Zgodba za lepši dan: Kaj boš zapustil za seboj?

December je bil vedno mesec pričakovanj in veselja. Lučke in trušč na ulici sta oznanjala, da prihaja nov čas, čas, ko pozabimo na vse tegobe leta in se preprosto veselimo. Ni važno, kako hudo je bilo leto, december je vedno iz leta vzel najboljše in napovedal boljšo prihodnost. Žal pa letos temu ne bo tako.
Covid je posegel tudi v to našo radost, če bomo imeli srečo, bomo vsaj božično-novoletne praznike lahko preživeli v družbi malce širše družine. Leto je vsekakor zaznamoval en majhen virus, ki ga sprva nihče ni jemal resno. Precenjevanje je imelo visoko ceno.
Da pa vendarle december ne bo tako turoben, smo se v Slovencu odločili, da vam vsak dan postrežemo z lepo, motivacijsko zgodbo, ki vam bo vlila upanja, vas spomnila na malenkosti, ki vas obkrožajo, in na vse tisto veliko, kar imate, pa niti ne veste.
Prva zgodba v sklopu te »akcije« je povzeta po zbirki Boža Rustija, Obrisal bo solze z njihovih oči.
Kaj boš zapustil za seboj?
Bil sem izkušen pravnik, živel sem v veliki udobni hiši in bil srečno poročen. Kot soudeležnik v vodilni odvetniški pisarni sem zaslužil več denarja, kot bi mogel kdajkoli sanjati. Šlo je za gotov položaj, ki me je tudi navdajal z zadovoljstvom. Toliko bolj, ker sem otroštvo preživel v sirotišnici.
Bil sem izredno zadovoljen sam s seboj, dokler nisem prebral svoje osmrtnice … Vozil sem se po cesti, ko je nenadoma predme zapeljal človek v velikem avtu. Trčil sem v rob njegovega vozila.
Po krajšem bivanju v bolnišnici sem se zdravil doma, ko je zazvonil telefon. Oglasila se je moja žena.
»Gospa, pravkar sem prebral vest o smrti vašega moža. Rad bi vam izrazil svoje sožalje.«
Telefon je neprestano zvonil. Sožalje za sožaljem. Tedaj sem še sam pogledal v časnik in našel stran s člankom V spomin. Počutil sem se, kakor da berem svoj nagrobni govor. Najprej sem se bojeval s svojo občutljivostjo, da se ne bi ponorčeval s samim seboj – zdaj vem, kako se je počutil Mark Twain, ko je rekel, da so poročevalci o njegovi smrti pretiravali.
A sem se pravzaprav kmalu zresnil. Zamislil sem si svet brez sebe. Če bi res umrl, ali bi za seboj zapustil kaj, kar bi kazalo, da je zaradi mene svet boljši in drugačen? Vse, kar sem imel, so bili debeli fascikli z dokumentacijo o stotinah primerov, ki sem jih zastopal. Vse to bodo čez nekaj let vrgli proč. Življenje mora biti več kot samo fascikli, sem pomislil.
»Odslej bom drugačen,« sem si rekel. In res, z ženo sva se vključila v botrstvo otrokom iz sirotišnice. To, da sem pomagal otrokom, je naredilo moje življenje vrednejše. A brez izkušnje »smrti« tega ne bi naredil. Ob misli, kako minljivo je naše življenje, prihajamo do prave življenjske, srečne modrosti.