Zapiralo se je prepočasi, osrednji mediji pa delo zdravnikov še otežujejo

V skoraj desetih mesecih smo se počasi že lahko naučili, da je covid tisti, ki nam narekuje življenje. Ni pomembno, katerega spola, veroizpovedi, barve kože ali političnega prepričanja ste in ali verjamete, da covid sploh obstaja, v vsakem primeru je vse podrejeno njemu.

V vsem tem času je bilo narejeno marsikaj, tudi napake, a ko se človek znajde v izrednem stanju, naredi najboljše, kar je v tistemu trenutku mogoče. Zakonodaja ni stvar, ki se lahko čez noč spiše kvalitetno, brez napak, ampak je za to potreben čas. Naši odločevalci so tako morali v nemogoči situaciji narediti nekaj, kar je nemogoče, in uspelo jim je.

Preberite tudi:

Dosegli smo vrh drugega vala v bolnišnicah

Po epidemiji nas čaka val bolezni, ki so bile zdaj postavljene ob stran

Za to jim je treba čestitati, a hkrati tudi povedati, da so bile napake. Ena izmed najbolj perečih je seveda ta, da so v želji, da bi bili ljudje čim prej obveščeni, ukrepe  avtentično razlagali na novinarski konferenci, še preden so bili le-ti objavljeni v uradnem listu. To je sicer v neskladju z zakonodajo in so potem ukrepi, predstavljeni na konferenci, veljali kot dejstva.

Ljudje so si jih nato predstavljali po svoje, zgodilo pa se je tudi, da je bila uradna verzija malce drugačna, kot je bilo predstavljeno. To pa nikakor v ljudeh ne vzbuja zaupanja, je bilo povedano na posvetu »Koga reševati v času pandemije? Etični, medicinski in kazenskopravni vidiki triaže«, ki ga je danes organiziral Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Triaža je bila medijsko uničena

Po besedah dr. Marka Noča je sodobna medicina tako napredovala, da dejansko podaljšuje življenja ljudi, zato je zavezana k temu, da ohranja življenja ljudi, da jim lajša življenje ter da jim lajša umiranje, za kar je zadolžena paliativa.

V času epidemije smernice sodobne medicine ostanejo enake, zato so smernice in projekcije, ki jih je naredil Inštitut Jožefa Štefana, tako pomembne. Z njihovo pomočjo tako v zdravstvu lažje načrtujejo nadaljnje korake.

V prvem valu, ko je bil »lockdown« takojšnji, se je tudi nenujne zdravstvene storitve opustilo. To je seveda za sabo potegnilo druge težave, ki bodo na dan prihrumele, ko bo epidemija premagana. Zato so ravno na osnovi projekcij v drugem valu nenujne storitve zapirali postopoma, da se je škoda zmanjšala.

Meja, koliko zdravstvo še zmore, je sicer postavljena pri 250 do 260 bolnikih v intenzivni negi. A po besedah dr. Noča je ta ocena napačna, saj je bila narejena na podlagi ocene opreme, ne pa ustreznega kadra, zato je dejanska številka nižja. Dr. Noč med drugim tudi meni, da vrha drugega vala še nismo dosegli, čeravno so se številke navidezno umirile.

Zdravstvo je bilo zanemarjeno že zadnjih 30 let, kar se je v času epidemije jasno pokazalo. Prav tako so bili zanemarjeni DSO. Zaposlovali so kader, ki ni ravno ustrezal vsem kriterijem, ter jih plačevali pod ceno. Kako nevarno je to, je pokazala epidemija.

Celotno zdravstvo se je v prvem valu lovilo in urejalo tisto, kar je znalo. Tudi v drugem valu ni nič kaj bolje. Po mnenju dr. Noča zasluga za to, da se stvari obvladuje, ne gre politikom, ampak zdravstvenemu osebju, ki dela z zadnjimi atomi moči.

A vsaj situacijo v DSO bi lahko rešili s triažo, vendar zaradi neustreznega poročanja osrednjih medijev to ni mogoče. Le-ti so pilotski projekt postavitve triaže v DSO označili kot »sezname smrti«. Zaradi želje po senzacionalni zgodbi pa niso poročali objektivno in so bila dejstva spregledana.

Način triaže se uporablja na vseh področjih, dejansko ga tudi mi vsak dan, ko  vstanemo in se odločamo, ali bo na vrsti najprej kava, voda ali stranišče ter glede na trenutne potrebe izberemo opcijo, ki je nujna.

Triaža v zdravstvu poteka po podobnem principu. Upoštevajo se vsi dejavniki in na osnovi tega se postavijo stopnje – najbolj humana dejanja. Zdravniki torej ocenijo, kaj bo glede na realno stanje najbolj verjetni rezultat posega. Intenzivno in agresivno zdravljenje nekoga, ki bi mu morali le lajšati bolečino ob umiranju, je nesmiselno ter je prej mučenje kot zdravljenje.

V bolnišnici je triaža osnova, saj na ta način lahko največji skupini bolnikov zagotovijo najboljše zdravljenje, kar je tudi cilj. Medijsko umorjena pilotska raziskava je želela ravno to – da se v domu naredi protokol, kako obravnavati oskrbovance.

Šlo je zgolj in samo za načrt zdravljenja, kaj se naredi v primeru poslabšanja ali okužb. Načrt, v katerem je bilo jasno določeno, katere bolezni ima oskrbovanec, kakšna je njegova biološka starost (starost telesa, in ne EMŠO), kako aktiven je, kdaj je katerega bolnika nujno peljati že v bolnišnico, kdaj ga priklopiti na respirator, katere vrste zdravljenja mu bodo najbolj pomagale … Vsakega oskrbovanca bi obravnavali individualno in se za vsakega posebej odločali, kaj je v njegovi situaciji najbolj ustrezno in humano.

Čeravno je bil dr. Keber najbolj glasen nasprotnik tega, ker naj bi se po njegovih besedah dogajalo, da se bi ta načrt izdelal brez svojcev in brez vednosti oskrbovancev, pa kljub pozivu dr. Noča, naj konkretno postreže s številkami za tako hude obtožbe, tega ni storil. Menil je celo, da morajo drugi dokazati, da to ni res.

Ravno zaradi takšnega pavšalnega govorjenja in želje po senzacionalni zgodbi slovensko zdravstvo razpada.

Zdravstvenemu osebju se grozi

Češnja na torti takšnih politično motiviranih »napadov«, čeprav covid ne bi smel biti politična tema, so implicitne grožnje zdravstvenemu osebju z ovadbami.

Res je, da so se in se še bodo dogajali primeri, ko niti zdravstveno osebje ne upošteva ukrepov, a zaradi tega ne moremo vseh metati v isti koš. Večina zdravstvenega osebja na robu svojih zmogljivosti dnevno rešuje življenja bolnikov, tako teh s covidom kot ostalih.

Kljub svoji požrtvovalnosti so deležni groženj, napadov, zmerjanj in obtožb, da so zaradi njih oskrbovanci DSO okuženi. Preslišano pa je, da je izvor največjih okužb zaradi asimptomatičnih okužb, ki so jih prinesli tako oskrbovanci sami, ki so se zdravili v bolnišnici, kot tudi osebje, ki je delalo na drugem delovnem mestu. In ja, tudi kakšna okužba je bila z naslova neprimernega druženja.

Dr. Tatjana Lejko ob tem poudarja, da je sama nevarnost covida podcenjena, zdravstveno osebje pa je v večini prepuščeno sistemu »znajdi se sam«. Kajti osebja, ustrezno izobraženega, je premalo, dela pa ne zmanjka.

»Lockdown« je bil prepozen

Velik razlog za to, da smo sredi tako hudega drugega vala, ko smo po številu smrti na 100.000 prebivalcev v samem vrhu (13. mesto od 48), vidijo vsi prisotni na posvetu v prepoznem zapiranju države.

Trenutni »lockdown« se je v praksi pokazal kot virtualen, ne pa dejanski. Odločevalci bi morali stroge ukrepe sprejeti že v septembru, pa bi virus uspešno zajezili, tako kot spomladi. Velika napaka je tudi ta, da se mala in velika gospodarska podjetja pušča odprta, a se ravno v delovnem okolju okužbe širijo hitro. 

Dr. Matjaž Jereb ob tem še izpostavlja, da ni mogoče nuditi tako kvalitetne oskrbe, kot bi si jo pacienti zaslužili. Po normativu bi namreč enega pacienta moralo oskrbovati pet medicinskih sester/bratov, trenutno pa ga oskrbuje 1,8 medicinskega osebja. Zato je po njegovem mnenju ravno triaža nujna.

Ta bi se morala začeti že v domovih, kajti oni najbolj poznajo pacienta. Agresivno zdravljenje nekoga, ki je starejši od 80 let in ima cel seznam pridruženih bolezni, je po mnenju dr. Jereba nesmiselno. Veliko bolj humano je blaženje simptomov kot agresiven poseg v njegovo tako krhko telo, ki ni nujno, da bo poseg sploh preživelo.

Starost ni razlog za odklonitev kakšnega zdravljenja, je pa vsekakor eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na odločitev zdravnika. V ospredju ni prihranek, ampak zgolj in samo to, da se bolniku ponudi humana medicina. 

Covid nikoli ne bi smel biti politično vprašanje, ampak medicinsko, a je žal postal odličen dejavnik za poskuse rušenja trenutne vlade. Vsak sliši tisto, kar njemu najbolj ustreza, na koncu pa preštevamo mrtve in dnevno štejemo te, ki so v bolnišnici.