takšno opredelitev nujen korak za izboljšanje položaja živali in splošno vrednostno zavedanje, da živali prav zavoljo njihove sposobnosti čutiti in se odzivati na okolico niso enake stvarem oz. objektom, ki jih človek obvladuje.

Glavni cilj spremembe definicije živali, ki je bila že pred tem prisotna v Pogodbi o delovanju Evropske unije, je bila torej močnejša zavezanost k celostnem upoštevanju zahtev po dobrobiti živali kot čutečih bitij, in jasno navodilo, da je skrb za dobrobit živali dolžnost države.

»Naša naloga je aktivno delovati in vklopiti vse mehanizme, tako pravne kot nadzorstvene, da preprečimo tragična ravnanja, mučenje in slabo ravnanje z živalmi,« je zapisala Meira Hot.

Korak naprej?

Kljub temu, da smo marca napravili korak naprej v zvezi s skrbjo za živali, dr. Miha Šepec, dr. pravnih znanosti in docent za kazensko pravo na PF Univerze v Mariboru v svojem članku »So živali čuteča bitja tudi v kazenskem pravu?«, objavljenem v reviji Pravna praksa, št. 22, 2020, str. 6-8, opozarja, da je določba novega 15. a člena SPZ (»Živali niso stvari, ampak čuteča bitja.«) za kazensko pravo le mrtva črka na papirju, ki ne bo izboljšala pravnega statusa živali, dokler se zakonodajalec ne bo za podobno spremembo odločil tudi v Kazenskem zakoniku (KZ-1).

Sprememba definicije živali v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), ki je temeljni zakon stvarnega prava, je torej nastala na matičnem področju stvarnega prava, posesti, stvarne pravice in načina njene pridobitve, prenosa, varstva in prehajanja. Toda če hočemo doseči, da bodo živali kot čuteča bitja resnično pravno bolje zaščitene, sprememba v SPZ ne zadostuje, nujne so spremembe tudi v KZ-1.

Živali v kazenskem pravu

Po tradicionalni kazenskopravni doktrini so živali obravnavane kot stvari; njihova tatvina se obravnava kot kaznivo dejanje tatvine tuje premične stvari ali velike tatvine, njihova usmrtitev ali poškodovanje pa se tradicionalno smatra kot poškodovanje tuje stvari.

Danes živali v kazenskem pravu niso povsem izenačene s pojmom stvari, prav tako niso izenačene z ljudmi. Intuicija in zdrav razum nam pravita, da živali lahko utrpijo drugačne vrste škode kot stvari, saj so lahko za razliko od predmetov tudi mučene. Zato je jasno, da bi morale imeti poseben in natančno dodelan položaj v kazenskem pravu.

Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) dodatno utrjuje posebni status živali v družbi tako, da ščiti njihova življenja, zdravje in dobrobit ter določa pravila o primernem ravnanju z njimi. Ker so živali živa in čuteča bitja, jih ne moremo ocenjevati preko njihove premoženjske vrednosti.

Specialna zakonodaja, ki je usmerjena v zaščito živali, in posebni členi v KZ-1, ki se ukvarjajo z varovanjem živali, kažejo na korak naprej v našem dojemanju in spoštovanju drugih čutečih vrst, prav tako je zanimivo, da sodobna kazenskopravna doktrina za zaščito posamezne živali dovoljuje uporabo sile in opravičljive skrajne sile v primeru ogroženosti življenja živali.

Člen o mučenju živali iz KZ-1 je pomanjkljiv

Dr. Miha Šepec opozarja, da ima člen o mučenju živali iz KZ-1 številne pomanjkljivosti, saj se nanaša le na primere, ko storilec surovo ravna z živaljo, po nepotrebnem povzroča njeno trpljenje, jo trajno pohabi ali na krut način povzroči njen pogin.

Opozarja, da v tem kaznivem dejanju niso zajeti tudi primeri, ko nekdo ubije žival brez povzročanja dolgotrajne bolečine ali ko ukrade tujo žival iz njenega udomačenega okolja. V slednjih primerih bi izenačenje živali s stvarmi živalim prinesla boljšo kazenskopravno zaščito, kot če jih popolnoma izločimo iz pojma stvari.

Ker je od marca jasno povedano, da pravne obravnave predmetov ne moremo uporabljati za živali, vsa tradicionalna premoženjska kazniva dejanja, ki so se uporabljala za kraje in usmrtitve živali, po novem več ne veljajo, to pa posledično prinaša veliko praznino v kazenskem pravu.

V skladu s to razlago usmrtitev tuje živali ne glede na njeno vrednost ali pomen za lastnika kazenskopravno ni inkriminirana, če se žival pri tem ne muči. Le v primeru, da žival trpi, pride v poštev kaznivo dejanje mučenja živali po 341. členu KZ-1. Kraje živali niso več inkriminirane, ker tatvina zajema le tuje premične stvari.

Kazensko pravo bo treba dodelati

Namen sprememba v stvarnopravni doktrini se bil približevanje živali človeku v pravu, a za efektivnejše varovanje živalskih pravic bo potrebno bo urediti tudi definicijo v kazenskem pravu.

Do takrat bodo živali v kazenskem pravu zaščitene v okviru okoljskih deliktov iz KZ-1 kot živa bitja, ki so del okolja, v okviru premoženjskih deliktov pa kot stvari, nad katerimi ima njihov lastnik lastninsko pravico.

To pomeni, da je enačenje živali s stvarmi, ki ni v skladu z razvojem okoljevarstvenih naukov zadnjih časov, še vedno v rabi, a so živali zaradi njega na določenih mestih kazenskopravno za zdaj bolje zaščitene. Krajo živali še zmeraj lahko obravnavamo kot kaznivo dejanje tatvine po 204. členu KZ-1, velike tatvine po 205. členu KZ-1 ali ropa po 206. členu KZ-1, usmrtitev tuje živali, pri čemer ta ne trpi, pa kot kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1.

Sprememba v stvarnem pravu je bila prava in poštena poteza, a nezadostna, saj gre le za prvi korak do resnične zaščitenosti živali v Sloveniji. Da bi živali resnično pričeli tretirati kot čuteča bitja, bo treba napraviti še drugega in izvršiti ključno reorganizacijo znotraj Kazenskega zakonika – in to čimprej, saj so živali vendarle čuteča bitja, ki si zaslužijo pri nas imeti jasne in nesporne pravice.

Če se to v bližnji prihodnosti ne bo zgodilo, ne moremo trditi, da naša država živali zares obravnava kot čuteča bitja.