Rudolf Maister priboril Maribor brez izstreljenega naboja

V boju za ozemlje med različnimi sprtimi stranmi se ne dogaja pogosto, da bi bilo to priborjeno brez človeških žrtev in celo brez izstreljenega naboja. Ravno to je uspelo Rudolfu Maistru, ko je po končani prvi svetovni vojni s svojim borci ubranil Maribor z okolico, ki je dokončno postalo slovensko ozemlje.
Preberite tudi:
Maister ni priznal odločitve občinskega sveta, da Maribor pripada Avstriji
Mariborski občinski svet je, 30. oktobra 1918, Maribor z okolico razglasil za del Avstrije. Rudolf Maister je bil takrat major v vojašnici 26. strelskega polka v Melju, v predmestju Maribora. Dva dni kasneje, 1. novembra 1918, je Maister odločno povedal, da ne priznava sklepov mestnega sveta in razglasil, da Maribor pripada državi Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Vir slike: RTV Slo
Maister se je razglasil za vojaškega poveljnika nad Mariborom, kar mu je uspelo s tem, da so pod njegovo poveljstvo prišle vse vojašnice v mestu in drugi pomembni objekti. Hkrati s tem je upravo na slovenskem Štajerskem prevzel Narodni svet, ki je Maistru podelil naziv general.
Maister je s prvo slovensko vojsko brez žrtev ubranil Maribor
Nemci so bili nad dejanjem Maistra presenečeni, vendar so kljub temu uspeli strniti vrste ter od Narodnega sveta in generala Maistra izsilili ustanovitev varnostne straže, t.i. zeleno gardo. Maister se je odločil za vojaško ukrepanje in 9. novembra razglasil mobilizacijo.
Slovenski fantje so se na Maistrov poziv množično odzvali. V nekaj tednih se je zbralo približno 4.000 mož. Iz tega je nastal prvi mariborski pešpolk, ki je bil hkrati prva redna slovenska vojska. Z njo je Maister, 23. novembra 1918, ob 4.00 zjutraj, brez izstreljenega naboja, razorožil nemško zeleno gardo.
Kasneje, 27. januarja 1919, naj bi po nemških virih, Maister bil odgovoren za smrt 13 civilistov. Ob prihodu ameriške delegacije v Maribor, naj bi protestiralo približno 10.000 ljudi, ki so zahtevali, da bi Maribor pripadal Avstriji. Maister naj bi na protest odgovoril z ogenj, zato se ta dan imenuje t.i. krvava nedelja.
Poudariti je treba, da gre vendar tu za nemško propagando, ki ni podprta z oprijemljivimi dokazi.
Maister se je moral umakniti z območja koroškega plebiscita
Kmalu zatem je Maistrova vojska zasedla kraje severno od Maribora do Šentilja, nekoliko zahodneje pa je vkorakala na Koroško. Iz plebiscitne cone se je moral umakniti 18. septembra 1919, da ne bi vplival na rezultate plebiscita. Po plebiscitu se je razočaran vrnil v Maribor, kjer je postal poveljnik mesta.
Rudolf Maister je poznan predvsem po njegovem uspešnem boju za Maribor in okolico. Nekoliko manj znano pa je njegovo neuspešno prizadevanje, da bi slovensko narodno območje na avstrijskem koroškem postalo del slovenskega ozemlja.
Nasprotovanje kompromisni rešitvi državne meje na Koroškem
V zvezi s tem je morda nekoliko manj znana njegova neposrečena poteza iz časa pred koroškim plebiscitom. Avstrijska stran je v strahu, pred plebiscitnim porazom jugoslovanski strani ponudila, da bi državna meja potekala na reki Dravi, severno od Karavank.
Kralj Aleksander Karađorđević se je s ponudbo načeloma strinjal. Na posvet je poklical generala Maistra, ki pa mu je svetoval naj ponudbo zavrne, češ, da nam bo po plebiscitu pripadlo še več ozemlja. Rezultat plebiscita je bil za slovensko stran neugoden, tako da je meja bila dokončno zapečaten na Karavankah.
Škof Slomšek je ustvaril podlago na kateri je gradil Maister
Ko govorimo o Maistrovem boju za severno mejo, gotovo ne moremo mimo lavantinskega škofa Antona Martina Slomška. Ko je leta 1859 prestavil škofijski sedež iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, so se s tem spremenile tudi škofijske meje.

Vir slike: Stolnica Maribor
Slomšek je sprva nameraval prestaviti sedež škofije v Celje, s tem, da bi škofijska meja potekala nekje med Slovenskimi Konjicami in Slovensko Bistrico. Končno se je odločil, da bo sedež škofije v Mariboru, škofijska meja pa je bila začrtana ravno tam, kjer je bila petdeset let kasneje določena meja med Jugoslavijo in Avstrijo.
V primeru, da bi sedež škofije prestavil v Celje, bi zagotovo tudi v tem primeru škofijska meja obveljala za državno mejo. Takrat Rudolf Maister ne bi imel česa braniti, ker bi kraji severno od Slovenske Bistrice pripadali k sekovski (graški) škofiji, po prvi svetovni vojni pa k Avstriji.
Kaj nas lahko nauči Maistrova karizmatičnost?
Ne glede na to, da bi končni ozemeljski izplen bil lahko še bolj ugoden za Slovence, lahko generala Maistra štejemo med ključne osebnosti slovenske zgodovine. Predvsem nas lahko navdihuje njegova karizmatičnost, ki je pritegnila množico tistih, ki so bili skupaj z njim pripravljeni braniti slovensko ozemlje.
Hkrati nam lahko odločnost Mariborčanov, da za vsako ceno branijo Maribor, v pomoč za lastno izpraševanje, kakšna je naša narodna zavest. Predvsem pa se lahko vprašamo ali smo res pripravljeni z vsem srcem sami sebe zastaviti v dobro Slovenije in slovenskega naroda.