Dr. Vasko Simoniti uspešno zaokrožil trilogijo interpelacij

V državnem zboru so poslanci v samo dveh tednih zaključili s tretjo interpelacijo. Tokrat je bila interpelacija usmerjena proti ministru za kulturo Vasku Simonitiju. Kakor oba njegova predhodnika je tudi on interpelacijo uspešno prestal. Za je glasovalo 43 poslancev od zahtevanih 46. Tokratno glasovanje nam kaže tudi novo strukturo državnega zbora glede na napovedano novo poslansko skupino.

Preberite tudi:

Interpelacija – glasno »orožje« opozicije brez »nabojev«

Si minister za kulturo zares zasluži grožnje s smrtjo?

Druga interpelacija zoper Vaska Simonitija

Vasko Simoniti je interpelacij že vajen, saj je bila ta interpelacija že druga, ki jo je osebno doživel. Prvo je vložila zoper njega poslanska skupina Liberalno- demokratske stranke (LDS) v oktobru 2006. Kakor danes je bilo tudi takrat v ospredju obtožb zoper ministra domnevno podrejanje RTV Slovenije. Tudi prvo interpelacijo je uspešno prestal.

Tokrat je opozicija ministra obtožila v desetih točkah. Poleg poizkusov podrejanja RTV in STA ga dolžijo tudi neustreznega ukrepanja v zvezi s kulturo in kulturnimi delavci v času epidemije covida-19, zadrževanja izplačevanja finančnih sredstev za že opravljeno delo na področju filmske produkcije in odgovornost za deložacijo najemnikov prostorov na Metelkovi 6.

Boj za medije in denar

Poleg tega ministru še očitajo politični odvzem statusa samozaposlenega v kulturi, odgovornost za neplačevanje prispevkov samozaposlenim v kulturi, pomanjkanje socialnega dialoga, politično kadrovanje v javnih kulturnih ustanovah, nespoštovanje ustavnega načela ločitve Cerkve in države ter odgovornost za nepripravo nacionalnega programa za kulturo.

Že iz samega besedila interpelacije je razvidno, da gre v bistvu za kulturni boj, ki ga lahko strnemo v dve točki: prva se nanaša na obvladovanje glavnih medijev v državi, kot sta RTV Slovenija in STA, druga pa na dostopnost do proračunskega denarja. Torej, gre za dominacijo na medijskem in finančnem področju.

Strah opozicije pred izgubo medijskih privilegijev

O slovenski medijski krajini smo že veliko govorili, tako da ni treba posebej osvetljevati, kakšno je dejansko stanje medijev v Sloveniji. Res je, da si vlada in ministrstvo prizadevata za spremembe na tem področju, vendar v smeri, da bi bili nacionalna televizija in nacionalna tiskovna agencija zares neodvisni in v službi vseh državljanov.

Opozicija očita vladi in ministru za kulturo »orbanizacijo« slovenskih medijev. Minister odgovarja, da se pri nas zares dogaja »orbanizacija«, vendar obratno, kakor predstavlja opozicija. Vsi glavni mediji v državi so namreč v službi opozicije, zato vsak poizkus uravnoteženja razume kot napad nanjo in na medije.

Glede na to, da je bila že leta 2006 vložena interpelacija ravno zaradi poizkusa takratne vlade po uravnoteženju medijev, je tudi aktualna interpelacija bila vložena predvsem zaradi bojazni po izgubi monopola. Kakšno je dejansko stanje medijev, se lahko prepričamo, že če gledamo samo eno informativno oddajo, kjer se poroča o vladi, kakor da bo zaradi nje čez eno uro konec sveta.

Slovenija na prebivalca nameni za kulturo več denarja kot Nemčija

Interpelacija bi lahko bila skrčena v dve točki, saj se vse ostalo, kar navaja opozicija, nanaša na denar. Simoniti odgovarja, da Slovenija na prebivalca nameni za kulturo več denarja kot npr. Nemčija. Očitki, da so se z rebalansom proračuna zmanjšala sredstva za kulturo, ne držijo.

Resnica je v tem, da sredstva niso namenjena takojšnji porabi, kot to zahtevajo nekateri kulturniki, ampak so preložena na kasnejše obdobje. Drugače pa je že v času njegovega prvega ministrovanja delež sredstev za kulturo presegal za 2 odstotka proračuna Republike Slovenije.

Pod levimi vladami so se sredstva za kulturo zmanjšala

Po koncu njegovega mandata, leta 2008, se je proračun za kulturo skrčil tudi za 25 milijonov evrov, vendar tega nihče ni problematiziral. Glede na številke je razvidno, da ni problem v denarju, ampak v tem, ker ministrstvo za kulturo zaseda Vasko Simoniti.

