Trideset let od usodnega »da« za Slovenijo

Pred tridesetimi leti, 23. decembra 1990, smo se Slovenci na plebiscitu enoglasno odločili, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Tri dni kasneje, 26. decembra so bili rezultati plebiscita tudi uradno razglašeni. Volivci smo z enoglasno odločitvijo pooblastili takratno politično vodstvo, da v roku šestih mesecih izpelje osamosvojitev Slovenije, kar se je uresničilo 25. junija 1991.

Preberite tudi:

»Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«

Ko smo enotni, nismo hlapci

Samostojnost in enotnost skozi zgodovino

Kaj nam sporoča rezultat plebiscita?

Rezultati plebiscita so bili zgodovinski, ne samo v odločitvi za samostojno državo, ampak tudi v enoglasnosti volivcev. Plebiscita se je udeležilo 93,2% vseh volilnih upravičencev. Za samostojnost je glasovalo 88,2% vseh volivcev in 95% tistih, ki so se plebiscita udeležili.

Kaj nam sporoča ta rezultat? Z gotovostjo lahko trdimo, da gre za izkazano voljo ljudstva, ki je med najbolj prepričljivimi celo v svetovnem merilu. Takšen rezultat govori, da smo se volivci za samostojno državo odločili z utemeljenim razlogom, o katerem so naši predniki sanjali več kot tisoč let.

Obletnica samostojnosti je priložnost za »aktivno« spominjanje

Slovenski narod je bil namreč v vsej zgodovini vedno v podrejenem položaju, večino časa se je to dogajalo pod nemškim gospodovanjem, po prvi svetovni vojni pa smo bili potisnjeni v »kotel« balkanskih narodov. Zadnjih 45 let smo živeli v komunistični diktaturi, zato je bil to še toliko večji razlog, da odidemo po svoje.

Obletnica odločitve za samostojno državo je v prvi vrsti namenjena za spominjanje o razlogih zaradi katerih smo se pravzaprav odločili za samostojno pot. Po tridesetih letih, se je marsikatera stvar zameglila, še posebej, ker mlajšim generacijam marsikdaj ne predstavimo prave slike, ki bi realno predstavila naše razloge za osamosvojitev.

Prvi razlog je gotovo težnja, ki je prisotna v vsakem narodu, da bi lahko sam odločal o usodi svojega življenja. Mnogi narodi, ki so številčnejši od nas, še vedno hrepenijo po samostojnosti in neodvisnosti, nam pa je kljub temu, da predstavljamo enega izmed manjših narodov, to uspelo.

Politična in ekonomska situacija je pospešila našo osamosvojitev

Kakor je v vsakem človeku prisotna želja po svobodi, tako je podobna želja prisotna tudi v vsakem narodu. V času življenja v Jugoslaviji so to željo spodbudila številna kršenja človekovih pravic, med katerimi je bil v ospredju t.i. verbalni delikt, ki je bil uperjen zoper tiste, ki so izkazovali nestrinjanje s tedanjo politiko.

Za življenje v Jugoslaviji je bila značilna tudi nestabilna ekonomska situacija. Poleg tega, da so bile osnovne dobrine, kot so kava, riž, eksotično sadje, ipd., težko dostopne, smo bili priče tudi rednega razvrednotenja denarja. Še posebej v zadnjem desetletju, je denar na dnevni ravni izgubljal vrednost.

Kdor je hotel privarčevati vsaj nekaj denarja, je moral kupovati zahodne valute, predvsem nemške marke, kar je bilo mogoče samo na črnem trgu. Zaradi nezadovoljstva z obstoječo politiko in sorazmerno z nevzdržnimi ekonomskimi razmerami, so se vse bolj povečevale napetosti med narodi Jugoslavije.

Danes marsikdo obžaluje, da smo stopili na pot samostojnosti

V teh razmerah je bila za Slovenijo edina pot, ki bi jo mogla izvleči iz situacije, vzpostavitev politične in ekonomske samostojnosti. Slovenski narod, ki je na lastni koži izkusil življenje v Jugoslaviji, se je tega zavedal, zato je ponujeno možnost, ki mu je bila podana na plebiscitu, tudi enoglasno izbral.

Ta povsem kratek pregled bistvenih razlogov, ki so nas pripeljali do odločitve za samostojno in neodvisno državo, je pomemben, ker se danes zdi, da marsikdo obžaluje, da smo stopili na pot samostojnosti. Med ljudmi je pogosteje prisotno govorjenja, da se je v Jugoslaviji živelo bolje.

Edina resnica v takšnih izjavah je, da je bila večina ljudi res bolj ali manj na podobnem nivoju življenjske ravni, kar pomeni, da je večina ljudi morala paziti kaj govori, prav tako so bile večini ljudem nedostopne dobrine, ki spadajo med osnovo za preživetje. Tudi, če pogledamo stanovanja in avtomobile, ki jih imamo danes, ni to niti najmanj primerljivo s tedanjim stanjem.

Kaj bi bilo, če Slovenija ne bi stopila na pot samostojnosti?

Vse pomisleke zoper samostojnost, ki jih izpostavlja del današnjih državljanov, lahko razblinimo s spominom trideset let nazaj in z mislijo na predpostavko, kaj bi bilo, če se slovenski narod takrat ne bi odločil za samostojno pot. Že jasna odločitev za samostojnost nam pove, da so bili za to gotovi razlogi.

Če k temu prištejemo še rezultat plebiscita, ki govori o soglasni odločitvi za samostojnost, pomeni, da so bili razlogi za samostojnost življenjskega pomena. Slovenski narod takrat preprosto ni imel druge izbire. Če tega ne bi storili, bi bili pahnjeni v krvavo vojno, ki se je kasneje razplamtela na Hrvaškem ter Bosni in Hercegovini.

Slovenija je ubežala krvavemu vojnemu divjanju

Vojna na Balkanu je odprla stare rane, ki se še niso zacelile po drugi svetovni vojni. Morija na Hrvaškem in v Bosni je bila tako nadaljevanje morije iz druge svetovne vojne. Komunistični režim je sovraštvo med narodi umetno »pometel pod preprogo«, kar se je izkazalo v krvavem divjanju v devetdesetih letih.

Slovenija je z odločnim »da« za samostojnost ubežala krvavim razsežnostim vojne. Ravno zaradi enotnosti smo se uspeli ubraniti poskusom jugoslovanske vojske, da bi zadušili našo samostojnost. Kljub temu da smo komaj ustanovili lastno vojsko, smo zaradi odločnosti in enotnosti lahko ubranili svojo državo.

Danes je med Slovenci podoben prepad kot med drugo svetovno vojno

Pomembno je, da se takšnih dejstev spominjamo predvsem danes, ko se zdi, da je med Slovenci nastal prepad, ki se zdi podoben prepadu med drugo svetovno vojno. Politične razmere, ki so polne sovraštva, ne vzbujajo velikega optimizma za prihodnost slovenske države.

Zato je v teh težkih časih toliko bolj pomembno, da osvežimo spomin na čase, ko smo se z jasnimi razlogi odločili za samostojnost. Če bi bil odstotek na plebiscitu manjši, bi bili morda takšni pomisleki celo upravičeni. Tako pa velik plebiscitarni odstotek govori, da je bila samostojna Slovenija edina možnost, ki je zagotavljala Slovencem preživetje.

Razprtije polne sovraštva, ki temeljijo na osebnih zamerah, zagotovo ne pripomorejo k napredku naše države. Ob takšni situaciji smo danes Slovenci poklicani, da se odločno upremo politiki izključevanja in uveljavljanja lastnih interesov namesto interesov ljudstva.

Poizkus destabilizacije države dela slovenske politike

Politika tudi pred tridesetimi leti ni bila enotna, kakor se morda zdi na prvi pogled. Vendar je del političnega telesa svoje nasprotovanje drugemu izkazoval bolj tiho, kar ni bilo na očeh ljudstva. Zato je potem ta del politike kasneje tudi sam sebe razglašal za osamosvojitelje, čeprav to nikoli niso bili, ampak so jih v to prisilile razmere.

Razlika med takratnim in današnjim časom je v tem, da ta del politike vse bolj na glas izraža svoje nezadovoljstvo, ker se zaveda, da bo v nasprotnem primeru, če ne bo uspel ponovno prevzeti oblasti, za vedno pristal na smetišču zgodovine. Zato so vsi poizkusi destabilizacije države vse bolj živčni in polni, za zdaj še izraženi v verbalni agresiji.

Naloga politike je, da je v službi ljudstva

Od leta 2005 se praznik ob obletnici plebiscita uradno imenuje dan samostojnosti in enotnosti, kar je še posebej aktualno v današnjem času, ko politične razmere rušijo enotnost. Enotnost odločitve Slovencev za lastno državo, so tudi zaveza za politike, da kljub različnim pogledom najdejo enotne rešitve, ki bodo prispevale k blaginji državljanov.

Morda je ravno zato zdaj čas, da se Slovenci poizkusom političnega preigravanja upremo in od politikov zahtevamo, da začnejo delati v interesu ljudstva in ne v lastnem interesu. Kakor je del slovenskega naroda izkoristil drugo svetovno vojno za prevzem popolne oblasti, tako se tudi danes zdi, da del politike izkorišča covid-19 in kaotične razmere, da bi destabiliziral razmere v državi.

Prekiniti z apatičnostjo in volilno abstinenco

Slovenci smo na svojo državo čakali tisoč let, zato bi bilo prepoceni, če bi jo na lahko zapravili s tem, da jo prepustimo na milost in nemilost političnim elitam. Instrument, ki lahko takšne stvari prepreči, je aktivna udeležba na demokratičnih volitvah.

Volivci imamo predvsem na parlamentarnih volitvah enkratno priložnost, da izberemo voditelje za katere menimo, da bodo Slovenijo vodili po poti, za katero smo se odločili pred tridesetimi leti. To pa pomeni, da se moramo predvsem državljani prebuditi iz politične apatičnosti in izkoristimo priložnost, ki nam je ponujena z udeležbo na volitvah.

Demokracija je utemeljena na izraženi volji ljudstva

Če bo na volitvah volilna udeležba podobna udeležbi na plebiscitu, potem bo tudi politika bolj resno vzela vodenje države. Demokracija namreč temelji na volji ljudstva. Če je volja jasno izražena, potem njeno izvršitev politike sili v njeno uresničitev.

Slovenska politika je pred tridesetimi leti od volivcev sprejela obveznost, da Slovenijo popelje na pot samostojnosti. Če bo na naslednjih volitvah od velikega dela volilnih upravičencev sprejela obveznost, da popelje slovenske državljane na pot blaginje in sreče, bo to tudi primorana storiti.