Naprej na vsebino

Kdaj bo te norije konec?

Menda smo starši odgovorni za svoje otroke in moramo mi poskrbeti za njihovo dobrobit, da imajo vse, kar jim pripada, in jih pripraviti na svet. Drži. Drži tudi to, da smo v prvem valu odkrili, kako nesposobni starši smo, kakšno krivico delamo šolnikom, OK, ne vsem, ter kako nevzgojene otroke imamo. Včasih prav zlobne.

Vse to je jasno in vsak popravlja, kar se popravljati da, ali pa pač meni, da v to zgodbo ni zajet, ker za to, da njegovemu sončku ne gre, so krivi drugi. Ampak to so ljudje svoje vrste in o njih je bilo povedano veliko.

Preberite tudi:

Šolanje od doma – »Oh, hell NO! I’m not ready for this s*!«

Dr. Jerman je spregovoril o resnici okoli mask, covida-19, cepljenja in vlade

Prav tako je bilo ogromno povedano o vladi, ki dela, kar dela. Nekomu je njeno početje všečno, drugi so proti, tretji se pač obračajo po vetru ter trenutnem občutju. O različnih »wonna be« strokovnjakih vemo veliko, nekaj, kar povedo, je celo res, a tako zanemarljiv delček, da je škoda besed.

Torej vemo vse, jasno nam je vse, pa še vedno igramo igro, kdo je bolj kreativen pri izogibanju ukrepom, kako najbolje okrog prinesti policista, inšpektorja ali redarja. Še vedno je nujno, da se polresnice objavljajo na spletu, in MSM so vse bolj ustvarjalni pri manipuliranju z informacijami. Še dobro, da ni več nasilja.

Vse to vemo, nič novega nismo v teh mesecih, ko nam tempo narekuje covid, pogruntali. Uspešno mešamo jabolka z bananami, delamo primerjave s situacijami prejšnjih epidemij in poveličujemo prejšnje sisteme. Nekako pa nam življenje tu in zdaj ne gre. Živimo v  preteklosti, sanjamo o prihodnosti, na sedanjost pa pozabljamo.

Kaos je povsod, velik uspeh dneva vsakega posameznika je že v tem, da koga ne ubije. V norem tempu, ki smo ga še nedavno imeli, ko včasih nisi vedel, kdo si, če nisi pogledal na osebno, pride covid in vse ustavi ter obrne na glavo.
Kaos je povsod, velik uspeh dneva vsakega posameznika je že v tem, da koga ne ubije. V norem tempu, ki smo ga še nedavno imeli, ko včasih nisi vedel, kdo si, če nisi pogledal na osebno, pride covid in vse ustavi ter obrne na glavo.
Vir slike: Pixabay

Ob vsem tem pa nihče ne upa na glas povedati, kako dejansko je. Jočemo, kako je šolanje na domu težko, kako je vse več brezposelnih, kako gospodarstvo propada in kako je vse več lačnih. Na ta način se hitro ustvarita dva tabora, kjer vsak po svoji strani dokazuje svoj prav. Celotne zgodbe pa nihče ne vidi ali pa je noče videti. Vsak po svoje »fura svoj suffer«, če se še kdo s tem strinja, pa toliko bolje.

Ne bom trdil, da sem jaz ta mesija, ki vidim celotno sliko, ker zaenkrat še nimam kompleksa boga, čeravno se velikokrat počutim, da sem z drugega planeta, ali pa, da samo sanjam in se bom enkrat zbudil iz te nočne more. Vem pa, da vidim malce širšo sliko kot marsikdo drug.

Ne vem, če vam je kdo povedal, ampak živimo v 21. stoletju, moj učitelj zgodovine bi me sicer popravil in poslal s šusom v klop, ker je 22. stoletje, ampak pustimo malenkosti. Živimo v času tehnologije, ko se ta spreminja tako hitro, kot si menjamo gate. Tempo življenja je tako hiter, da me čudi, da še nismo nekaj naredili na tem, da bi dan imel več kot 24 ur.

Kaos je povsod, velik uspeh dneva vsakega posameznika je že v tem, da koga ne ubije. V norem tempu, ki smo ga še nedavno imeli, ko včasih nisi vedel, kdo si, če nisi pogledal na osebno, pride covid in vse ustavi ter obrne na glavo.

A veste, kaj se zgodi z motorjem, ki je na zelo visokih obratih in ga v enem trenutku na silo ustavimo? Crkne, bi rekli mehaniki. To se je zgodilo nam. Nekateri smo se uspeli ustaviti počasi, drugi so se razleteli ter se počasi sestavljajo, nekateri se nikoli več ne bodo, nekateri sploh ne vedo, da so se ustavili, le redke izjeme so še na istih obratih, ker se zanje ni nič spremenilo.

Še dobro, da je nekaj slednjih, saj upanje, da posledice ne bodo tako hude, še ostaja. Težava pa je, ko želijo ti postavljati nov tempo – ne gre. Velika večina se nas dnevno bori s preživetjem in kaosom, za katerega sploh ne vemo, če ga obvladujemo, menda ga, vsaj dokler so položnice plačane, hladilnik poln in otroci menda delajo za šolo.

Trenutne situacije ne morete primerjati z nobenim zgodovinskim obdobjem. Mogoče se nam bodo nekje v prihodnosti smejali, ampak trenutno je situacija kaotična. Naj razložim, kaj mislim, da boste mogoče lažje razumeli celoto.

Večina otrok je doma. V prvem valu je resnično bilo še malce zabavno in smo se lahko starši repenčili, kdo je boljši starš. Pregurali smo do počitnic, vsi veseli in srečni, da smo prvo bitko dobili. Dokler nas realnost ni udarila po glavi. Pozabite na običajno počitniško življenje. Pa smo se spet lahko šli animatorje, svetovalce in prijatelje otrokom in ja, so naši.

Ampak tudi jaz rabim tistih preklemanih pet minut in vikend na morju, ki prinaša tigra, ne mačka. Svoj čas za polnjenje baterij. Pa stavimo na novo šolsko leto, čas, ko bomo vsaj dopoldan lahko imeli zase, četudi v službi. Sicer potrebuješ za polnjenje malce več časa, ampak po kakšnih treh mesecih se pa vendarle počasi napolniš.

Pozabi ti na to. Do zadnjega nismo vedeli, kako bo šolsko leto organizirano. Koliko živčne vojne je bilo ob tem, vemo le starši in šolniki. Dobimo slavni B- model in kot zmešani čakamo klic iz šole, če moramo slučajno po otroka, ker ima vročino. Vsak klic te vrže v paniko, pa četudi kliče Franc, ki vabi na pivo.

Končno nam razložijo, da se bo šola selila na dom. »Jeba« za vse, ki imajo majhne otroke. In sedaj ni največja težava ta, da ne bi obvladoval otrok, ampak to, da iz tedna v teden do zadnjega čakaš, kako bo naslednji teden.

Meša se ti že od stalne motivacije otrok, ti pa razpadaš. Tečen si že sam sebi in otroci to opazijo. Vse, kar hočemo, je tistih pet minut, ki pa jih ni. In ne, ne moreš si jih vzeti. Dopoldan voziš slalom med šolo in službo, pa vmes skrbiš še za obroke. Če imaš majhne otroke, pa slalom med animacijo, da ti pol bajte ne zažgejo, in službo, da ti šef ne da odpovedi. V kuhinjo je boljše, da nihče ne stopi.

Popoldan pa skušaš ponovno animirati otroke, da je vsaj malo manj dretja, usklajuješ še zaostanke v službi, pa seveda hrano, in ker so hišni škratje očitno dali odpoved, še pranje in pospravljanje, pa fino je, da poskrbimo še za rekreacijo za celo družino in gremo na sprehod.

Nekako skušaš preslišati vse tiste opazke, da so maškare, ker nosiš masko, in spregledaš vse tiste poglede »glej ga, norca«, predihavaš, iščeš pozitivo, a po parih takšnih zadetkih željo, da bi koga na gobec, še komaj krotiš.

Prideš domov, spet si animator, pa partnerski odnos, pa ne vem še kaj in komaj čakaš, da gredo otroci spat, da greš lahko še sam, se malo stisneš k svoji dragi, ki je prav tako imela tako »šiti dan«, kjer se običajno vedno nekaj zalomi, ker smo le ljudje. Dnevi so prekratki in noben urnik ti ne pomaga, ker je vsega preveč.

Bojda bi lahko nekaj opustil, ampak kaj? Otrok ne moreš zapreti v kletke ali prilepiti na tla. Nahraniti jih moraš, pa tudi za obleči morajo kaj imeti. Torej tega ne gre opustiti. Šefu ne moreš reči, da bi bil malce doma, čeravno imaš še dovolj dopusta, ker si ne moreš privoščiti manka pri financah.

Nikomur ni lahko, ne nam, ki smo zaposleni in imamo otroke, ne brezposelnim z otroki, ne samskim, ne mladim, ne starim.
Nikomur ni lahko, ne nam, ki smo zaposleni in imamo otroke, ne brezposelnim z otroki, ne samskim, ne mladim, ne starim.
Vir slike: Pixabay

V trgovini nekako ne razumejo, da ti ne bi plačal, ker moraš pač biti doma, prav tako institucij, ki nam pridno mesečno pošiljajo »čestitke«, ne zanima, da mi trenutno nimamo, ker smo odgovorni starši. Torej službe tudi ne moreš opustiti.

In tako dan za dnevom voziš slalom v kaosu, kjer tebe preprosto ni in ni tistih nekaj minut za polnjenje baterij. Seveda se lahko s partnerjem dogovoriš, da si delita delo, ampak to je nekako izvedljivo, če ima par enega otroka, tam se še najde malo časa zase. Če pa je en starš na vsaj enega otroka, pa tudi tek zase, sprehod na bližnji hrib ne dajo učinka, ker je vsega preveč. Ker je bil tisti pravi čas daleč nazaj.

Ob vsem tem pa niti ne smeš biti bolan, ker se cel sistem podre.

Ja, med prvo in drugo vojno jim je bilo težko, a nikjer nisem zasledil, da je šolski pouk potekal, ne glede na vse, da so starši hodili v službo, ne glede na vse. Edino, kar imamo skupnega, je tisti strah, negotovost, ko ne veš, kaj bo jutri, kaj te čaka, in ker ne moreš do vseh svojih.

Nikomur ni lahko, ne nam, ki smo zaposleni in imamo otroke, ne brezposelnim z otroki, ne samskim, ne mladim, ne starim. Vsem se nam že meša v tej noriji in tudi cepivo ne bo prineslo rešitve, ker smo seveda frajerji in imamo tudi tu tisoč in eno foro, zakaj tega pa ne.

Kar nam je ponujeno kot rešitev, bi mi obrnili po svoje, ko dokažemo, da smo imeli narobe, pa so krivi drugi. Maske niso učinkovite, ker jih mnogi nosijo, a se epidemiološka slika ne izboljša. Da bi pa mogoče v to vpletli še one zabave ter načine, kako okrog prinesti druge, ker samoizolacija in karantena sta samo za idiote, to pa ne.

Če želite shujšati, boste to dosegli le s strogo dieto in redno telovadbo. Če boste to počeli po svoje, ker če celo čokolado pojeste na skrivaj, nihče ne ve, in če telovadite malce po svoje, tudi nihče ne bo vedel, ne boste shujšali. Pa ne bo za to kriv vaš osebni trener, ampak vi sami. Tako je s to epidemijo. Dokler nam ne bo jasno, da smo rešitev mi, in ne vlada, ker če cel svet govori, da maske, razdalja, higiena rok in kašlja pripomorejo k zmanjšanju okužb, potem bomo tu, kjer smo. Nikjer in v kaosu, vse bolj jezni in željni »krvi«.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice