Naprej na vsebino

Osamosvojitev: »Da«, prelom s sistemom: »Ne« …?

Tistim, ki nam seže spomin v leto 1989, se spomnimo, kako so v tem letu v državah Varšavskega pakta kot domine iz kart padali režimi, ki so bili pod komunistično diktaturo. Ljudje, ki so  bili od konca druge svetovne vojne dalje zatirani, so se dokončno odpovedali komunizmu in se odločili za pot demokracije.

Preberite tudi:

Slovenija 1990 – največja prelomnica v njeni zgodovini

Zveza komunistov Slovenije in njen »sestop z oblasti«

Slovenija in njen odnos do JLA pred osamosvojitvijo

Milošević je v komunizem vnesel nacionalizem

Jugoslovanski model soočanja s komunističnim režimom je bil drugačen od tistega v Vzhodni Evropi, saj je šlo poleg vprašanja demokratizacije tudi za vprašanje prihodnosti posameznih republik, ki so sestavljale takratno federacijo. Miloševićev vzpon na oblast v Srbiji konec osemdesetih let je težnje po osamosvojitvi samo še pospešil.

Kljub temu da je bil Milošević komunist, je v ideologijo vnesel srbski nacionalizem, kar je komunistični ideji tuje. Zato je v drugih republikah ta novost povzročila razumljiv odpor. V Sloveniji je bila posledica v tem, da se njeni prebivalci nismo več videli v skupnosti z nekom, ki bi zatiral pravice našega naroda.

Zakaj je delovanje politike, ki je naslednica komunističnega sistema, problematično? Dejstvo je, da so v prejšnjem stoletju v Evropi obstajali trije zločinski sistemi: fašizem, nacizem in komunizem.
Zakaj je delovanje politike, ki je naslednica komunističnega sistema, problematično? Dejstvo je, da so v prejšnjem stoletju v Evropi obstajali trije zločinski sistemi: fašizem, nacizem in komunizem.
Vir slike: Nova24

Zveza komunistov je želela ohraniti elemente komunizma

Glede na to, da je Miloševićev komunizem odstopal od izvirnega, v središču katerega je internacionalizem, se v te vrste komunizmu ni prepoznala tudi Zveza komunistov Slovenije, ki je bila na oblasti vse do prvih demokratičnih volitev leta 1990. Pri tem smo Slovenci spregledali, da slovenska varianta komunizma ni šla v smeri demokratizacije, ampak se je samo ogradila od srbskega nacionalizma.

V nasprotju z Vzhodno Evropo, ki je rekla komunizmu odločen »ne«, smo v Sloveniji Zvezi komunistov ne samo dopustili, da sodeluje kot enakopraven partner v procesu demokratizacije in osamosvajanja, ampak smo pristali celo na to, da je imela pri tem celo vodilno vlogo. Slogan »sestop z oblasti«, ki je odmeval kot refren iz vrst takratne Zveze komunistov, je naravnost govoril o »velikodušnosti« Zveze komunistov.

Prekanjenost slovenskih komunistov

To je večina razumela tako, da imajo slovenski komunisti, v nasprotju s tistimi iz Vzhodne Evrope, sami v sebi vgrajene demokratične standarde. Zato so se pripravljeni prostovoljno odpovedati oblasti in kot enakopraven partner nastopiti na demokratičnih volitvah.

Seveda je eno, kar se kaže na zunaj, drugo pa, kar stoji v ozadju. Zagotovo lahko damo vse priznanje Zvezi komunistov za njeno prekanjenost. Glede na to, kaj se je zgodilo v Vzhodni Evropi, so lahko predvidevali, kaj bi se zgodilo v Sloveniji, če partija ne bi prostovoljno dopustila delovanja novih demokratičnih sil in s tem tudi demokratičnih volitev.

Z vzpostavitvijo večstrankarskega sistema je postala Zveza komunistov ena izmed enakopravnih političnih strank na novem demokratičnem parketu. Njena edina sprememba je bila v tem, da je imenu Zveza komunistov dodala še ime Stranka demokratične prenove. V tridesetih letih slovenske države je ime še večkrat spremenila, do današnjega Socialni demokrati.

Osamosvojitev je bila izvršena, stare politične sile so ostale

Lahko se strinjamo, da so se v začetku devetdesetih let glede osamosvojitve vse politične sile poenotile. V tistem času nam kaj drugega niti ni preostalo, saj je pomenilo ostati v Jugoslaviji, zagotovo biti vključen v neizogibno vojno. Glede odnosa do osamosvojitve je razlika v tem, da so si demokratične sile zares želele samostojno državo, stare sile pa so bile za samostojnost po sili razmer.

Končna posledica naših teženj po izstopu iz jugoslovanske državne tvorbe je slovenska samostojnost. Cena, ki vključuje samostojnost, je nekoliko bolj kompleksna, saj vključuje tudi pristanek na to, da so stare politične sile še naprej sestavni del našega političnega prostora.

Fašizem, nacizem in komunizem so zločinski sistemi

Zakaj je delovanje politike, ki je naslednica komunističnega sistema, problematično? Dejstvo je, da so v prejšnjem stoletju v Evropi obstajali trije zločinski sistemi: fašizem, nacizem in komunizem. Posledica prvih dveh je bilo 60 milijonov žrtev, posledica tretjega pa celo več kot 100 milijonov žrtev.

Že iz številk je jasno, da gre za zločinske sisteme, zato nimajo v demokratičnih sistemih kaj iskati. S prvima dvema verjetno nimamo težav, saj smo ju s koncem druge svetovne vojne jasno obsodili in izločili s političnega odra. Problem je v tretjem, to je v komunizmu, za katerega se zdi, da ga mnogi tolerirajo, nekateri pa se pri njem celo navdihujejo.

Komunizem je preživel pod krinko zmagovalca druge svetovne vojne

V nasprotju s fašizmom in nacizmom, ki sta bila z drugo svetovno vojno poražena, je komunizem, predvsem po zaslugi Sovjetske zveze, odigral ključno vlogo zmagovalca druge svetovne vojne. Ker so se tega zavedale tudi zahodne sile, komunizma niso obsodile s takšno silo, kot so to storile s fašizmom in nacizmom.

V Sloveniji so komunisti izrazito poudarjali svojo zmagovito vlogo v drugi svetovni vojni. Kljub temu da se je izkazalo, da je šlo pri tem za krvavo revolucijo, kjer je  bilo na desettisoče Slovencev ubitih za posledicami komunistične revolucije, so komunisti in njihovi nasledniki še vedno ohranili primat osvoboditeljev in graditeljev povojne družbe.

Slovenija je bila v okviru Jugoslavije do leta 1948 »satelit« Sovjetske zveze

To so uspešno prenesli tudi v čas osamosvajanja Slovenije. Tako lahko še danes slišimo, da brez partizanskega odpora ne bi bilo samostojne Slovenije. Kljub temu da je trditev nelogična, ji marsikdo danes celo verjame. Internacionalizem, ki je v središču komunistične ideje, je v tem primeru pomenil povezavo s komunisti vsega sveta, na čelu katerih je bila Sovjetska zveza s Stalinom.

To pa nima nobene zveze s kakršno koli težnjo po osamosvojitvi, ampak prej obratno. Dejstvo je, da je bila Slovenija v okviru Jugoslavije vsaj do leta 1948 »satelit« Sovjetske zveze. Informbiro, ki je pomenil prelom s Sovjetsko zvezo, je prinesel samo še večjo oblast Josipa Broza–Tita. Sistem se v ničemer ni spremenil, saj je še naprej preganjal politične nasprotnike.

V Sloveniji smo v demokratični sistem vključili tudi komuniste

Ko se je Slovenija konec osemdesetih let odločila za demokratizacijo, je storila nepopravljivo napako, da je v ta proces vključila tudi sile, ki izhajajo iz komunizma. Če se je slovenski narod jasno opredelil za življenje v samostojni državi, bi se hkrati moral opredeliti tudi za prelom s komunizmom.

To se nam vsako leto bolj maščuje, saj je več kot očitno, da so stare sile vse  glasnejše in niti več ne skrivajo komunističnih teženj. Medtem ko se je v začetku devetdesetih let Zveza komunistov preoblekla v modro barvo, pa ima zdaj zopet  rdečo. Pred leti se je pojavila še skrajna veja starih sil v obliki stranke Levica.

V nasprotju s fašizmom in nacizmom, ki sta bila z drugo svetovno vojno poražena, je komunizem, predvsem po zaslugi Sovjetske zveze, odigral ključno vlogo zmagovalca druge svetovne vojne.
V nasprotju s fašizmom in nacizmom, ki sta bila z drugo svetovno vojno poražena, je komunizem, predvsem po zaslugi Sovjetske zveze, odigral ključno vlogo zmagovalca druge svetovne vojne.
Vir slike: Publishwall

Danes tudi mladi simpatizirajo s komunizmom

Ta odkrito simpatizira s komunizmom, saj njeni predstavniki nosijo komunistične simbole tudi v parlamentu. Da je mera polna, se ponašajo tudi s Titom, za katerega je evidentirano, da je odgovoren za približno milijon žrtev. Komunistični simboli, z vse bolj odkritimi parolami, ki pozivajo k nasilju, samo dokazujejo, da Sloveniji z osamosvojitvijo ni uspelo prelomiti s starim političnim sistemom.

Izjave poslancev mlade generacije, da so ponosni nasledniki Zveze komunistov, so vsekakor skrb vzbujajoče. Poveličevanje sistema, ki je odgovoren za nepregledno množico mrtvih in drugače uničenih življenj, ni nič kaj spodbudno. Vse bolj očitno je, da proces osamosvojitve hkrati ni prinesel tudi demokratizacije.

Smo sposobni za plebiscitarni »ne« razdiranju in »da« političnemu dialogu?

To, da imamo demokratične volitve, še ne pomeni, da izbiramo med resnično demokratičnimi silami. Vsekakor se bomo v prihodnje prej ali slej morali soočiti še z vprašanjem, kakšen politični sistem si v resnici želimo. V tem trenutku se soočamo z izrazitimi napetostmi, ki nimajo nobene zveze z dialogom, ampak je v ospredju izključno osebno in ideološko nasprotovanje.

V kolikor ne želimo, da se te napetosti začnejo kazati tudi v fizični obliki, se bomo morali radikalno odločiti za pot dialoga. Kako to storiti? Najboljša pot je pot demokratičnih volitev. Če na volitvah rečemo dokončen »ne« silam, ki nimajo nobene zveze z demokracijo, in rečemo »da« silam, ki povezujejo, potem bomo storili ogromno.

Kakor smo državljani vzeli pravico do osamosvojitve v svoje roke in smo se na plebiscitu z veliko večino odločili za samostojno državo, tako lahko tudi na naslednjih volitvah s plebiscitarno večino rečemo »da« demokraciji in hkrati »da« demokratičnemu dialogu. Tiste sile, ki razdirajo našo državo, pa pošljimo na smetišče zgodovine.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice