Je v Sloveniji še mogoče zamejiti sovražni govor?

»Janeza Janšo je treba javno zaklati kot prašiča. Druge rešitve ni«. Tako se glasi komentar na portalu 24ur, pod člankom z naslovom »Slovenija pod Janševo vlado med državami, kjer so državljanske pravice najbolj nazadovale«. Ne bomo se spuščali v verodostojnost navedenega članka, ampak, kako je mogoče, da nekdo zapiše komentar, o katerem ni nobenega dvoma, da gre za sovražni govor.

Preberite tudi:

Kdo je odgovoren za politično nestabilnost v Sloveniji?

Janez Janša – »grešni kozel« Slovenije

Pismo bralcev: Spomenka Hribar, kaj prodaja Janez Janša?

Kako je mogoče, da sploh lahko pride do sovražne objave?

Pri omenjenem komentarju vzbujajo skrb predvsem tri stvari. Prva je, kako je sploh mogoče, da se takšen komentar lahko pojavi pod člankom, saj je uredništvo dolžno skrbeti za primeren nivo komuniciranja in s tem preprečevati kakršnokoli obliko sovražnega govora.

Druga zaskrbljujoča stvar je, kako to, da lahko nekdo pride na idejo, da bo javno objavil namero, ki ščuva k uboju predsednika vlade. Poleg tega gre za predsednika, ki je prišel na oblast, na podlagi pogojev, ki popolnoma ustrezajo vsem demokratičnim standardom.

Molk pristojnih institucij je skrb vzbujajoč

Tretja stvar, ki zbuja skrb pa je molk tistih, ki so najbolj poklicani, da ustvarjajo pogoje, ki bi onemogočali pojav sovražnega govora. V prvi vrsti mislimo tu na varuha človekovih pravic, ki je bil isti dan, ko je bil objavljen omenjeni komentar, gost na RTV Slovenija, v oddaji Odmevi.

Glede na to, da je bil komentar objavljen ob 15.41, sta morala biti z njim seznanjena tako voditelj, Igor E. Bergant, kot varuh človekovih pravic, Peter Svetina. Več, kot površinskega dialoga na načelni ravni med sogovornikoma, v pogovoru ni bilo moč zaznati.

Poleg molka pristojnih institucij, kot je varuh človekovih pravic, skrbi tudi molk osrednjih medijev, še posebej nacionalne RTV Slovenije. Molk RTV še toliko bolj skrbi, ker vsa gospodinjstva v Sloveniji plačujemo prispevek, kar RTV nalaga dolžnost, da obravnava vse državljane in vse politične opcije na enak način.

Na eni strani molk RTV Slovenija, po drugi strani pa veliki pogrom

Če je RTV Slovenija ob pozivu k zakolu Janeza Janše molčala, se je po drugi strani glasno odzvala na objavo Aleksandra Škorca v tedniku Demokracija. Škorc je v satirični objavi pod naslovom »Presežki 5« zapisal, da bo Bog ustvaril virus, ki bo pred navalom nekaterih ras, rešil najnaprednejšo raso.

Gre za očiten primer sovražnega govora, ki je vreden obsodbe, ne glede na morebitne »satirične namene« avtorja. Tudi ni nič narobe, da so na RTV Slovenija in v drugih medijih o tem obširno poročali. Narobe pa je, če RTV in drugi mediji poročajo samo o nepravilnostih samo iz t.i. slovenske desnice.

Očitno »levo navijaštvo« pod krinko neodvisnosti

Ne moremo mimo tega, da je tednik Demokracija desno usmerjen, tega tudi nihče ne taji. Tudi ne bi bil problem, če bi nacionalna televizija jasno opredelila svojo politično in svetovno nazorsko usmerjenost. Tako pa se skriva pod navidezno neodvisnostjo, v resnici pa je podaljšek leve politične opcije.

