Zveza komunistov Slovenije in njen »sestop z oblasti«

V splošni miselnosti Slovencev je zasidrano mišljenje, da je bila ob dogodkih v zvezi z našo osamosvojitvijo slovenska politika enotna. K takšnemu mišljenju je pripomogel tudi politični manever starih političnih sil, v katerem so pred volitvami 1990 naznanile svoj »sestop z oblasti«.
Preberite tudi:
»Sestop z oblasti« je posledica sprememb v vzhodni Evropi
Če se je na zunaj prikazovalo, da se stare politične sile umikajo novim demokratičnim, je bila v resnici situacija vsaj nekoliko bolj drugačna, če že ne povsem drugačna. Gotovo je, da ni šlo za prostovoljni sestop z oblasti, ampak je k temu pripomogla situacija, ki se je dogajala po vsej vzhodni Evropi, kjer je bila na oblasti komunistična partija.
Predvsem v letu 1989 so se v vzhodni Evropi dogajale spremembe , kjer so ljudje na množičnih protestih zahtevali demokratizacijo in s tem konec monopola, ki ga je od konca 2. svetovne vojne imela komunistična partija. Ker je bila v tudi v takratni Jugoslaviji komunistična partija (Zveza komunistov) monopolni oblastnik, so bile tudi pri nas zahteve po političnih spremembah vse bolj glasne.

Vir slike: Portal Plus
Milošević zamenja internacionalizem z nacionalizmom
V Jugoslaviji je bila politična situacija še nekoliko bolj kompleksna, saj je poleg bremena politične diktature, ljudi vse bolj težilo sobivanje v federaciji, ki jo je sestavljalo šest različnih federativnih enot ali republik. Stvari so se še bolj zapletle, ko se je na čelo Zveze komunistov Srbije, leta 1987, Slobodan Milošević.
Miloševićev prihod na oblast je naznanil dokončen konec mita o »bratstvu in enotnosti« narodov in narodnosti Jugoslavije, katerega idejni oče je bil pokojni Josip Broz – Tito. Zveza komunistov Jugoslavije (ZKJ) je bila do takrat branik te ideje. Ko pa je postal vodja srbskih komunistov Milošević, je v do takrat »internacionalno« naravo komunizma začel vse bolj vpletati srbski nacionalizem in njegove domnevne pravice v tedanji državni tvorbi.
ZKS se je podrejala tedanjim nacionalnim interesom
Predvsem za zahodni del Jugoslavije, kar je tedaj pomenilo, Slovenijo in Hrvaško, Miloševićev koncept ni bil združljiv z nacionalnimi programi, ki so bili v tistem času že precej jasni in izdelani. Tako je bila Zveza komunistov Slovenije (ZKS) tudi pod vplivom dogajanja v Sloveniji, saj je bil v 57. številki Nove revije leta 1987, že objavljen slovenski nacionalni program.
Potezo o »sestopu iz oblasti« ZKS lahko predvsem razumemo v smislu podrejanja nacionalnim interesom, ki so bili v tistem času vse bolj živi. V resnici se slovenska Zveza komunistov ni povsem odpovedala ideji Jugoslavije, zato je bilo njeno prizadevanje za samostojno Slovenijo prej navidezno kot pa resnično.

Vir slike: RTV Slo
Je bil odhod slovenske delegacije s 14. kongresa ZKJ državotvoren?
Na zunaj se je zgodil ključni prelom med ZKS in ZKJ na 14. kongresu, januarja 1990 v Beogradu. Slovenski komunisti so prišli na kongres s predlogom o reformah v Jugoslaviji, kot so večstrankarstvo, odpravo verbalnega delikta, prekinitev političnih sodnih procesov, ureditev razmer na Kosovu, reformo federacije, ZKJ, itd..
Vsi predlogi so bili zavrnjeni, zato se je slovenska delegacija odločila, da zapusti kongres in prekine sodelovanje z ZKJ. V Sloveniji so ljudje to potezo pozdravili in jo vzeli kot še eno stopnico na poti k samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Gotovo je, da je bila ta poteza dobra, do neke mere celo državotvorna, vprašanje pa je, če je bila v resnici iskrena?
V Sloveniji so bile spremembe predvidljive
ZKS je imela prednost v tem, ker je že poznala izkušnjo drugih komunističnih partij v vzhodni Evropi, ki so ena za drugo prepuščale oblast demokratičnim silam, pod pritiskom množic. Glede na to izkušnjo, je ZKS lahko predvidela, da se bo to prej ali slej zgodilo tudi v Sloveniji.
Razlika med vzhodno Evropo in Slovenijo je bila tudi v tem, da so se tam spremembe zgodile praktično čez noč, v Sloveniji pa so bile spremembe predvidljivejše. Nove politične sile so namreč od izdaje 57. številke nove revije vse bolj tlakovale pot v samoodločbo slovenskega naroda glede življenja v samostojni državi.
Prenovljena ZKS je prenovila predvsem zunanjost
ZKS ni preostalo nič drugega, kot da se je prilagodila situaciji in tudi sama prevzela videz demokratične politične stranke. Na zunaj se je videz najbolj kazal v modri barvi, ki je zamenjala rdečo in slogan »Evropa zdaj«, s katerim so dobro predvideli, da čaka Slovenijo prej ali slej življenje v združeni Evropi.
Poleg barve in slogana so poleg naziva Zveza komunistov Slovenije dodali ime Stranka demokratične prenove. Na čelu ZKS–SDP je Milana Kučana zamenjal dr. Ciril Ribičič. Ravno prihod Cirila Ribičiča na čelo stranke je, vsaj pri kolikor toliko razmišljajočih ljudeh, povzročil skepso, saj je bil njegov oče Mitja Ribičič, ki je bil eden glavnih »motorjev« trde vladavine povojne Komunistične partije.
Starim silam je navidezna demokratizacija vsekakor uspela
Slovenskim komunistom je tako uspel neboleč prehod iz enopartijskega sistema v večstrankarski demokratični sistem. Če so drugje po vzhodni Evropi prekinili vladavino partije, se to pri nas ni zgodilo. V tem smislu lahko Zvezi komunistov samo čestitamo, da je njihov načrt do potankosti uspel.
Ob tem ne moremo trditi, da so stare sile, ki so čez noč postale »demokratične« dejansko zastopale ideje, ki so jih gojile nove politične sile in z njimi tudi praktično ves slovenski narod. O tem so ohranjena celo dokumentirana pričevanja. V zvezi s tem je ena izmed najbolj znanih izjav Milana Kučana, ki je bila objavljena v časniku Delo, nekaj dni po odhodu slovenske delegacije ZKS iz Beograda.
Vprašanje osamosvojitvene drže Milana Kučana
»O odcepitvi od Jugoslavije je težko misliti, ker to ni bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti«. To je ena izmed izjav, ki vsekakor ni bila osamljena niti pri Kučanu niti pri drugih politikih. Kakorkoli Milana Kučana vsekakor ne moremo imeti za osamosvojitelja, kar bi mu mnogi sicer radi pripisali.
Lahko rečemo, da je »sestop z oblasti« ZKS dobro uspel. Za razliko ob mnogih komunističnih partij po svetu, ki so odšle na smetišče zgodovine, se je slovenska partija dobro ohranila in se pod različnimi imeni, ohranila vse do danes. Ne glede na to, da se je večina starih akterjev že upokojila ali celo umrla, se je njihova miselnost prenesla tudi na mlajše rodove.

Vir slike: Dnevnik
Nekateri menijo, da jim oblast za vedno pripada
Zunanji dokaz tega je, da v njihovih prostorih in prireditvah redko naletimo na slovenske zastave, ampak predvsem prevladuje rdeča barva, ki so jo v zadnjih letih zopet prevzeli. Tudi po zaslugi ZKS in njihovih dedičev je v slovenskem narodu vse manj narodne zavesti in pripadnosti domovini.
Da je bil »sestop z oblasti« samo navidezen, dokazuje vsakokratno izredno nasprotovanje oblasti, ki je sestavljena iz desnosredinskega političnega prostora. Še več, bolj kot se oddaljujemo od zgodovinskih dogodkov, ki so pred tridesetimi leti pripeljali do demokratizacije in samostojnosti Slovenije, so stare politične sile vse bolj željne oblasti, kar pri mnogih vzbuja vtis, da jim ta za vedno pripada.