Naprej na vsebino

Kako delujejo 3D-očala?

Čeprav se 50. leta 19. stoletja najpogosteje štejejo za 3D-filmsko desetletje, je bil prvi 3D-film po imenu »The Power of Love« ali »Moč ljubezni« posnet že leta 1922. Od takrat je uporaba 3D-tehnologije v gledališčih in na televiziji dosegla množično priljubljenost. Ne glede na to, ali ste jih uporabljali pred velikimi platni ali doma pred televizorjem, morate priznati, da so 3D-očala izjemna.

Preberite tudi:

Umetna inteligenca v aplikacijah, ki jih uporabljamo vsak dan

Vlada RS: 5G-tehnologija pomeni predvsem vprašanje nacionalne varnosti

3D-očala ustvarijo občutek, kot da je dogajanje v filmu, ki ga gledate, tik pred vami. Predmeti, ki se premikajo z zaslona proti vam, vas prevzamejo, saj se počutite kot del dogajanja ter čisto pozabite, da le sedite in gledate film. Glede na to, da omogočajo tako odlično zabavo, boste presenečeni nad tem, kako presenetljivo preprosta so 3D-očala.

Toda najprej si oglejmo, kaj pomeni pojem binokularni vid.

Navadna 3D očala.
Navadna 3D očala.
Vir slike: Mediamodifier, Pixabay

Binokularni vid

V osnovi ta pojem pomeni, da vidimo na obe očesi brez dvojnega vida (torej, izostreno sliko). Za predmete, ki so oddaljeni približno šest do sedem metrov, nam sistem binokularnega vida z natančnostjo pove, kako daleč je objekt ali predmet. Če na primer v našem vidnem polju obstaja več predmetov, lahko natančno presodimo, kateri so nam bližje in kateri so bolj oddaljeni. Če pogledate na svet z enim očesom, lahko še vedno zaznate razdaljo, vendar se vaša natančnost zmanjša in se morate zanašati na vizualne znake.

Če želite ugotoviti, kakšno predstavo vidnega nam nudi sistem binokularnega vida, poskušajte v višino vreči žogo ter jo nato ujeti, medtem ko imate eno oko zaprto. Prav tako poskusite to storiti v precej temni sobi ali ponoči, ko je razlika še opaznejša. Veliko težje je ujeti žogo z enim odprtim očesom kot z obema.

3D-pogled

Razlog, da v kinodvoranah nosite 3D-očala, je v tem, da v svoje oči ujamete različni sliki. Zaslon dejansko prikazuje dve sliki, očala pa povzročijo, da ena od slik pride v eno oko, druga pa v drugo oko. Obstajata dve standardni obliki leč za 3D-očala: rdeče-zelena ali rdeče-modra.

Ta sistem se zdaj uporablja predvsem za 3D-učinke na televiziji in pri številnih starejših 3D-filmih. V samem sistemu sta na zaslonu prikazani dve podobi, ena v rdeči barvi in druga v modri barvi (ali zeleni). Filtri na očalih omogočajo, da v vsako oko prispe samo ena slika, vaši možgani pa postorijo vse ostalo. Ker se za razčlenitev slike uporabljajo barve, sama kakovost slike ni tako dobra kot pri polariziranem sistemu.

Polarizacija

V Disney Worldu, Universal Studios in na drugih 3D-prizoriščih se najpogosteje  uporabljajo polarizirane leče, ker omogočajo ogled barv. Dva sinhronizirana projektorja na zaslon projecirata dva ustrezna pogleda, vsakega z drugo polarizacijo. Standardna 3D-očala omogočijo vstop le eni od slik v vsako oko, ker vsebujejo leče z različno polarizacijo.

Obstajajo še bolj zapleteni sistemi, vendar ker so dražji, niso tako pogosto uporabljeni. Na primer, v enem od sistemov TV-zaslon prikazuje dve sliki, ki se izmenjujeta ena za drugo. Posebna 3D-očala blokirajo pogled najprej na eno, nato pa na drugo oko v hitrem zaporedju. Ta sistem omogoča gledanje 3D-slike na običajnem televizorju, vendar morate za to kupiti posebno opremo.

3D-očala

Standardna 3D-očala in 3D-očala virtualne resničnosti postajajo vse bolj priljubljena v igralnih in zabaviščnih okoljih. So lažja in udobnejša za nošenje kot standardni prikazovalnik na glavi (HMD), številna pa vključujejo vrsto interaktivnih naprav.

Naprednejši primerki vključujejo sledenje avdiu, videu, očem ter glavi.

3D-virtualna očala delujejo podobno kot navadna 3D-očala, saj prikazujejo dve podobi. Običajna 3D-očala prikazujejo eno samo sliko, 3D-virtualna očala pa vsebujejo polarizirane leče, ki prikazujejo dve sliki hkrati, po eno na vsako oko. Zdi se, da te slike dajejo iluzijo globine, ki je posebna značilnost avtomatskih virtualnih okolij CAVE (cave automatic virtual environment).

Tehnično ime za to je stereoskopija.

Naprednejše različice teh 3D-očal vsebujejo sisteme za sledenje glavi in očem. Ta sistem je povezan z računalnikom, ki pošilja signale za prilagajanje slik, ki jih vidi uporabnik, ko se premika po okolju. To je poseben aspekt CAVE popolnoma virtualne resničnosti.

Ta 3D-očala omogočajo uporabniku, da vidi tridimenzionalne slike, ki dajejo iluzijo globinske zaznave. Na primer, če uporabnik uporablja virtualno realnost za ogled arhitekturnih objektov, potem bo lahko gledal zgradbo z različnih kotov in se sprehajal po njej ali okoli nje.

Mnoge vrste 3D-očal vsebujejo sistem za sledenje, ki prikazuje gibanje uporabnika in ustrezno prilagodi slike. Vsakič ko uporabnik premakne glavo, hodi v določeni smeri ali se kakorkoli giblje, se prizor pred njim spremeni.

Sistem za sledenje je povezan z računalnikom, ki prilagaja te slike tako, da je uporabniku prikazano realno okolje z realno globino percepcije. Sledenje mora biti čim bolj točno, drugače se iluzija razbije.

3D-očala uporabniku omogočajo, da vidi dve ločeni podobi, ki ju možgani združijo v eno. To je tisto, kar daje iluzijo globine treh dimenzij (3D). To pogosto spremlja video in/ali zvok, ki dopolnjuje izkušnjo.

Igričarska 3D očala.
Igričarska 3D očala.
Vir slike: Jan Vasek, Pixabay

Sledenje očem je morda zadnji del sestavljanke virtualne resničnosti. Uporaba tako naprednih 3D-virtualnih očal je večinoma namenjena igranju iger ter povezovanju na igralne konzole, kot so PlayStation, Xbox ipd. Na voljo bo v zelo obetavnih 3D- virtualnih očalih (slušalkah) FOVE. Torej, kako sledenje očem deluje?

Infrardeči senzor spremlja oči, zato FOVE ve, kje so uporabnikove oči v virtualni realnosti. Glavna prednost tega je, da natančneje reagirajo na to, kar igralec išče, in da globinsko polje postane bolj realno.

V standardnih virtualnih naglavnih slušalkah ali 3D-virtualnih očalih je vse prikazano v pikčastem ostrenju, kar ni najboljši način, da se privadimo na virtualni svet. FOVE na primer omogoča, da kadar naše oči gledajo na nek predmet v daljavi, se ospredje zamegljuje, in obratno. S sledenjem uporabnikovim očem lahko grafični motor FOVE simulira to v 3D-prostoru v virtualni resničnosti.

3D-virtualna očala še vedno potrebujejo visoko ločljivost na zaslonu, da bi se izognili učinku gledanja skozi mrežo. To, na kar se osredotočajo uporabnikove oči, mora biti čim bolj podobno sliki v realnem življenju. Brez sledenja očem in vsemu, na kar se uporabnik osredotoča le s premikanjem svojih oči, ne pa tudi glave, je simulacijska bolezen bolj verjetna. Naši možgani hitro vedo, da se nekaj ne ujema. Cilj naprednejših 3D-virtualnih očal je predstaviti uporabniku svet, ki je kar se da realen in podpira zakone resničnega življenja. Vsaka zamuda ali zakasnitev bi povzročila prekinitev povezave med uporabnikom in virtualnim svetom, v nekaterih primerih pa tudi občutek slabosti pri gibanju. To lahko zmoti uporabniško izkušnjo in zadovoljstvo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments