Zakaj ima post izključno verski značaj?

Beseda post je znana vsakemu izmed nas. Ob njej dobimo različne asociacije, največkrat nas usmeri na odpoved, še posebej tisto, ki je povezana s hrano. Zato mnogi post povezujejo tudi s hujšanjem in z drugimi oblikami zdravega načina življenja. Kakorkoli, post v strogem pomenu besede, je izključno verskega značaja in ima izključno verski pomen.

Preberite tudi:

Post – priložnost za hujšanje ali izraz odnosa do Boga

Iz domače kuhinje: Kaj bomo jedli za post?

Odpoved sama po sebi še ni post

Da je post dobil tako širok pojem, da ga uporabljamo za shujševalne in druge terapevtske namene, je posledica tega, ker smo ga tudi v verskem življenju zreducirali zgolj na odpoved. Odpoved npr. mesu ob petkih, sama po sebi še ni zagotovilo, da gre res za postno dejanje.

Če gre samo za odpoved iz navade, po možnosti v kombinaciji z zdravstvenimi razlogi, nikakor ne moremo govoriti o postu. Postno dejanje, ki vključuje odpoved nečemu, mora biti nujno povezano z nečim višjim. Post je sredstvo s katerim lažje odstranimo vse tisto, kar bistveno moti naše medsebojne odnose, posebej še odnos z Bogom.

V primeru, da se odpovemo mesu ali kakšni drugi hrani, ne ga bi namesto odpovedi okrepili naš odnos z Bogom, gre preprosto za koristoljubje, ki nima nobene zveze s postom, prav tako ne z Bogom. Post v širšem pomenu besede je pravzaprav oblika molitve, ki krepi naš odnos z Bogom.

V Katoliški cerkvi je postal post pravno formalni običaj

V zahodnem svetu je post postal samo še običaj, ki ga praktično poznamo samo še po imenu, saj v veliki meri ne gre več niti za odpoved, kaj šele, da bi pripomogel h krepitvi odnosov. V Katoliški cerkvi poznamo »formalni« post samo še znotraj štiridesetdnevnega postnega časa, ki ga obhajamo pred veliko nočjo.

Če beremo spletne strani Katoliške cerkve, bomo naleteli na navodila za postni čas. Običajno lahko beremo, da se moramo za pepelnico in veliki petek odpovedati mesu, poleg tega se lahko samo enkrat na dan do sitega najemo. Med postnim časom velja tudi ob petkih zdržek mesa, lahko pa se najemo do sitega.

Zakaj meso nadomeščamo z ribami?

Zakaj ravno odpoved mesu? Gre za simbolni pomen, kjer meso ponazarja Kristusovo telo. V postnem času je še posebej v ospredju njegovo trpljenje in smrt na križu. Z odpovedjo mesu se na simbolni način spominjamo smrti Jezusa Kristusa in njegove odtegnitve od nas. Tako priznavamo, da je umrl, hkrati pa hrepenimo po njegovem vstajenju od mrtvih in ponovnem prihodu med nas.

Mnogi meso nadomestijo z ribami, ki so, cerkvenopravno , sicer dovoljene, je pa vprašanje, če imajo zares kakšne zveze s postom. Ribe in druga vrsta hladnokrvnih živali namreč veljajo za postno hrano. To je povezano s tem, ker je bila včasih riba hrana revežev. Ker je bil postni čas včasih posvečen tudi solidarnosti, so se v ta namen bogataši na postne dni z odpovedjo mesu, solidarizirali z reveži.

Danes, ko veljajo ribe za specialiteto in predstavljajo tudi dražjo vrsto hrane, ne moremo govoriti, da je to zares postna hrana. V marsikaterem župnišču sem ravno na pepelnico, to je prvi dan postnega časa, naletel na najboljšo hrano, ko so nam postregli z ribami Gre za primer posta, ki je zadoščen cerkvenopravnim normam, vendar nima nobene zveze s postom v pravem pomenu besede.

Odpoved materialnim stvarem daje prostor duhovnosti

Namen posta je, da preusmerimo pozornost iz vsakdanjih materialnih stvari v duhovno dimenzijo bivanja. Seveda je človek skozi vse življenje povabljen, da vzdržuje in krepi duhovno »kondicijo«, vendar je postni čas eden izmed močnih časov v letu, ko naj bi človek še posebej okrepil odnos z Bogom.

Včasih je veljal za čas posta tudi advent, čas pred božičem, vendar se je postni značaj adventa popolnima izničil, namesto tega smo dobili »veseli december«. Da sta tako postni in adventni čas namenjena postu, nas opozarja tudi vijolična barva mašnega plašča, ki ga nosi duhovnik med tem časom. Vijolična barva je namreč tudi barva posta in spokornosti.

Človek ni nikoli jedel tako dobro kot danes

V današnjem času, ko predpostavljamo, da smo sposobni lastnega razmišljanja, je pravzaprav najboljše, če bi vsak, v skladu z njemu lastno človeško naravo, oblikoval post in dneve povezane z njim. Hrana zagotovo predstavlja pomemben del človekovega življenja, saj nikoli v zgodovini človek ni tako dobro jedel, kakor ravno v današnjem času.

Če nekomu hrana veliko pomeni in morda meji že na malikovanje, je vsekakor prav, da se ji skuša tudi odpovedati. Namesto velikih obrokov, jih lahko precej zmanjša in da poudarek hrani, ki je preprosta. Na ta način njegove misli ne bodo več toliko pogosto potovale k hrani, ampak lahko namesto tega misli preusmeri h Bogu. Namesto kakšnega obroka, lahko posveti več časa molitvi.

Odpoved alkoholu in elektronskim medijem

V zadnjih letih slovenska Karitas med postnim časom priporoča  štiridesetdnevno odpoved alkoholu. Alkohol je veliki razdiralec odnosov, kar se izraža še posebej v družini. Marsikdo, ki se je odpovedal alkoholu med postnim časom, ga je podaljšal do današnjih dni. Smisel odpovedi alkohola je v tem, da namesto njegove razdiralnosti naredimo vse, da bi skrbeli za pristne medsebojne odnose.

Poleg hrane in pijače predstavljajo pomemben del človekovega življenja televizija in druga elektronska sredstva. Študije kažejo, da je od teh sredstev vse več ljudi zasvojenih. Če po eni strani jadikujemo, da nimamo časa za molitev ali obisk cerkve, nam po drugi strani zmanjkuje občutek za čas, ki ga preživimo npr. na družbenih omrežjih.

Poleg tega, da veliko časa posvečamo družbenim omrežjem, lahko tudi opazimo, da se tam mnogi dobesedno izživljajo drug nad drugim v obliki sovražnih zapisov. Bolj, kot odpoved mesu, bo marsikomu lahko koristila odpoved Tviterju ali Facebooku. Če bo toliko časa, kolikor ga je preživel na teh omrežjih posvetil Bogu, potem, bo marsikdo lahko z Bogom v neposredni navezi celoten dan.

Smisel odpovedi je v krepitvi odnosov

Skratka, smisel posta je v tem, da nas odpoved nečemu, kar nas običajno obremenjuje, pa se tega niti dobro ne zavedamo, pripelje v pristen odnos z Bogom. Ko govorimo o odnosu z Bogom, nikakor ne moremo, da ne bi ob tem hkrati govorili tudi v odnosu do sočloveka.

Racionalizem in ločitev duhovnega z materialnim nas je pripeljala do tega, da živimo po eni strani v dobrih odnosih z Bogom, po drugi strani pa celo največji »verniki« niso sposobni živeti pristnih odnosov s človekom. Vsak človek je namreč Božja podoba. Ko molimo k Bogu, ne molimo k nekomu, ki živi zunaj nas, ampak v globini našega srca.

Postni čas nas pripravlja na velikonočni čas

Končno je post in postni čas namenjen pripravi na velikonočni čas, ki sledi postnemu času. Ko v postnem času izpraznimo iz sebe vse odvečne stvari, ki nam zamegljujejo odnos z Bogom, lahko v velikonočnem vzdušju sprejmemo življenje vstalega Gospoda v naše življenje. Vstali Gospod prihaja v srca vseh ljudi, zato pomeni sprejetje Vstalega tudi sprejetje bližnjega.

Tako tudi naš brat, sestra, naš bližnji nosi Boga v svoji najgloblji notranjosti. Zato Boga častimo in slavimo v nas in v naših bratih in sestrah, saj smo vsi skupaj Božje podobe. Lahko zaključimo z mislijo, ki lahko veliko pove o naši (ne)veri in našem odnosu z Bogom: »Boga ljubimo toliko, kolikor ljubimo človeka, ki ga najmanj ljubimo.«