Naprej na vsebino

Se bodo kregali ali delali?

Neuspela nezaupnica vladi je pokazala, da predčasnih parlamentarnih volitev skoraj zagotovo ne bo. Čeprav je do rednih volitev še dobro leto dni, pa so priprave političnih akterjev nanje že v polnem teku; med drugim se ustanavlja tudi kopica novih strank in list.

Med temi je po svoje posebna iniciativa Povežimo Slovenijo (PoS), ki je po svoji sestavi tudi najbolj raznolika. Poleg strank SLS, Zeleni Slovenije ter NLS so vključene tudi stanovske in civilno družbene skupine, od upokojencev pa vse do glasbenikov. Po zagotovilih predstavnikov PoS njihovo infrastrukturo trenutno med drugim predstavlja vsaj 50 županov in županskih list in več kot 500 mestnih in občinskih svetnikov, imajo pa tudi evropskega poslanca.

Preberite tudi:

Janez Podobnik: Zmagovito je seštevanje

Andrej Magajna: Boj za vpliv na medije je permanentna, bolj ali manj prikrita vojna v Sloveniji

Opredeljevanje pred volitvami, kdo bo šel v koalicijo s kom in kdo ne, je otročje

Ali je slovenska politična kultura za zgled mladim?

Ali povezovalnost v Sloveniji lahko uspe?

S takšno raznoliko sestavo (in posledično raznolikimi interesi) se obstoj PoS-a ob trenutnem političnem diskurzu v Sloveniji zdi na prvi pogled skorajda nemogoč. Glavni mediji so namreč ustvarili vtis, da je možen obstoj zgolj dveh političnih silnic: Janša in anti-Janša.

Še več: to izključevalno dogmo so si nekateri politični akterji vzeli za temelj svojega delovanja. A resnica je takšna, da bolj, ko se krepijo okopi dveh izključujočih se blokov, več prostora se odpira za različne povezovalne pobude. Skupine intelektualcev, predsednik države, po konstruktivni nezaupnici pa nenazadnje tudi sam predsednik vlade spodbujajo k več sodelovanja.

Takšni pozivi so upravičeni in nujni, saj v slovenskem političnem življenju zadnja leta lahko opažamo dva škodljiva trenda, ki sta v medsebojni korelaciji: prvi je skokovita rast radikalizacije (ki vodi v polarizacijo), drugi pa je vse manjša volilna udeležba. Po domače povedano: bolj, kot so politiki »skregani«, bolj to gre ljudem na živce, zato ne hodijo na volitve, in to je za demokracijo slabo, saj o naši prihodnosti ne odloča ozaveščeno ljudstvo, pač pa radikalni centri moči.

Bolj kot se politki med seboj prerekajo, bolj gredo ljudem na živce. In posledica je vedno manjša udeležba na volitvah, to je pa za demokracijo izredno slabo.
Bolj kot se politki med seboj prerekajo, bolj gredo ljudem na živce. In posledica je vedno manjša udeležba na volitvah, to je pa za demokracijo izredno slabo.
Vir slike: slovenskenovice.si.

Politika naj bi bila skrb za javno dobro

Apatičnost in volilna abstinenca sta zato razumljivi, a hkrati je jasno, da ljudstvo kliče po sveži, zdravi alternativi. Te alternative še ni, a vse kaže, da bi PoS to lahko postala. Do volitev ima še dovolj časa, da se okrepi in dozori do prepoznavne žlahtnosti. Na tem mestu pa moram izpostaviti dvoje: in sicer prednost, ki jo PoS-u daje njegova širina, pa tudi morebitne pasti, v katere se lahko ob nepazljivosti ujame.

PoS je med novimi političnimi pobudami svojevrsten unikum, saj predstavlja civilnodružbeno platformo, preko katere lahko aktiven državljan, na primer zdravnik, v parlament vstopi kot neodvisen zastopnik zdravniških interesov. Izrazito močna stran pobude je to, da omogoča zastopanje interesov civilne družbe in skupin, ki se v tokovih etablirane politike niso prepoznali. PoS trenutno v rokah drži zelo močan potencial, da prebudi apatične volivce (in kandidate), ter s tem naredi korak k temu, da se politika vrne ljudem, in postane to, kar mora biti: skrb za javno dobro.

Povezovalnost pa že sama po sebi pomeni združevanje ljudi z različnimi ozadji in prepričanji in v medijih je bilo zaslediti tudi pomisleke o tem, kaj naj bi PoS, glede na tako pestro sestavo, držalo skupaj. Bo prihajalo do sporov in konfliktov zaradi parcialnih interesov? Kako bodo reševali morebitna ideološka neskladja?

Povezovanje zahteva zavračanje egoizma in kultov osebnosti

Če želi takšna iniciativa uspeti, se morajo akterji v prvi vrsti zavedati, da povezovanje nujno zahteva zavračanje vsakega radikalizma in egoizma. Jim bo to uspelo?

Janez Podobnik je za tednik Družina pred kratkim povedal, da je seštevanje boljše kot deljenje, ter da v PoS poudarjajo spoštovanje in zaupanje. Predsednik Zelenih Slovenije Andrej Čuš hkrati pove, da v tem projektu ne gradijo kultov osebnosti ali egov, ker so to prerasli, in dodaja, da bi bilo otročje, če bi se pred volitvami opredeljevali, kdo bo šel s kom v koalicijo. Po njegovih besedah je naloga iniciative, da uresniči svoj program. Takšna komunikacija nakazuje samozavest in izraža samostojno, ciljno usmerjeno držo. Ko k temu dodamo še očitno resne pogovore s SMC, Novimi Socialdemokrati Andreja Magajne in nekaterimi levosredinskimi župani vidimo, da PoS krepi tudi levo dimenzijo, ki so jo doslej mnogi kritiki postavljali pod vprašaj. Bo ideologija vzdržala?

Sodelovanje na skupnem namesto delitve na različnem

Če bodo v PoS iskali sodelovanje na skupnih točkah namesto delitve na razlikah, bodo uspeli. Kot zatrjujejo, se borijo za cilj, ne za ideologijo. Za razdeljeni slovenski politični prostor je to nekaj novega. Novost je tudi to, da se PoS ne trudi pozicionirati v neko levo ali desno skrajnost, pač pa nase navezuje zmerne sile obeh usmeritev ter celo neopredeljene, z nekim večjim ciljem, ki ga vidijo kot pomembnega za družbo.

S strani predstavnikov PoS-a je bilo sicer v zadnjem času velikokrat slišati, da temelj predstavljata Ustava RS in avstrijska dobra praksa. Lovljenje Avstrije po 100 letih drugačnega toka razvoja je sicer velik zalogaj, a ni nemogoč; Čehom za razliko od nas to dobro uspeva.

Možnosti za uspeh na volitvah PoS vsekakor ima. In to odlične. Paziti pa se mora spodrsljajev, ki lahko botrujejo neuspehu. A tem se ob pravilnem pristopu da izogniti in od modrosti odgovornih je odvisno, kakšen domet bo imela iniciativa, in, posledično, kdo bo sedel v prihodnji vladni koaliciji.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice