Naprej na vsebino

Slovenski šolski sistem je potreben nujne prevetritve

Starši, ki imamo otroke že nekaj let v šolskem sistemu, že leta opozarjamo na »neumnosti« slovenskega šolskega sistema. Čeravno se naši politiki zelo radi pohvalijo, kako dober je naš šolski sistem, kako želen je naš kader v tujini, pa je resničnost čisto drugačna.

Res je, da imamo kar nekaj posameznikov, ki so zaposlitev našli v tujini ter jih imajo tuji delodajalci radi, a to še ne sme in ne more biti merilo za kvaliteto. Žal smo na drugi strani narod, ki ima po zadnjih raziskavah zelo slabe rezultate znanja materinščine.

Preberite tudi:

Šolanje na daljavo – med odvisnostjo in nasiljem

Šolanje na daljavo povzroča le travme

Težave s šolskim sistemom so bile že davno pred covidom, kdo pa je tisti, ki bo ugriznil v to kislo jabolko, se še ne ve.
Težave s šolskim sistemom so bile že davno pred covidom, kdo pa je tisti, ki bo ugriznil v to kislo jabolko, se še ne ve.
Vir slike: Pixabay

Ob menjavi vsake vlade že leta vsak minister za zdravje napoveduje, kaj vse se bo spremenilo, katere reforme vse bodo uvedli, a vse je po principu »tresla se je gora, rodila se je miš«. Ministrica dr. Simona Kustec je mandat prevzela v času najhujše zdravstvene krize in je zato nekako še opravičljivo, da se še ni lotila preurejanja šolskega sistema.

V dobro ji je vsaj to, da ji je uspelo narediti kar nekaj pomembnih zadev: modele šolanja (čeravno je zanje prejela tudi kakšno kritiko), en semester (kar zmanjša število ocen in olajša izobraževanje), lani se ni pisalo NPZ in še kaj bi se našlo – poleg njenih Z-jev.

Njen predhodnik dr. Jernej Pikalo je obljubljal veliko, naredil pa … se še spomnite mamice Nataše Šarm, predsednice društva Svet Staršev, kateri je minister ob sestanku zaradi peticije, ki jo je zbrala in predala, obljubil konkretne spremembe, celo novo Belo knjigo, ki se že od leta 2011 ni spremenila.

Od februarja 2019, ko se je sestal z gospo Šarm, do predaje ministrskega stolčka v marcu 2020 takratni minister Pikalo Bele knjige ni uspel spisati.

Težave s šolskim sistemom so bile že davno pred covidom, kdo pa je tisti, ki bo ugriznil v to kislo jabolko, se še ne ve.

Šolski sistem v Sloveniji

Slovenski šolski sistem se začenja že v vrtcu, kar je dostikrat pozabljeno in prezrto. Torej, pod pojmom šolski sistem je vključeno:

Predšolska vzgoja oziroma obisk vrtca je za otroke, ki dopolnijo 11 mesecev (po izteku starševskega dopusta) do šestega leta starosti (oziroma do otrokovega sprejema v osnovnošolsko izobraževanje), in ni obvezen. Poteka v dveh starostnih skupinah: od enega do treh let ter od treh do šestih let.

Mrežo javnih vrtcev dopolnjujejo zasebni vrtci s koncesijo, ki naj bi zaposlovali ustrezno usposobljeno osebje. Vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev izvajajo programe, ki so v skladu z nacionalnim Kurikulumom za vrtce, ki pa je hkrati osnovni programski dokument za predšolsko vzgojo v Sloveniji.

Vrtci se med seboj zelo razlikujejo, predvsem v izvedbenih delih, in že tu se ustvarjajo prve razlike med otroki. Nekoč mala šola, ki naj bi bila sedaj prvi razred, se je v večini »selila« na čas pred vstopom v osnovno šolo, tako se zdaj otroci že bistveno prej začnejo intenzivno pripravljati na šolo in sta jim »ukradeni« že dve leti.

Slovenski šolski sistem.
Slovenski šolski sistem.
Vir slike: Dijaški.net

Otroci v osnovno šolo vstopajo s petimi, šestimi leti, in čeravno je bilo prvotno mišljeno, da je prva triada tista, ki počasi vpeljuje otroke v šolsko okolje, se je v praksi pokazalo, da je redkokje tako. Tako otroci ponavljajo leto že v prvem razredu.

V skladu z Ustavo Republike Slovenije je osnovnošolsko izobraževanje obvezno ter se financira iz javnih sredstev. Osnovna šola načeloma zajema primarno in splošno nižje sekundarno izobraževanje.

Otroci se morajo vpisati v prvi razred pri šestih letih in običajno zaključijo osnovnošolsko izobraževanje s 15 leti. Ko otrok dopolni 15 let in še ni zaključil osnovnošolskega izobraževanja, se ga usmeri v program izobraževanja odraslih, kar je v večini v pristojnosti ljudskih univerz. Prav tako je praksa, da se otroka, ki v prvi ali drugi triadi ponavlja dvakrat, usmeri v šolo za posebne potrebe.

Po zaključenem osnovnošolskem izobraževanju se lahko učenci vpišejo v srednješolsko izobraževanje. Otroci – dijaki  izbirajo med dvema vrstama srednješolskih programov: splošnimi in poklicno-strokovnimi.

Splošno srednješolsko izobraževanje zagotavljajo gimnazije, katerih glavni cilj je priprava dijakov na nadaljevanje izobraževanja v visokošolskem izobraževanju.

Programi poklicnega in tehniškega srednješolskega izobraževanja se izvajajo na različnih stopnjah zahtevnosti:

  • nižje poklicno izobraževanje (2 leti),
  • poklicno izobraževanje (3 leta),
  • tehniško izobraževanje (4 leta)
  • poklicno-tehniško izobraževanje (2 leti),
  • in poklicni tečaj (1 leto).

Cilj teh programov je pridobitev specifičnih poklicnih kvalifikacij za vstop na trg dela, prav tako pa tudi za nadaljevanje izobraževanja na terciarni ravni.

Srednješolsko izobraževanje je prostovoljno, prav tako tudi nadaljnja študijska pot.

Univerzitetno izobraževanje oziroma terciarno izobraževanje zajema višješolski in visokošolski študij. Njihov glavni namen je, da pripravljajo otroke – študente na delo v zadevni panogi.

Visokošolsko izobraževanje se po »bolonjsko« zagotavlja na treh stopnjah. Prvo stopnjo sestavljajo univerzitetni in visokošolski študijski programi. Po zaključku prvostopenjskega študijskega programa se lahko kandidati vpišejo v študijski program druge stopnje. Končana druga stopnja je predpogoj za vpis v tretjestopenjske programe za pridobitev naziva doktor(ica) znanosti. Ta pogoj pa ne velja za tiste, ki so zaključili enovit magistrski študijski program, ovrednoten z najmanj 300 kreditnimi točkami. Diplomanti s takšnega magistrskega študija se lahko tudi vpišejo v programe tretje stopnje.

Otroci v osnovno šolo vstopajo s petimi, šestimi leti, in čeravno je bilo prvotno mišljeno, da je prva triada tista, ki počasi vpeljuje otroke v šolsko okolje, se je v praksi pokazalo, da je redkokje tako
Otroci v osnovno šolo vstopajo s petimi, šestimi leti, in čeravno je bilo prvotno mišljeno, da je prva triada tista, ki počasi vpeljuje otroke v šolsko okolje, se je v praksi pokazalo, da je redkokje tako.
Vir slike: Pixabay

Težave dosedanjega šolskega sistema

Po mnenju mnogih strokovnjakov je bil prehod na bolonjski sistem šolanja, ki ga je večina evropskih držav opustila zaradi premnogih pomanjkljivosti, »brca v temo«. Leta mišljenja »uči se, da ti ne bo treba delati« so pustila premnoge posledice. Predvsem v smeri, da imamo visoko izobražen kader, ki ne zna delati.

A težave niso zgolj tu, težave segajo že v sam vrtčevski svet. Otroke se prekmalu začne »polniti« z znanjem ter se ustvarja teoretike, ki so brez domišljije in praktičnih sposobnosti. Ob vstopu v osnovnošolski sistem se znanje poglablja, a kaj ko je šolski sistem z leti izločil vsa znanja in veščine, ki so potrebni za uspešno delovanje v družbi.

Otroci ne pridobijo konkretnega znanja, kako poskrbeti zase, posledično po mnenju nekaterih strokovnjakov spadamo med države z največ zanemarjenimi, ločenimi, samohranilkami, opravilno in delovno nesposobnimi, finančno nepismenimi ter podjetniško in družbeno nezainteresiranimi itd., kar državi povzroča velike težave in stroške.

Prav tako smo država, ki ima najvišji odstotek otrok, ki imajo odločbe o usmerjanju. Ali so vse odločbe pridobljene upravičeno, je sicer vprašanje zase, a vendar ostaja dejstvo, da večina pedagoškega kadra ni ustrezno izobražena za delo z otroki, ki imajo »posebne potrebe« in so vključeni v t. i. normalno šolo.

Iz šol bi že dolgo nazaj morali odstraniti pedagoške kadre, ki tja ne sodijo, povzročajo pa razdore v kolektivih in škodo učencem ter poberejo velik del moči in časa ravnateljem. Trenutni šolski sistem potrebuje fleksibilnejši sistem zaposlovanja, saj izobraževalni proces poteka na tipično projektni način, kjer je enota določen tečaj, letna dejavnost, šolsko leto ali štiriletni program šolanja.

A če strnemo še težave, ki so bile izpostavljene pred covidom in jih še nismo omenili: Sistem podajanja snovi nujno potrebuje spremembo, kajti po sedanjih smernicah imajo otroci po šoli še eno šolo, hkrati pa razne seminarske naloge in projektne naloge ne bi smele biti prepuščene v roke otrokom, ki za izvedbo nujno potrebujejo starša. Ob tem nastaja velika razlika med otroki ter se ustvarja prepad med revnimi in bogatimi.

Raziskava, narejena pred covidom, je žal pokazala, da otroci, ki imajo nižje ocene, prihajajo iz revnejših družin. Kar bi pomenilo, da bomo ob nadaljevanju tovrstnega sistema kmalu razdeljeni na kaste.

Rakava rana šolskega sistema so tudi NPZ, ki na papirju in v teoriji pomenijo nekaj dobrega, saj naj bi učitelji na ta način dobili realno sliko o tem, koliko so otroke naučili. V praksi pa so se sprevrgli v tekmovanje med šolami, kjer gredo nekatere tako daleč, da otrokom, ki imajo slabši uspeh, naročijo, da naj ostanejo doma in naj ne pišejo testov.

Šolniki že vrsto let dajejo pobude, da bi se tako  za vpis v srednje šole kot na fakultete uvedli le sprejemni izpiti. Namreč, med osnovnimi šolami so razlike, čeravno ne bi smele biti. Nekje bi otrok za svoje znanje dobil 5, drugje pa komaj 3. Posledično ima otrok, ki ima 5, večje možnosti za vpis v želeno srednjo šolo kot tisti, ki ima 3. Znanje pa je pri obeh enako. Pravično?

Šolski sistem je treba nujno prevetriti po celotni vertikali in začeti izobraževati kader, ki bo na trgu dela kaj vreden, da bo lahko gospodarstvu v pomoč, in ne breme.
Šolski sistem je treba nujno prevetriti po celotni vertikali in začeti izobraževati kader, ki bo na trgu dela kaj vreden, da bo lahko gospodarstvu v pomoč, in ne breme.
Vir slike: Pixabay

Podobno je s fakultetami, nekdo, ki hodi na »elitno« gimnazijo, bo dosti težje dobil petice kot nekdo, ki bo hodil v poklicno šolo in se odločil za klasično maturo. Pravično?

Enako neumno je, da se na strokovne visokošolske institucije lahko vpisujejo vsi, a je že v sami osnovi jasno, da bo en strojni tehnik imel bistveno drugačno osnovo kot en gimnazijec, ki se bo vpisal na strojno fakulteto.

Kot že zapisano, šolski sistem je treba nujno prevetriti po celotni vertikali in začeti izobraževati kader, ki bo na trgu dela kaj vreden, da bo lahko gospodarstvu v pomoč, in ne breme.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice