Pred 100 leti v Slovencu

Vas zanima, s katerimi novicami se je pričel december 1920? Slovenec piše o raznih katoliških težnjah po dobrodelnosti in miru, odnosih z Italijo in o žalitvi slovenskega naroda.

Ko je pisec časopisa Slovenski narod razžalil vse Slovence s svojimi sočnimi obtožbami, je Slovenec odgovoril na njegove žalitve in tako branil ogorčene Slovence. Poročal je o papeževi encikliki in o novi katoliški zvezi za svetovni mir ter o načrtih za vzdrževanje mirovnih in krepitev gospodarskih vezi z Italijo.

Preverite tudi:

Pred 100 leti v Slovencu

Pred 100 leti v Slovencu

Papež poziva k dobrodelnosti

Slovenec je za naše ljudstvo, ki je bilo pretežno katoliško, prevedel in povzel papeževo encikliko – Annus iam plenus, ki jo je papež izdal 1. decembra 1920 v Rimu. V njej je v glavnem pozval otroke bogatejših staršev, naj ob prihajajočih božičnih praznikih pomagajo revnim otrokom osrednje Evrope. Slovenec je dodal, da papeževa gesta spominja na pohvalno dejstvo, da so otroci bogatih Rimljanov darovali skoraj vsa darila, ki so jih dobili od svojih staršev, v dobrodelne namene.

V svoji decembrski encikliki se je papež obračal na vse škofe s pozivom, naj dobrodelno akcijo pospešujejo po svojih najboljših močeh. 28. decembra, na dan nedolžnih otročičev, kot prvi dan božičnih praznikov, pa naj v vseh škofijah priredijo nabiranje daril za finančno ogrožene otroke. Slovenec je opozoril tudi na dejstvo, da je papež sam daroval 100.000 lir za dobrodelne namene.

Katoliška zveza za svetovni mir

V začetku decembra 1920 je v Parizu potekal kongres katoličanov vseh narodov. Na njem je bila izražena skupna želja za ustanovitev organizacije, ki si bo prizadevala za ohranitev miru vseh katoliških narodov. Predlagana zveza naj bi delovala v luči katoliških vrednot in s pomočjo diplomacije, države članice pa bi z njeno pomočjo ohranjale ter krepile mednarodne stike in iskale najprimernejše rešitve morebitnih konfliktov.

Slovenec je poročal, da je celo sam papež poslal kongresu pismo, v katerem je iskreno pozdravljal plemenite težnje francoskih katoličanov. Na kongresu so bili zastopniki iz Italije, Švice, Velike Britanije, Nizozemske, Poljske, Češkoslovaške in celo iz Čil.

Odnosi z Italijo

Slovenec je poročal o mnenju dr. Anteja Trumbića o odnosih med Italijo in Jugoslavijo na podlagi rapalske pogodbe.

Nekdanji jugoslovanski zunanji minister dr. Trumbić je izjavil, da že dolgo ljubi Italijo, ker ljubi svojo domovino, ta dvojna naklonjenost pa mu daje misliti, da je potrebno verjeti in si prizadevati za najboljši in sporazum med obema državama. Poudaril je, da med njima ni nobenega spora na gospodarskem polju, zaradi česar so vsi politični konflikti popolnoma nepotrebni.

Minister je oznanil, da se bo obojestranski sporazum udejanjil predvsem na področju gospodarstva, da bo Italija v Jugoslaviji našla ugodno in bližnje tržišče za svoja živila, in pojasnil: »V občudovanja vredni povzdigi našega poljedelstva je Italija najbolj pripravljena, da nam pomaga. Dobavljala nam bo poljedelska stroje, avtomobile in druge potrebščine. Zadostujejo jadrnice, da se med obema obalama Jadrana ustvari hitra in poceni zveza. Te okolnosti bomo uvaževali pri bodočih pogajanjih na gospodarskem polju, uvaževati pa jih morajo tudi Italijani, ako v resnici ljubijo svojo domovino.«

A Slovenec je opozoril, da je sporazum od obeh strani terjal tudi žrtev. Dr. Trumbić je o žrtvah povedal: »Na to smo bili pripravljeni in doprinesli smo jih, ker smo si bili v svesti, da mora vsakdo izpolniti svoje dolžnosti. Stvorih bomo trdno podlago za politiko prisrčnega sporazuma, ki je absolutno potrebna za razvoj bodočnosti obeh držav.«

Narod »šlev« in »mevž«?

Slovenec je kritično odgovoril na članke dr. Oblaka, v katerih je zdeloval slovenski narod, mu pripisoval suženjsko dušo in zanj celo zapisal, da ga sestavljajo »šleve« in »mevže«. Dr. Oblak naj bi med vsemi Slovenci videl le dva heroja: Primoža Trubarja in Prešernovega Črtomirja, kakor je Slovenec povzel po članku iz številke Slovenskega naroda.

Slovenec je opomnil, da je naš narod »heroj, kajti ni ga v Evropi izlepa naroda, ki bi bil pri tako neugodnih zunanjih razmerah spričo takega pritiska tuje in visokostoječe kulture kljub svoji maloštevilnosti tako vztrajno ohranil svoj jezik in svojo narodno samobitnost kol ravno slovenski narod.«

Pisanje dr. Oblaka je obsodil neutemeljenosti in nesramnosti ter dodal, da dr. Oblak ne more opravičeno pisati o pogrešanju »heroizma«, ki ga tudi sam nikdar ni pokazal.