Pred 100 leti v Slovencu

Smo Slovenci izgubili Koroško zaradi poštenosti? Kaj so oblasti zamolčale narodu? Katere pravice so si pri nas pridobili Italijani? Slovenec je odgovarjal na vsa ta vprašanja.

November 1920: Slovenec je kritiziral blažilne laži slovenskega naroda, ki so opravičevale izgubo Koroške, in obsojal na naših tleh cvetočo dvojno moralo.

Preberite tudi:

Pred 100 leti v Slovencu o koroškem plebiscitu, medstrankarskih razsodiščih, stiski ribniške obrti in stanovanjski stiski

Pred 100 leti v Slovencu

Oblasti je ostro pozval, naj nikar ne varčujejo z informacijami o novozastavljenih mejah, ki so begale slovenski narod, našo delegacijo pa močno kritiziral v zvezi z njihovim deljenjem pravic Italijanom na naših tleh in neuspešni zahtevi po enakih pravicah Jugoslovanov v Italiji.

Ali smo Slovenci preveč pošteni?

13. 11. 2020 je Slovenec izdal članek z naslovom »Ali smo Slovenci preveč pošteni?«. Članek se je osredotočal na aktualne razprave o vzrokih in razlogih za našo izgubo koroške v oktobrskem plebiscitu.

V javnosti se je namreč pričelo uveljavljati splošno mnenje, da smo plebiscit izgubili zaradi tega, ker smo bili preveč pošteni, a Slovenec je to trditev zavrnil in poudaril, da bi si morali priznati, da je izguba Koroške posledica naše malomarnosti, prevelikega zanašanja na dober izid, nemške spretnosti agitacije.

Poleg tega pa tudi zaradi močne italijanske in angleške podpore Nemcem. Slovenec je ostro zavrnil v zvezi z izgubljenim plebiscitom pojavljajočo se dvojno moralo in jasno poudarjal, da narod laže sam sebi, ko ne prizna resničnih vzrokov za poraz, s tem pa si toliko bolj ne more opravičeno pripisovati »pogubne poštenosti«.

Ob omembi zborovanja o koroškem plebiscitu v Unionski dvorani, kjer so izvajalci večkrat citirali Cankarja, je Slovenec navedel nekaj besed o vlogi poštenosti v javnem življenju, ki jih je ob Krekovem grobu napisal sam Cankar: »Ta črni praznik, ki nam je dal dovolj solza bridkosti in očiščenja, nam je obenem dodelil dragocen dar: vrnil nam je spoznanje, ki nam je bilo v teh časih že skoraj izgubljeno, da more obroditi sočen sad le tisto delo, ki je bilo spočeto in izvršeno v čisti poštenosti.

Vsako delo, ki je vzklilo iz kalne misli, je ob rojstvu mrtvo. Krek je dokazal z vsem svojim življenjem, da je laž tista beseda o dvojni morali, temveč da je morala povsod in vselej samo ena, doma za pečjo in na očitni cesti, na zaupnem sestanku in v državnem zboru. Dokazal je, da poštenost ni suknja, ki se da v prednji sobi zamenjati za svetel frak sebičnosti.«

»Skrivna« pogodba

Slovenec je z velikim ogorčenjem opozoril na skrivnostnost oblasti in na njihovo zadrževanje pomembnih informacij. Najprej se je nanašal na Saintgermainsko pogodbo, ki se jo je pred javnostjo skrivalo, nato na vojaško konvencijo med Italijo in Jugoslavijo, o katerih se poroča le v splošnih izrazih.

Opozoril je, da se še zmerom ne ve, komu pripada Krk, kaj je z Unijo, in kako, da je otok Pelagruž v zadnjem trenutku postal laški? Spraševal se je, zakaj se je govorilo o nekih »sklanatih otočičih«, »kakor da bi se šlo za male kamenčke, raztresene po jadranskem morju«?

O novopostavljenih mejah se ni vedelo prav veliko, kljub temu, da so bile pogodbe podpisane in da se je že pričenjala vojaško-strokovna markacija. Slovenec je ogorčeno zapisal, da bi zapostavljeno Slovensko ljudstvo »rado vedelo, kaj še sme imenovati svoje /…/, poklicani faktorji, ki so pogodbo že podpisali, pa molče in nas pitajo z mrvicami, iz katerih se še zdaj ne more nič točnega razbrati.«

Opozoril je, da je takšno ravnanje oblasti z narodom nespoštljivo, da se kljub zadovoljstvu nekaterih časnikarjev z nezadostnimi informacijami sam ne bo zadovoljil z »drobtinicami« in da so oblasti narodu dolžne povedati, kje se začnejo in kje končajo meje našega ozemlja.

Italijani in Jugoslovani spet neenakovredni

Slovenec je s prizadetim tonom opomnil na VIII. člen saintgermainske pogodbe, ki je pravil, da se bo med Jugoslavijo in Italijo sklenila konvencija, ki bo pospeševala vzajemni razvoj kulturnih odnosov med omenjenima narodoma.

Iz dotedanjih objav pogodbe je bilo jasno, da so dobili Italijani v Kraljevini SHS opcijsko pravico, ne da bi se jim bilo treba izseliti v Italijo, da se jim je pri nas zajamčila šolska in cerkvena avtonomija in veljavnost diplom iz italijanskih univerz.

A delegacija ni znala ali morda celo ni poskušala doseči enako kulturno avtonomijo Jugoslovanov pod Italijo.

Slovenec je izrazil nerazumevanje enostranske izvedbe VII. člena pogodbe. Kritično je izpostavil, da se je Italiji silno mudilo zasidrati si boniteto Italijanov v Jugoslaviji, naši delegaciji pa se ni nič manj mudilo Italijanom vsega tega tudi omogočiti – brez zahteve za enake pravice Jugoslovanov v Italiji.