Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Gospodična

Mihovski grad je spadal med največje in najmogočnejše v deželi. Grajski gospod je peljal svojo gospo k oknu in rekel: »Veseli se, ves svet, kar ga od tod vidiš, je božji in najin.«

Gospa veli: »Dobro vem, da je vse to božje in najino, ali veseliti se vendarle ne morem. Molila sem doma, hodila po božjih potih, ali Bog ni hotel uslišati najine želje, da bi nama podaril hčer ali sina. Jaz sem se zdaj že postarala in le predobro čutim, da bom nevarno zbolela.«

Gospa se je kmalu potem ulegla in je ležala sedem let in sedem mesecev. Vsi sloveči zdravniki so jo hodili zdravit, ali je niso mogli ozdraviti.

Gospa pogleda skozi okno na zeleni hrib in veli: »Nekaj mi pravi, da bi bila gotovo srečna, če bi se sprehodila po naših prelepih Gorjancih.«

Gospod pa ji žalostno odgovori: »Preljuba moja sirotica, kako se boš sprehajala po Gorjancih, ko se ne moreš sama niti na postelji obrniti!«

V grad pride star gobav berač. Hlapci zakriče: »Poberi se hitro od tod, da se ne nalezejo gob naša bolna gospa.«

Gospa pa se oglasi: »Ne gonite mi od hiše reveža. Ali ne veste, da so reveži božji prijatelji in naši zagovorniki pri Bogu? Dajte mu pečenke in vina in pripravite mu tudi gosposko posteljo.«

Berač se v gradu naje, napoji in naspi. Preden odide dalje, se dobri gospe prelepo zahvali in veli: »Nate za slabo povračilo gorjanski koren. Rastel je sedemdeset in sedem sežnjev pod zemljo. Pomogel je do zdaj vsakemu, kdor koli si ga je na život privezal. Zdravemu da moč, da ga noben junak ne more premagati. Komur je umreti, živi od njega tri dni dalje, kot mu je bilo namenjeno. Bolniku odžene bolezen, nekateremu za zmerom, nekateremu vsaj za sedem let. Ta koren vam bo dal moč, da se pojdete, če vas bo volja, lahko še danes na Gorjance sprehajat.«

Gospa poskusi koren, skoči zdrava na noge in gre na Gorjance. Pride do studenca in zajame vode. Kupica se počrni. Gospa izlije strupeno vodo in koraka dalje. Pride do drugega studenca in zajame vode. Kupica se zakrvavi. Gospa izlije ukleto vodo in koraka dalje. Pride do tretjega studenca in zajame vode.

Kupica se zasveti in zacvete. Na vodi se naredi rdeč nagelj in bela lilija. Gospa pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije. Popije prvo kupico, čuti se bolj zdravo, kot je bila pred boleznijo. Popije drugo kupico, počuti se bolj močno, kot je bila pred boleznijo. Popije tretjo kupico, čuti se mlado, kot je bila takrat, ko je šla s svojim gospodom k poroki.

Pogled na Gorjance.
Vir slike: Wikipedia

Kupico položi v zeleno travo pa si zaviha rokave in si umije roke in obraz. Roke se ji pobelijo ko sneg, lica pa zarde ko poljski mak, in v vodi je sama videla, da ji je povrnil Bog vso lepoto prve mladosti. Skakljaje in prepevaje teče proti domu nazaj.

Gospod je stal pri vratih in vprašal služabnico, ali ve, kdo je ta krasna gospodična, ki gre proti gradu. Gospa je te besede slišala in se ga oklenila in rekla: »Kaj me gledaš tako čudno, kakor da bi ne poznal svoje gospe? Saj sem vedela, da bom gotovo srečna, če se sprehodim po Gorjancih. Zdaj mi pa nekaj pravi, da nama bo Bog podaril tudi še sinove in hčere.«

Gospod od samega veselja ni vedel, kaj bi počel. Napravil je velik obed in povabil nanj tudi podgorske kmete. Podgorci so jedli in pili tako dolgo, da so nekateri še zdaj siti in pijani.

Bistri studenec, ki je pomladil grajski gospo, se pa v spomin na ta dogodek še dandanašnji imenuje Gospodična.    

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice