Naprej na vsebino

Že stotič odhajam za vedno

Marsikdo je ali še sanja, da bo imel popolnega partnerja, otroke, hišo, dober avto in službo. Veliko energije vloži predvsem v iskanje tistega pravega. Takšnega si tudi najde, a kaj ko se kaj kmalu pokaže, da ta »the one« to ni.

Preberite tudi:

»Si je že zaslužila!«

Ste zasvojeni z odnosom?

Še vedno smo povojna generacija

Nekateri že v vezi prebolijo partnerja, drugi pa za to potrebujejo veliko daljše obdobje, včasih se zdi, kot da agonije nikoli ne bo konec. Odhodi in vračanja, ne glede na nasilje, zlorabe, so stalnica. Nikomur ni jasno, zakaj in okolica že obupa, za partnerja, ki se vrača, pa so našli veliko »imen«, oznak.

Razum in srce sta dostikrat skregana

Večina razume, da če je nečesa konec, je konec. Zapreš vrata, dvigneš glavo, vzameš iz situacije najboljše in greš dalje. Čisto preprosto. A žal ni vedno tako.

Srce ima prevečkrat razloge, ki nimajo nič skupnega z zdravim razumom. Pregovor, da je v ljubezni logično zgolj to, da ni nič logičnega, drži.
Srce ima prevečkrat razloge, ki nimajo nič skupnega z zdravim razumom. Pregovor, da je v ljubezni logično zgolj to, da ni nič logičnega, drži.
Vir slike: Novinite

Srce ima prevečkrat razloge, ki nimajo nič skupnega z zdravim razumom. Pregovor, da je v ljubezni logično zgolj to, da ni nič logičnega, drži. Ljudje, ki se vračajo k svojemu bivšemu partnerju, pa naj bo ta dober ali slab, so na nek način odvisni, a od substance, ki jo je težko pozdraviti brez pomoči.

Odvisni so od odnosov. Potrebujejo odnos, pa naj bo ta še tako nemogoč, nemoralen in boleč. Ta potreba je tako močna, da gre prek vseh moralnih načel. Nič jih ne ustavi, nič ne spametuje, so kot zombiji, ki tavajo brez cilja.

Zakaj se vračajo v nasilno okolje?

A kaj je tisto, kar jih sili v takšno življenje? Največji doprinos so temu dali starši. Pa, da ne bo pomote, niso ponovno starši krivi za vse. Ljudje, ki so odvisni od odnosov, so lahko živeli v čisto običajni družini, le odnosi v tej družini niso bili pravi.

Ali je manjkal oče, mati ali je bilo preveč oz. premalo ljubezni, niso bili slišani, kljub temu da so dobili vse … Ni pomembno, kaj vse so dobili kot otroci, pomembno je, kaj so oni takrat doživeli in razumeli.

Težko verjamem, da starši delajo namensko slabo svojim otrokom. Vsi več ali manj skušajo dati največ, kar lahko, in najboljše. Vendar je bistvena razlika med tem, kaj so oni hoteli, želeli dati, in tem, kako so to otroci dejansko sprejeli.

Nekomu lahko daš po lastnem mnenju vse, a to še ne pomeni, da bo on mislil tako. Npr. starš bo z vso vnemo otroku omogočil dopust na morju, to povedal vsakemu, da se nadvse trudi itd., otrok pa bo ta dopust doživel kot katastrofo, ker je v vsem slišal le, da če njega ne bi bilo, bi bilo staršu bolje in se ne bi mučil za dopust, ko bi lahko šli tudi samo na bazen.

Na takšnih primerih, in še bi se jih dalo najti, si otroci krhajo svojo samopodobo. Ravno samopodoba je tista, ki nam omogoči, da se razvijemo v odraslo in odgovorno osebo, ki ima vse atribute, da vstopa in izstopa v odnose normalno.

Če tega ni, sta izbiri samo dve, odvisnost od odnosov ali ostati sam.

Ženska, ki ukroti svoja čustva in uporabi razum, je pogrom za moški svet.
Ženska, ki ukroti svoja čustva in uporabi razum, je pogrom za moški svet.
Vir slike: Programmed blog

Odvisnost od odnosa je toksična

Kaj vse se dogaja v glavi človeka, ki je odvisen od odnosa? Nevzdržna mu je misel, da bi bil sam, ker bi mu to pomenilo, da se mora soočiti sam s sabo. O sebi ima prepričanje, da ni vreden, da je zguba in da ne glede na titule, ki jih doseže v življenju, ni vreden, da bi bil sprejet in ljubljen.

Po ljubezni hrepeni tako močno, da je pripravljen zanjo narediti vse. Četudi to pomeni, da bo v celih 365 dneh v letu dobil samo en dan ta občutek. Zanj je vredno in živi samo za ta dan, za tisti moment, ki mu daje polet. Ko tega ni več, začne v sebi noreti, saj nič več ni varno.

Mogoče se sliši neumno, a varno mu je vse tisto, kar je večini nevarno. Težko je to razumeti in mogoče se sliši kot izgovor, a dokler si ti tega ne ubesedijo in naredijo nekaj na lastni samopodobi, iz takšnega odnosa ne morejo.

Lahko zamenjajo partnerja, a pri vseh bo enako, ker nagonsko iščejo samo ljudi, ki jim bodo delali ravno to. Pot iz takšnega kroga je možna zgolj s pomočjo – ali terapevta, ali svetovalca, ali mentorja, kogarkoli, ki ima znanje in načine, kako iz takšnega stanja.

Danes je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, a ne pozabite, da se nasilje dogaja vsak dan, v času covida pa je le-to še v porastu. A nasilje ni zgolj udarec, ker rana se zaceli. Nasilje so tudi besede, ki naredijo globje rane, ki jih včasih nič ne pozdravi. Nasilje je ekonomsko odrekanje, ki prav tako zadene rane, ki jih je težko zakrpati.

Ženske se že stoletja borijo za svoje pravice, a žal prevečkrat poteptajo tisto, kar že imajo. Enakopravnosti in enakovrednosti ni moč enačiti, ker sta dva različna pojma. Andrej Hieng je v svojem delu Grob že davno nazaj zapisal, da ženska, ki ukroti svoja čustva in uporabi razum, je pogrom za moški svet.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice