Naprej na vsebino

Ideološke teme v slovenskih medijih

Ideološke teme so nekaj slabega, pravi levica v Sloveniji. Wikipedija nas pouči, da je že Napoleon kritiziral tiste, ki so ideologijo prinesli na plano. Po Wikipediji sta prva uporabila pojem »ideologija« Étienne Bonnot de Condillac (1715–1780) in Destutt de Tracy (1754–1836) prvi kot avtor pojma ideologija, drugi kot njen oglaševalec in pospeševalec. Wikipedija opredeli in deloma pojasni ideologijo (in s tem tudi ideološke teme) kot:

  1. posebno vrsto skupinskih prepričanj,
  2. vrsto popačenih skupinskih prepričanj,
  3. vrsto pravilnih ali napačnih (v obratnem vrstnem redu) prepričanj neke skupine ljudi glede znanosti, verstev, omike, svetovnega ali političnega nazora.

Preberite tudi:

Izumiranje slovenskega naroda

Ali je ideologija zares problematična?

Nov traktor je osnovno sredstvo, star traktor, ki ga kupimo, pa ni osnovno sredstvo? Kaj pa je nov traktor, ko se postara?
Nov traktor je osnovno sredstvo, star traktor, ki ga kupimo, pa ni osnovno sredstvo? Kaj pa je nov traktor, ko se postara?

Kaj sploh je ideologija?

Slovenska Wikipedija obravnava pojem ideologija predvsem iz marksističnega vidika, medtem ko angleška različica med drugim govori o ideologiji še kot o osebni svobodi, osebni lastnini, svobodnem trgu in ustavni omejitvi državne premoči.

Na internetu najdemo vrednostne sodbe besedne zveze »ideološka tema« povsem v skladu s slovensko razklanostjo. Desni mediji branijo razprave o ideoloških temah, levi mediji napadajo ideološke teme kot nekaj slabega.

Torej, ideološka tema je za slovensko levico nekaj slabega, za slovensko desnico nekaj, o čemer se moramo pogovarjati.

V Sloveniji imamo še dodaten problem: kdo je desnica in kdo levica? Slovenska levica ima v rokah kapital, predava o socialni strpnosti in zagovarja enostrankarski sistem – med NOB in po njem. In ima medije. Slovenska desnica še nima kapitala, zagovarja stare slovenske navade, kot so delavnost, poštenost, ljubezen do Boga, svojega bližnjega in naše domovine. In nima medijev (razen spletnih).

Materializem in ideologija

In potem pridemo do našega/njihovega materializma. Vsi govorijo o praskupnosti, sužnjelastništvu, fevdalizmu, kapitalizmu, socializmu, komunizmu. Seveda, saj smo vsaj mi starejši otroci socializma prežeti z  materialistično idejo v vseh porah našega telesa. Mimo te ideološke teme sploh ne znamo misliti. Nek briški kmet – razumnik v čistem pomenu te besede – je v obdobju osamosvajanja izjavil: »Perverzno je razdeliti zgodovino človeštva na podlagi lastništva osnovnih sredstev.«

Takoj nato pridemo do vprašanja: Kaj je pravzaprav osnovno sredstvo? Vsak, ki se je vsaj malo moral ukvarjati z računovodstvom, je kmalu ugotovil, da je osnovno sredstvo opredeljeno s količino denarja, ki ga za nabavo le-tega potrebujemo. Torej postavimo: nov traktor je osnovno sredstvo, star traktor, ki ga kupimo, pa ni osnovno sredstvo? Kaj pa je nov traktor, ko se postara? Kaj je tedaj osnovno sredstvo? Traktor za 200.000 evrov, ki se vozi okoli parlamenta, ali traktor za 200 evrov, ki orje njivo?

Nasprotje materializmu je idealizem. V slovenskih možganih je priučeno povezan s preproščino, lahkovernostjo in preveliko zaupljivostjo. To naj bi bile povsem slabe lastnosti slehernika. Idealizma Slovenci ne povezujemo z razmišljanjem, iskanjem rešitev najprej na razumski in kasneje na delujoči ravni ter odkrivanjem novih dognanj.

Kaj je tedaj osnovno sredstvo? Traktor za 200.000 evrov, ki se vozi okoli parlamenta, ali traktor za 200 evrov, ki orje njivo?
Kaj je tedaj osnovno sredstvo? Traktor za 200.000 evrov, ki se vozi okoli parlamenta, ali traktor za 200 evrov, ki orje njivo?

Mediji so oblikovali dojemanje ideologije

Tako razmišljanje je posledica več desetletij pranja možganov v naših medijih. Večina prispevkov v časopisih/brezplačnikih, večina oddaj na televiziji/radiu, celo članki v nekaterih strokovnih revijah so leta in leta ponavljali ideološko dogmo o materialistični misli. »Main stream« medij RTV1, ki ga veliko ljudi v današnji naglici uporablja kot edini vir dnevnega seznanjanja z dogodki v Sloveniji in po svetu, je bil, v povezavi s slovenskim šolskim sistemom, pri tem temeljito uspešen.

Celo najprodornejši Slovenci so podlegli temu pranju možganov. Sedaj moramo v zahvalo za to pranje naših možganov obvezno plačevati RTV-naročnino – beri: davek na neumnost. O moje Butale!

Šele v zadnjem času se medijski prostor odpira: na spletu najdemo spletne časopise, v spletnih klepetalnicah lahko svobodno pišemo ali pojasnjujemo ideološke teme. Upamo, da bodo ključni mediji v Sloveniji vendarle počasi ločili poročanje od mnenja, dejstva od vrednostnih sodb, resnico od polresnic in laži.

Nošenje rdeče kravate ni v domeni medijev, da kritizirajo.
Nošenje rdeče kravate ni v domeni medijev, da kritizirajo.

Naj navedem primer iz leta 2017. Ga. Ilinki Todorovski sem tistega leta nekaj napisal o nošenju živo rdeče kravate takratnega pravosodnega ministra g. Gorana Klemenčiča pri razlagi o nepravilnostih v slovenskem pravosodju. Ga. Ilinka Todorovski je v obrambo napisala, da RTV seveda ni pristojna za odločanje o oblekah nastopajočih politikov. Povsem drugače se je ta ista RTV obnašala 2020, ko je vsaj desetkrat v dnevnikih pokazala majico kmetijske ministrice ga. dr. Aleksandre Pivec in jo obtožila nesprejemljivega oglaševanja Kmetijske zadruge Sežana.

Zares dvojna merila »pri oblačenju politikov«. A tudi če laž pokažeš stokrat, še vedno ne postane resnica. Sicer je ta metoda zelo uspešna za oblikovanje javnega mnenja.

Dobro, ponavljajoča laž še ni resnica ter znanje še ni modrost. Da bi razumeli vprašanje ideoloških tem, bi morali malo pogledati prek meja Slovenije in prek meja v naših glavah. Če ne gremo ven, ne vemo, kaj imamo doma; če ne beremo tujih medijev, ne vemo, kako je z našimi; če ne razmišljamo s svojo glavo, ne vemo, kaj je resnica in kaj laž. Saj se spomnite globokomorskih rib in njihovega zavedanja vode?

MSM so pa videli problem v majici. Dvojna merila, ali kaj drugega?
MSM so pa videli problem v majici. Dvojna merila, ali kaj drugega?

Dokler ne pridemo do teh spoznanj, bomo nenehno govorili o kadrih namesto o ljudeh, o likvidacijah (kako priročen pojem iz računovodstva) namesto o ubojih, o iznajdljivosti namesto o krajah, o ideoloških temah namesto o svobodi govora. Kot da bi Eugène Ionesco nikoli ne napisal drame Nosorogi; kot da bi Rosa Luxemburg nikoli ne povedala, da je svoboda tistih, ki mislijo drugače; kot da bi Andrej O. Župančič nikoli ne objavil članka O vstajenju duhov iz groba in Pandorine skrinjice; kot da bi Rimski klub nikoli ne napisal Meje rasti. Od moraliziranja do prižiganja grmad je še vedno samo korak.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice