Sveti Miklavž – edini resnični dobrotnik
Zadnjega meseca v koledarskem letu si skoraj ne moremo predstavljati brez treh »dobrih mož«. Navajeni smo, da nas vsako leto obiščejo v naslednjem zaporedju: Miklavž, Božiček in Dedek Mraz. Ob tem se verjetno ne pritožujemo, če nas ob obisku tudi dobro obdarijo.
Preberite tudi:
Miklavž je verodostojna zgodovinska osebnost
Odrasli se verjetno spomnimo predvsem doživljanja otroškega pričakovanja, preden so nas dobri možje obiskali. Ko smo v zrelejšem otroštvu izvedeli, da gre pri dobrih možeh zgolj za pravljična bitja, smo bili bolj ali manj razočarani. Morda se nam je s tem prvič v življenju podrl svet otroške brezskrbnosti.
Vendar kljub temu, da se nam je s tem podrl določen svet brezskrbnih otroških sanj, ne moremo v resnici trditi, da gre pri dobrih možeh za čisto izmišljotino. Res je, da sta Božiček in Dedek Mraz » ideološki proizvod« kapitalizma in komunizma, je pa tudi res, da je Miklavž gotovo izpričana zgodovinska osebnost.
Miklavž je živ, kljub temu da ni več na Zemlji
Kdor verjame zgodovinskim podatkom in hkrati še veruje v večno življenje, nima težav s sprejemanjem Miklavževe resničnosti, kakor tudi ne resničnosti drugih oseb, ne glede na to, ali so še živi, ali pa so že zapustili ta svet. Kdor veruje v večno življenje lahko namreč vzpostavi stik tudi s tistimi, ki so že prestopili prag večnosti, med katerimi je zagotovo naš dobrotnik sveti Miklavž.
Živel je na prelomu 3. in 4. stoletja
Za točno letnico njegovega rojstva se ne ve, zgodovinski podatki kažejo, da se je rodil med 270 in 286 v Patari v današnji Turčiji. Živel je v pomembnem zgodovinskem obdobju, saj je doživel leto 313, ko je rimski cesar Konstantin prvič v tristoletni zgodovini omogočil krščanstvu svobodo.
Umrl je najverjetneje 6. decembra 351 v Miri, zato tudi na ta dan praznujemo njegov god. Iz njegovega življenja je pomembno to, da je bil škof v mestu Miri in, da je sodeloval na prvem ekumenskem koncilu v Niceji. Tam so oblikovali tudi veroizpoved, ki jo molimo pri sveti maši.
Obdarovanje izvira iz Miklavževe razdelitve premoženja ubogim
Izvor obdarovanja, ki ga poznamo v zvezi z Miklavžem, izhaja iz njegovega plemenitega dejanja, ko je vse svoje premoženje razdal ubogim. Doma je bil namreč iz bogate družine. Ker je bogastvo razdal revnim, se ga do danes drži sloves radodarnega svetnika.
Češčenje Miklavža oz. Nikolaja, kakor mu pravijo v vzhodnem krščanskem svetu, je v zahodni Cerkvi prisotno od 12. stoletja. Dobrotnik, ki obiskuje predvsem otroke, je postal dokaj pozno, šele v sredini 19. stoletja. Od takrat dalje se vsako leto organizirajo Miklavževi sprevodi.
Po drugi svetovni vojni je komunistična oblast prepovedala v javnosti vse, kar bi lahko spominjalo na krščanstvo, zato je Miklavževe sprevode prepovedala. V zameno za Miklavža so si izmislili Dedka Mraza. Da ga zaradi datuma, ne bi kdo povezoval z Miklavžem, so njegov prihod postavili na konec koledarskega leta. Po letu 1990 je Miklavž pri nas ponovno pridobil »domovinsko pravico«.
Zakaj so parklji v Miklavževem sprevodu
Z Miklavževimi sprevodi so povezani tudi parklji. Njihov izvor lahko iščemo v poganstvu, ko so ljudje verovali, da je zimski čas obdobje duhov, ko naj bi se na zemljo vračale duše prednikov, med katerimi naj bi bili tudi demoni. Te demone naj bi poosebljali parklji, v katere so se našemili ljudje.
S pojavitvijo Miklavževih sprevodov, so v njih vključili tudi parklje, predvsem iz razloga, da bi prikazali, da ima svetnik, ki živi v skladu z Božjo voljo, moč nad vsem zlom, ki želi onemogočiti človeka. Zato je Miklavž vedno močnejši od parkljev. To je sporočilo, da tisti, ki živi krščansko življenje, nima nobenega razloga za strah, da bi mu lahko hudi duhovi prišli do živega.
Smisel obdarovanja je v usmerjenosti v potrebe drugega
Smisel Miklavževega obdarovanja je v tem, da bi ljudje posnemali njegovo življenjsko držo. Ljudje namreč mnogokrat pričakujemo, da bomo od koga kaj prejeli ali tudi, da bodo drugi do nas dobri. Če pričakujemo naklonjenost samo od drugih, potem obdarovanje nima nobenega smisla.
Miklavževo obdarovanje je dogodek v katerem lahko izkušnjo, da smo obdarovani ponotranjimo in tudi samo zavzamemo držo, ko bo usmerjena v potrebe drugega. Mnogo ljudi je danes, ki so pomoči potrebni in čakajo, da jim bo kdo naklonil vsaj malo pozornosti.
Vprašanje odprtosti srca
Letos, ko bomo zaradi covida-19 doživljali prihod Miklavža nekoliko drugače, bo lahko tudi naše miklavževanje nekoliko drugačno. Najprej se lahko otresemo skrbi, kaj vse moramo kupiti svojim najbližjim, da bi lahko opravili svojo »Miklavževo dolžnost«.
Morda smo doslej Miklavževo obdarovanje doživljali rutinsko, v smislu, nekaj moram kupiti najbližjim, ne da bi za tem bilo tudi naše srce. Ravno tu je glavni smisel miklavževanja in tudi vsakega obdarovanja. V prvi vrsti gre namreč za vprašanje ali z obdarovanjem darujemo samega sebe, predvsem naša srca.
Letos nas situacija izziva, da »preizkusimo« naše srce
V epidemiološki situaciji, ko marsikdo zaradi izoliranosti doživlja osamljenost, smo še posebej izzvani, da »preizkusimo« naše srce. Mnogo znancev, ki živijo v domovih upokojencev in drugih ustanovah, letos ne bodo deležni obiskov svojih najbližjih, kar bo še bolj negativno vplivalo na njihovo decembrsko počutje.
Zato lahko še posebej v dneh okrog Miklavža lahko premislimo, kdo izmed naših znancev živi v omenjenih ustanovah. V kolikor nimamo njihovih kontaktov, se lahko pri svojcih pozanimamo za njihove telefonske številke ter jih pokličemo. Lahko smo prepričani, da nas bodo veseli.
Nekdo je lahko osamljen, tudi če je v stalnih poslovnih odnosih
Sploh nam ni potrebno razmišljati, kaj bi jim rekli, ker bo veselje v njih že povzročil naš klic. Prav tako lahko stopimo v kontakt tudi z drugimi, morda s tistimi s katerim smo v poslovnem odnosu. Obstaja namreč velika razlika med poslovnim odnosom in odnosom, ki izvira srca.
Nekdo je lahko skozi vsak dan in vse leto dobesedno zasut z obiski, klici, elektronskimi sporočili, ipd., vendar je lahko na koncu kljub temu osamljen. Poslovna komunikativnost namreč se zdaleč ne more biti primerljiva s komunikativnostjo srca.
Vir slike: Pixabay
Največji dar je daritev našega življenja za drugega
Bistvo človekove osamljenosti je torej v tem, da nima nikogar s katerim bi delil to, kar nosi v svojem srcu. Če so odnosi zgrajeni zgolj na materialni bazi, potem to ne prinaša sreče, predvsem pa ne napolni lakote po ljubezni, ki jo željno čaka vsako srce.
Miklavževa gesta, ko je razdelil svoje imetje ubogim, nas lahko vzpodbudi, da tudi mi delimo sami sebe drugim. Naš največji dar je naše življenje in to, kar nosimo v svojem srcu. Če bomo v decembrskih dneh podarili iz srce vsaj enemu, ki hrepeni po sprejetosti, potem bo to vredno več kot vsi poslovni rezultati v službi.
