Kdo je odgovoren za politično nestabilnost v Sloveniji?
V tridesetih letih slovenske države še nismo dosegli politične stabilnosti. Sicer je pojem politične stabilnosti lahko zelo širok, vendar ga lahko gledamo predvsem z vidika stabilnosti slovenskih vlad. Slovenske vlade se z nestabilnostjo soočajo že od začetka naše državnosti, še posebej je to očitno v zadnjem desetletju.
Preberite tudi:
Večino slovenskih vlad je končala mandat predčasno
Doslej je uspelo celotni polni štiriletni mandat dokončati samo dvema vladama. To sta bili vlada Janeza Drnovška (1993–1997) in vlada Janeza Janše (2004–2008). Vse ostale vlade so končale svoje delo predčasno. To se je zgodilo zaradi začetka vladanja sredi mandata s podporo nove parlamentarne večine, zaradi izglasovanja nezaupnice, ali zaradi odstopa premierjev.
Ko govorimo o nezaupnicah moramo razlikovati med zaupnico, ki jo predsednik vlade veže na določen projekt ali ministrsko ekipo, in med konstruktivno nezaupnico, ki jo predlaga nova parlamentarna večina s svojim kandidatom za mandatarja.
Vir slike: Slovenske Novice
V tem trenutku se npr. v medijih pojavlja t.i. koalicija ustavnega loka, na čelu z Jožetom P. Damijanom. Kljub temu da se koalicija predstavlja javnosti že nekaj mesecev, ji parlament v tem trenutku ne zagotavlja absolutne večine 46 glasov, ki bi bili potrebni za izglasovanje konstruktivne nezaupnice.
Lojze Peterle je prvi premier, ki mu je bila izglasovana nezaupnica
Prvi je bil konstruktivne nezaupnice deležen prvi premier Lojze Peterle, leta 1992. Šele v tretjem poizkusu, potem ko sta ga poizkušala zamenjati Marko Voljč in Igor Bavčar, ga je zamenjal Janez Drnovšek, ki je bil z izglasovano nezaupnico Peterletu, potrjen za mandatarja, 22. aprila 1992.
Zanimivo je, da nezaupnica ni bila vložena zaradi kakšnega oprijemljivega razloga, ampak je preprosto izgubil parlamentarno večino. Pred tem je namreč, 30. decembra 1991 v Dolskem razpadla koalicija Demos, kar je omogočilo vzpostavljanje nove parlamentarne večine.
Vir slike: Primorske Novice
Po nezaupnici je Janeza Janšo zamenjala Alenka Bratušek
Druga konstruktivna nezaupnica je bila izglasovana drugi vladi Janeza Janše, 27. februarja 2013. Tri koalicijske stranke, Državljanska lista, DeSUS in SLS, so izstopile iz koalicije, na podlagi ugotovitve KPK, da naj bi predsednik vlade posedoval nepojasnjeno pridobljena sredstva.
Zanimivo je, da je konstruktivno nezaupnico vložila stranka Pozitivna Slovenija (PS), ki je imela do začetka 2013 na čelu Zorana Jankovića, ki ga je KPK bremenila za veliko višja nepojasnjena sredstva, kot pa tedanjega predsednika vlade. V PS je Jankovića zamenjala Alenka Bratušek, ki je po izglasovani nezaupnici postala predsednica vlade.
V parlamentu so iskali zaupnico Drnovšek, Janša in Pahor
Za razliko od konstruktivne nezaupnice, poznamo glasovanje o zaupnici, ki so jo do sedaj izkoristili Janez Drnovšek, Janez Janša in Borut Pahor. Janez Drnovšek je leta 2000 vezal zaupnico na razrešitev osmih ministrov SLS. Ker državni zbor ni sprejel predloga razrešitve, je bila s tem izglasovana Drnovšku nezaupnica.
Na mestu predsednika vlade ga je do volitev oktobra 2000, za pol leta nadomestil Andrej Bajuk z desnosredinsko vlado. Na volitvah je zopet močno zmagal Drnovšek, kar kaže, da je z neuspešno zaupnico in s kratkim mandatom Bajukove vlade, samo še pridobil na moči.
Vir slike: Siol
Samo Janša je bil pri preverjanju zaupanja uspešen
Leta 2007 je Janez Janša vezal zaupnico na blatenje vlade v tujini, konkretno, ker ga je 571 novinarjev obdolžilo, da omejuje medijsko svobodo v Sloveniji. Janez Janša je po glasovanju ostal predsednik vlade, saj je vsa koalicija glasovala za zaupnico.
Njegov naslednik Borut Pahor za razliko od predhodnika ni bil uspešen. Svojo zaupnico je vezal na potrditev novih ministrskih kandidatov, ki jih je imenoval namesto odhajajočih ministrov stranke Zares. Zaupnica ni bila izglasovana, zato je leta 2011 prišlo do prvih predčasnih parlamentarnih volitev v Sloveniji.
V zadnjem desetletju se je politična nestabilnost še poglobila
Zadnje desetletje je tako desetletje v znamenju politične nestabilnosti. Od leta 2013, ko je premierski položaj prevzela Alenka Bratušek, so odstopili vsi premierji. Za razliko od predhodnikov, ki so lastno verodostojnost preverjali z zaupnicami v parlamentu, so Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec, odstopili kar sami.
Seveda je odstop povsem legitimno in v mnogih primerih tudi konstruktivno dejanje. Vendar je primer odstopov zadnjih treh premierjev paradoks, v katerem težko najdemo kakšen logičen zaključek. V vseh treh primerih se je namreč zgodilo, da je premier podal odstop zaradi nezmožnosti sodelovanja s koalicijskimi partnerji, takoj zatem pa so sestavili skoraj identično koalicijo.
Vir slike: Siol
Kljub dokazani nezmožnosti sodelovanja, hoče opozicija na oblast
Še bolj je zadeva nerazumljiva v primeru odstopa Marjana Šarca. Ko je 27. januarja 2020 odstopil, je kot razloge navedel, da bilo zelo težko delati s koalicijskimi partnerji. Takoj po nastopu vlade Janeza Janše, 13. marca 2020, je pravkar razpadla koalicija strnila vrste in takoj začela z aktivnostmi za zrušitev vlade.
Kmalu so sledili petkovi protesti, kjer so se kljub izrednim razmeram zaradi covida-19, zbirali tudi člani opozicije z opozicijskimi prvaki na čelu. Kot je bilo že rečeno do pred nekaj meseci ustanovili t.i. koalicijo ustavnega loka, s katero želijo z edinim alternativnim programom, ki je nasprotovanje Janezu Janši, še bolj poglobiti politično nestabilnost.
Odgovornost za politično nestabilnost nosijo vsi politiki
Po kratkem prerezu političnega dogajanja v času slovenske parlamentarne demokracije lahko povzamemo, da je bilo prvih dvajset let dokaj politično stabilnih, medtem ko je predvsem zadnje desetletje povsem v znamenju nestabilnosti, ki jih povzročajo osebne zamere in politična preračunavanja.
Vir slike: Nova24
Za politično nestabilnost v Sloveniji so odgovorni vsi politiki, predvsem poslanci in vse slovenske vlade. Ob dogajanju v zadnjem desetletju, se čuti, da levi politični blok izgublja verodostojnost, hkrati pa je pripravljen storiti vse, da bi bil za vsako ceno na oblasti.
Nižanje politične kulture sovpada s padanjem volilne udeležbe
Poleg politikov nosimo odgovornost tudi volivci. Statistika kaže, da se je volilna udeležba na dosedanjih parlamentarnih volitvah od 85% znižala na 50%. Nižanje politične kulture tako sovpada tudi z nižanjem volilne udeležbe. Državljani ne smemo pozabiti, da na volitvah odločamo, kdo nas bo zastopal v državnem zboru naslednje štiri leta.
Rešitev slovenske demokracije tiči predvsem v državljanih. V kolikor bo v nas iskrena želja po političnih spremembah, ki ni v novih obrazih, ampak predvsem v zagotavljanju politične kulture, potem je naša naloga samo v tem, da izkoristimo državljansko pravico do volitev.
Spremembe se bodo zgodile, ko bo naše srce utripalo za Slovenijo.
Poleg volilne pravice ima tudi vsak državljan pravico kandidirati na volitvah. V nasprotju s tem, vsak državljan, ki s pasivno držo spremlja dogajanje na političnem parketu, je soodgovoren, da aktualna politika pluje v »kalnih vodah«.
Spremembe lahko pričakujemo, ko bomo v dobro Slovenije in v blagor vseh državljanov aktivno sodelovali, bodisi s prispevanjem volilnega glasu, bodisi s sprejemom odgovornosti politične kandidature. Predvsem pa se bodo spremembe začele dogajati, ko bo naše srce z vso močjo utripalo za Slovenijo.
