Odvodi in integrali – kaj je vas treba bilo?

Vsi se spomnimo – od najbolj blestečih učencev do tistih z »malo manj leska« –  trenutkov iz šolskega časa, ko smo si zaželeli, da bi šola (vsaj za kak dan) zagorela in bi ne bilo treba k pouku – ali pa, da bi kak kup knjig, ki jih je bilo treba predelati in si iz njega zapomniti goro podatkov in letnic, čudežno izginil, mi pa bi svobodno zadihali. Velika količina podatkov, ki so nam jih in jih še danes trpajo v glave nadebudnih šolarjev, da bi veliko znali in s tem znanjem osvojili svet in celotno vesolje, pa je zgrešila ta cilj – in postala sama sebi namen.

Kaj potem, če je vesolje končno ali neskončno, če se širi ali krči, če je povedek čisto nekaj drugega kot glagol, če poznamo vse matematične formule ali sploh ne vemo, da obstajajo, če je Rimsko cesarstvo propadlo pred našim štetjem ali po njem? Glavno, da vemo, da nas na potovanju po kaki drugi državi ne bo napadel Džingiskan, ker je dokazano enkrat (niti približno pa nas ne zanima, kdaj) pač (na srečo) že odšel s tega sveta. Tako gre gmota informacij in podatkov kot hurikan skozi naše glave, za sabo pa pusti opustošenje in – praznino.

To se potem pozna, ko je treba nekako povezati konce nekih znanj in vsaj za silo nekaj iz dolgoletnega »trpljenja« v šolskih klopeh in prenašanja vseh vrst »zatiranj« naših teženj po sprejemanju nečesa, kar je življenjsko in ima meso in kri, ustvariti in se v tem svetu znajti. Pa smo bosi in brez orodja, s katerim bi se lotili dela in uspevali. Zakaj?

Ko formule in podatke zaman tlačimo v spomin

Ker vsak podatek, vsaka formula, vsaka trditev, ki plava sama zase po vesolju, mi pa jo lovimo in tlačimo v naš spomin in od nje zahtevamo, da tam ostane – komaj čaka, da gre spe svojo pot v neznano. Pa tako smo se učili in trudili! In to se je zgodilo, čeprav nam je učiteljica zagrozila, da brez tega in tega znanja pa res ne moremo živeti in bivati.

Ker je naš šolski sistem obrnjen v napačno smer – proč od življenja! In že v osnovi se taka enačba po nobenem vesoljnem zakonu ne more iziti. Prav briga me, če na svetu obstaja na tisoče oblik vžigalic in kdo jih je izumil, dokler ne vem, da se da z njimi prižgati ogenj. In na njem skuhati kosila ali se ogreti ob njem zvečer nekje za reko ali ob morju.

Dragoceni učitelji znajo v otrocih zbuditi spečega leva

Res je, vsako znanje je dragoceno, ampak mora biti izkušnja, preizkušnja, izziv, povezovanje, moramo ga pregnesti po svoje in iz njega narediti nekaj užitnega. In tega nas v šolah ne učijo. Žal. So pa učitelji, posamezniki, ki znajo otroke pretentati, se znajo pritihotapiti v njihov um in mimo vseh že tisočkrat spremenjenih šolskih sistemov zbuditi iskro, najti povezavo in zbuditi spečega leva. Takrat se v otroku kar sama sproži jedrska reakcija, z veseljem dela, se uči in je uspešen ter napreduje, gradi in nenehno dodaja ter ustvarja. Otroci so neskončno radovedni in ustvarjalni. Zakaj nas v šolah ne učijo ustvarjalnosti?!

Če ne prepoznamo uporabnosti podatkov, ti nimajo smisla

Pojdimo spet na začetek. H gori podatkov in znanj, ki čakajo učence v šolskem sistemu in prežijo nanje, da z njimi nekaj naredijo. Največkrat se jih nadudlajo in potem uspešno čim prej pozabijo. Zato, ker ne vidijo smisla v nobenem od teh podatkov. In če v nečem ne vidim smisla, je moje delo že daleč vnaprej zapisano neuspehu. Kot bi morala stolči kup kamenja – pa ne vem, zakaj. Kako drugače bi bilo, če bi vedela, da bom z njim zgradila svojo lastno hiško! In za to gre – čisto preprosto za smisel, za uporabnost, za vpetost v življenje.

Ne, ne zdi se mi, da je poglavitni problem v tem, da je korpus znanj za otroke preobsežen, le manjka mu podstat. Zakaj bi jim odvzeli dostop do nekaterih znanj, ker se temu ali onemu odraslemu zdijo po uspešno opranih možganih po dolgoletnem šolanju nepotrebna? Kako lahko nekdo ve, kaj je za posameznega otroka pomembno in kaj ne? Dajmo mu vse in še več, naj ima ves material, potreben za gradnjo, ne pa da že na začetku delamo iz njih fijakarske konje.

Tako bo nekdo, ki se ni nikoli potopil v globine tako imenovane klasične glasbe in sovraži petje, glasbeni pouk ukinil ali okrnil, ker se enostavno ne zaveda njegovega bogastva (včasih si rečem, da je Mozart povedal že vse) – in bo to šlo mimo otrok. In zakaj je znanje materinščine na dnu? Kdo jim ga je tako priskutil? Leta bo trajalo, da bo spoznal, da je to osnovno orodje, ki ga ima, in se je bogatilo skozi tisočletja, šlo skozi življenjske izkušnje njegovih prednikov in se je neprestano kalilo, da ga ima zdaj on na voljo, da ga preda naprej. V njegovih genih je, del njega, bolj osnovno že ne more biti. Bo to kdaj v času tega šolanja spoznal ali bo zaradi neposrečeno sestavljenega predmetnika sovražil najbolj osnovni del sebe do smrti in mu bo kot osnovno orodje manjkalo vsak hip v življenju? In ne mislite, da se da to enostavno preskočiti z znanjem kakega drugega jezika – ta revščina in manko izražanja ostajata.

In na koncu koncev se vsa znanja povezujejo in prepletajo, medsebojno gradijo. Vsako znanje ima svojo strukturo in vse strukture znanj so si podobne, tako je v jezikovni zgradbi nekaj matematike, zgodovine, filozofije, ščepec glasbe, psihologije, umetnosti, zemljepisa …  

Je matematika nesmiselna ropotija?

In če se je kdo tolkel po glavi in po tihem želel učiteljici matematike, da jo zadene grom, ko ga je mučila z odvodi in integrali in se mu je to zdel vrhunec nesmisla, bo doživel razočaranje, ko bo izvedel, da ga ti odvodi in integrali spremljajo vsak trenutek v življenju, le da se tega ne zaveda. Tistim s tehniškimi poklici so osnovno orodje, vsem ostalim pa odvodi in integrali prav tako ne prizanašajo. Pri vsakem izračunu (npr. tudi plače, ogrevanja stanovanja) se v ozadju skrivajo odvodi, integrali in statistične metode. In medtem ko smo se v šoli jezili na učiteljico, bi lahko izračunali svoj odvod jeze – če smo bili manj jezni, bi odvod kazal k mirni razrešitvi, pri močni jezi pa k precej zaostrenemu konfliktu (ali še kaj več).

Če nas pri matematiki naučijo razumeti, da je smiselna, da dobimo vizualno predstavo, kako opisuje procese v okolju, nam bo morda vsaj v osnovi razumljiva, do takrat pa je to nekaj umetnega in zelo zakompliciranega. In podobno velja za vse druge predmete. V šoli nas pač o široki uporabnosti in smiselnosti snovi pri posameznih predmetih niso učili – in smo jo velikokrat zavrgli in označili za nesmiselno ropotijo.