To je nekaj podobnega kot, če bi nogometno moštvo tekme vedno igralo na domačem terenu pred svojimi gledalci in bi hkrati zatrjevali, da gre za nevtralen igralni teren. Ob takšnih pogojih obstaja veliko večja možnost, da bo na koncu nogometnega turnirja domače moštvo iztržilo najboljši možni izkupiček.

Vsak ima pravico izraziti nestrinjanje, vendar na človeka vreden način

Sovražni govor je vsega obsojanja vreden, ne glede na to iz katere strani prihaja. Vendar bi na koncu moralo biti pri vseh, ki so odgovorni za omejevanje sovražnega govora, v središču njihove miselnosti, da zanj ne more biti nobenih »političnih« olajševalnih okoliščin.

Povsem razumljivo je, da marsikomu v Sloveniji aktualni predsednik vlade ni najbolj pri srcu. Ravno v tem je prednost demokracije, da lahko svoje mnenje o predsedniku in drugih politikih tudi javno izrazimo. Vendar je povsem nekaj drugega, če svoje nestrinjanje z njegovo politiko izrazimo s sovražnim govorom, ki celo na jasno opisen način poziva k umoru.

Razlikovati med nestrinjanjem z mišljenjem in nestrinjanjem z osebo

Problem naše demokracije je v tem, ker ne znamo razločevati med nestrinjanjem s filozofijo oz. mišljenjem določene osebe in med nestrinjanjem z osebo. Ko govorimo o odnosu do Janeza Janše je razlika, če rečemo, da se ne strinjamo z njegovim mišljenjem in delovanjem, kot pa, če rečemo da se ne strinjamo z njim.

Če se ne strinjamo z njegovo miselnostjo in njegovimi potezami, ni v tem nobenega problema. Demokratični vzvodi nam celo omogočajo, da lahko svoje nestrinjanje in predloge javno izrazimo. Lahko se sami vključimo v družbeno življenje in sami predlagamo rešitve, za katere menimo, da bi bile v pomoč državi in državljanom. V tem primeru lahko različnost stališč pomeni celo obogatitev.

Če se po drugi strani ne strinjamo z osebo, pomeni, da si želimo, da bi ta oseba preprosto izginila iz našega življenja, za kar je gotovo najbolj učinkovita smrt. To pa ni več demokracija, ampak gre za željo po likvidaciji nekoga, ki ne ustreza našim merilom.

Kljubovanje ukrepom zopet covid-19 izvira iz kljubovanja Janezu Janši

V tridesetih letih naše države se zdi, da je prehod iz enopartijskega v večstrankarski sistem povzročil boj, ki je usmerjen izključno na osebno raven. Očiten primer so vladni ukrepi zoper covida-19. Del slovenskega prebivalstva se ne drži ukrepov zato, ker za njimi stoji Janez Janša in ne zato, ker se ne bi strinjali z ukrepi.

Lahko smo prepričani, da bi se v primeru, če bi bila na oblast leva politična garnitura, predvsem zaradi navijaštva osrednjih medijev, ljudje bolj držali ukrepov, ne glede na to, če bi bili morda še bolj rigorozni. Samo primer boja proti covidu-19 nam lahko pokaže, da v Slovenij ne gre za nasprotovanje določeni ideji, ampak za nasprotovanje določeni osebi.

Smo državljani sposobni reči dokončen »ne« vsakemu sovraštvu?

Z nedavno objavo poziva k zakolu Janeza Janše je svoboda govora prešla vse meje demokratičnih standardov. Naslednji korak je lahko samo še fizično udejanjenje teh pozivov. Bolj kot bomo državljani nemo spremljali takšno dogajanjem, bolj se bodo stvari stopnjevale.

Ob tem se lahko vprašamo ali smo navkljub molku institucij, ki bi morale o tem spregovoriti in te stvari javno preganjati, državljani spodobni končno stopiti skupaj in glasno reči »ne« sovražnemu govoru in »ne« vsem sovražnim dejanjem? Dejstvo je, bolj kot bomo stvari odlagali in potiskali na stranski tir, vse večjo moč bodo pridobivale stvari, ki peljejo v anarhijo in kaos.