Ko so bile zaradi izbruha covida-19 kulturne dejavnosti večinoma zaprte, so samozaposleni v kulturi prejemali temeljni mesečni dohodek v višini 1750 evrov. Samozaposleni v kulturi so iz interventnih sredstev v proračunih drugih ministrstev črpali 3,5 milijona evrov temeljnega mesečnega dohodka, prav tako še več kot milijon evrov za plačilo prispevkov v času izrednih razmer.

Ločenost Cerkve in države ne pomeni podrejenosti Cerkve

Interpelaciji je med drugim botrovala tudi »ločenost Cerkve in države«. V Sloveniji pojem »ločenost« mnogi zamenjujejo s pojmom »podrejenost«. Zato je tudi v interpelaciji naveden očitek, da je država namenila sredstva za verske uslužbence, čeprav gre za ločenost države in Cerkve.

Ločenost Cerkve in države pomeni, da se Cerkev in država ne vmešavata v delo druga druge. To pomeni, da gre za dva pravna subjekta, ki sta enakopravna in hkrati neodvisna. Res pa je, da je delovanje Cerkve umeščeno znotraj države in da tudi verski uslužbenci delujejo znotraj Slovenije in v blagor slovenskih državljanov. Ne nazadnje so verski uslužbenci odgovorni za delovanje Karitas, ki v veliki meri skrbi za ogrožene državljane, kar je sicer v prvi vrsti dolžnost države.

Permanentno izčrpavanje proračuna s strani nekaterih nevladnih organizacij

Če je država v času covida-19 namenila sredstva za verske uslužbence, je to bolj smotrno, kot če bi sredstva namenila za nekatere nevladne organizacije, za katere nihče ne ve, kaj pravzaprav počnejo. Sicer smo o tem že pisali, zato se ne bomo ustavljali ob tem. Ni toliko problem pomoč v izredni situaciji, ki bo prej ali slej minila, večji problem je permanentno izčrpavanje proračuna nekaterih nevladnih organizacij.

Je vse, kar se predstavlja za kulturo, zares kulturno?

Ob interpelaciji ministra Vaska Simonitija vsekakor ne moremo pozabiti na nedavno »kulturno« uprizoritev smrti pred kulturnim ministrstvom. Prizor namreč predstavlja pisarno po umoru, na mizah, ki so bile obrizgane z barvo, ki predstavlja kri, so zapisana imena uslužbencev.

Prav tako obstajajo kulturniki, ki so s svojim delom pritegnili pozornost, ne samo slovenske, ampak tudi svetovne javnosti. Kot primer lahko navedemo Draga Jančarja, ki je z romanom To noč sem jo videl v Franciji dosegel nagrado za najboljšo tujo knjigo.

Po drugi strani nekateri predstavljajo za kulturo fotografijo nosečnice, ki ima trebuh v izrezani slovenski zastavi in  dojiljo psa. »Umetnica« Maja Smrekar je leta 2018 za ta »kulturni podvig« prejela celo nagrado Prešernovega sklada. To je priznani kulturnik Tone Kuntner komentiral z besedami: »Ta svet je tako izrojen, da mi gre na bruhanje.«

Vsak izmed nas lahko razmisli, ali tovrstno »kulturo« in mednarodno priznan sloves Draga Jančarja lahko umestimo na isto raven. Ali so vsi našteti in podobni kulturni dosežki zares vredni enake medijske in tudi finančne podpore?

Glede na to, da je provokacija po vsej verjetnosti bila plod tistih, ki prejemajo denar iz proračuna, to postavlja vprašanje o nivoju nekaterih, ki se predstavljajo za kulturnike. Glavno vprašanje o naši kulturi ni v tem, ali kulturniki prejemajo dovolj sredstev ali ne. Glavni vprašanje je, ali je nekaj, kar se predstavlja za kulturo, tudi v resnici kulturno.

Bolj kot zahteve po pravici do proračunskih sredstev je v ospredju premislek o tem, kaj sploh je kulturno in kaj ni. Je kulturen »umetniški performans« masturbiranja ali je kulturna umetniška recitacija Gregorčičeve Soči? Glavna težava je v tem, da imamo ljudje vse manj sposobnosti razločevanja med tem, kaj je prav in kaj ni, kaj je kultura  in kaj ni.

Ko bomo sposobni ločevati med kulturnim in nekulturnim, bomo sposobni tudi pravilno usmerjati sredstva v kulturo, ki prispeva k razvoju našega naroda in konec koncev tudi h gojitvi občutka za dostojno obnašanje. Vsebina interpelacije, ki jo je vložila opozicija, se tega vprašanja, žal, ni dotaknila niti z besedo.