Naprej na vsebino

Preživeti, a ne znoreti

Skoraj vsaka kriza močno poseže v človeško dojemanje sebe, okolja in bistva obstoja, epidemija v tem nič ne zaostaja. Še leta nazaj smo le šepetali o duševnih motnjah, samopodobi, motivaciji, terapevtih, zdaj pa so postali tržna niša. Ker pa v Sloveniji že desetletja pripravljamo zakon, ki bi uredil področje psihoterapije, je lahko vsak, ki ima le malce podjetniške žilice, psihoterapevt.

V Sloveniji je poplava vseh mogočih terapevtskih šol in kvazistrokovnjakov, ki so pa čas epidemije in stisko ljudi dodobra izkoristili. Le nekaj klikov po spletu in že lahko berete obljube tako o čudežnih kapljicah, zeliščih, kristalih in terapijah, ki vam bodo v kratkem času življenje spremenili na glavo, vam pomagali in vas odrešili vseh muk, kot o raznih psihoterapijah. Tudi tu velja pravilo, če se sliši predobro, da bi bilo res, potem gre običajno za prevaro, kjer boste predvsem zgubili ogromne količine denarja, živce in padli še globlje. Manj škode si boste naredili, če boste poklicali vedeževalko.

Preberite tudi:

Meditacija za stik z ljubljeno rajno osebo

Tanka je meja med prepričanjem staršev in čustvenim izsiljevanjem

Vsakdo ima potencial, da živi polno in srečno življenje

Delo na sebi je dolgotrajen postopek, ki se ga ne da urediti v nekaj mesecih, predvsem je odvisno, kako močno ste ranjeni. Globlje kot so rane, dlje bo trajalo. Delo na sebi je zelo podobno izgubi telesne teže. Diete – torej kvaziterapevti – vam lahko prinesejo hiter napredek, a kaj ko se težave vrnejo kot bumerang in po neki čudni matematiki celo krat dva, tri.

Skoraj vsak se je že kdaj ujel v past teh »strokovnjakov«, ki ponujajo čudeže, saj je njihova prodajna taktika zelo dobro izoblikovana, da je pa zadeva še hujša, je tudi med terapevti, ki imajo za sabo leta izobraževanj, veliko tistih, ki ne bi nikoli smeli opravljati svojega dela, a se zelo dobro tržijo.

Leta vzgoje, prevzgoje in vsiljevanja nekih družbenih norm so nas pripeljala tako daleč, da igramo nešteto vlog, da se vedemo, kot se od nas spodobi, hkrati pa na veliko kompenziramo, projiciramo in zanikujemo.
Leta vzgoje, prevzgoje in vsiljevanja nekih družbenih norm so nas pripeljala tako daleč, da igramo nešteto vlog, da se vedemo, kot se od nas spodobi, hkrati pa na veliko kompenziramo, projiciramo in zanikujemo.
Vir slike: Pixabay

Kaj ima primarna družina z mojo duševnostjo in rastjo

Že kar nekaj let je moč slišati, da vse naše težave izvirajo iz primarne družine, kar nekaj psihoterapevtskih šol (govorim o teh, ki jih ne opraviš v nekajtedenskem »šnelkurzu«) izhaja iz teh temeljev in kar nekaj resnice je v tem.

Res je, da osnovne »nastavitve« dobiš v otroštvu, od staršev in bližnje okolice. Res je, da imajo domači možnost v času najstništva te nastavitve pri otroku »popraviti«. Res pa je tudi, da lahko te nastavitve popravimo v vsakem odnosu. Če tega ne bi mogeli potem bi bili vsi vnaprej determinirani in bi bila svobodna volja zgolj beseda v slovarju. Pa temu ni tako.

Vsak ima možnost spremeniti svoje primarne vzorce, če le želi. Če ne prej, je človek pri 18 letih odgovoren za svoja dejanja. To pa je v podajanju ideje o primarni družini, ki je kriva za vse, dostikrat pozabljeno.

Vsekakor so vzgoja, odnos, ki so ga starši in okolica imeli do nas, travme, zlorabe tiste, ki močno načnejo naše soočanje s svetom. A le vsak posameznik se odloča sam, ali bo dovolil, da mu bodo ti dogodki uničevali življenje, ali jih pa bo izkoristil v dobro. Ravno tu je moč vseh tistih, ki želijo narediti spremembe v življenju in živeti svoje življenje.

Bistvo vseh teh teorij o vzrokih v primarni družini ni v tem, da se soočate s starši in krvniki, ampak da ubesedite dogodke in se jih dejansko zavedate. Ker le-ti so tako ali drugače vplivali na vaše življenje. Če bi bili z njimi zadovoljni, potem po vsej verjetnosti sploh ne bi čutili potrebe, da bi iskali neko psihoterapijo, duhovnost, pomoč, ki vas bi pripeljala iz osnovne stiske.

Dejstvo, ki ga je zelo težko sprejeti, je, da le oseba, ki je globoko ranjena, pa če se tega zaveda ali ne, tava okoli in išče sebe v tisoč in eni odvisnosti, išče nekaj, kar bi ji dalo tisti »power«, da bi lahko poletela in pobegnila iz morbidnega življenja in tempa. V času epidemije so podzavestne stiske še bolj bruhnile na plan in zato toliko poslušamo o ne vem katerih stiskah ter določeni pridno polnijo svoje mošnjičke.

Najtežja je brutalna iskrenost do sebe

Leta vzgoje, prevzgoje in vsiljevanja nekih družbenih norm so nas pripeljala tako daleč, da igramo nešteto vlog, da se vedemo, kot se od nas spodobi, hkrati pa na veliko kompenziramo, projiciramo in zanikujemo. Nekako so nas naučili, da je treba avtoriteto ubogati, da ne smemo šefa, ki nam gre na živce, poslati v rodni kraj, da ni ravno konstruktivno, da partnerju povemo vse, kar nam pride na misel, ali da trgovko naderemo, da je nesposobna kura … No, so tudi takšni, ki nimajo zadržkov, a to je zgodba zase.

V tej družbeni naučenosti preprosto ne znamo več biti iskreni sami do sebe. Če si že priznamo, da smo naredili nekaj narobe, pa kaj hitro najdemo zelo razumski razlog za naše početje. Ne znamo se ustaviti na točki – »ja, zafrknil sem.« Kaj se bo zgodilo, če to povemo na glas? Se bo svet ustavili, bo luna padla z neba? Ne bo. Torej zakaj potreba po razlagi in analizi.

Ker je življenje bojda kruto, nas potem vedno znova vrača na ta »kraj zločina«, dokler ne bomo naredili koraka naprej in si rekli »so, what« ter pustili krivdo pred vrati in zadevo popravili. Običajno se večina največkrat vrti v tem krogu krivde. Mogoče že pride do spoznanja, da nekaj ni OK, ampak ostane pri opravičevanju in površnem popravljanju, ker mu krivda ne da, da bi uvidel celotno sliko objektivno.

Čustva so običajno rabelj vseh nas in se poigravajo z našim umom, mi pa pridno vedno znova hodimo na ta nori vrtiljak, ker vemo, da je treba nekaj spremeniti. A ne na vrtiljaku, treba se je ustaviti in uvideti, da ste na tej poti že bili. Pa kot kaže, rezultat ni bil ravno všečen.

No, ravno zaradi tega vračanja na ta kaotični vrtiljak je tako nujno, da vemo, kakšne nastavitve smo dobili v otroštvu in kdo nas je na ta vrtiljak poslal. Da mu lahko rečemo le »hvala za sodelovanje, ampak jaz grem raje na vlakec smrti«.

A nič od tega ne zmoremo, če ne znamo biti iskreni do sebe in si priznati vse. Predvsem pa, da naš življenjski roman ni nič drugega kot slikanica ter da smo samo mi avtorji, ki bomo napisali svojo življenjsko zgodbo.

Če so meditacije tiste, ki vas napolnijo in vam dajo polet, meditirajte. Če vas joga, uravnavanje čaker umirja, ni nič narobe.
Če so meditacije tiste, ki vas napolnijo in vam dajo polet, meditirajte. Če vas joga, uravnavanje čaker umirja, ni nič narobe.
Vir slike: Pixabay

Kako najti ustrezen način?

Če ste pripravljeni na spremembo svojega življenja ter biti iskreni sami s sabo, potem za to načeloma ne potrebujete pomoči, včasih pride prav kakšna bergla, torej to, kar trg ponuja, a še tako dober terapevt nima čarobne palice, tisto imate vi, terapevt vam lahko le pomaga to dojeti.

Sama načeloma spadam med relacijsko družinske terapevte, a tekom dela in tekom tisoč in ene narejene napake sem dojela, da nobena vrsta terapije ni univerzalna, da smo si ljudje različni in da vsak potrebuje drugačen pristop.

Nekomu bo čisto dovolj, da bo prebral Skrivnost ali Učbenik življenja. Drug bo ti deli razumel napačno in se lovil v svoji drami dalje, le da bo verjel, da duhovno raste. Kadar delate življenjske spremembe, se morate zavedati v prvi vrsti tega, da boste na preizkušnji, da se bo vse, kar ste do tedaj poznali, spremenilo. Pri bližnjih se bo naredila selekcija, ker ne boste več spadali v njihov svet.

Lahko se vam zgodi, da boste čutili, da ste na slabšem, da ste ostali sami. In šele ko boste prepričani, da ste vse naredili narobe, bo prišla sprememba. Naša neučakanost je tisto, kar običajno oddaljuje naš cilj, to je zelo dobro opisano v Skrivnosti. In ko boste spremembo že naredili, bodo ljudje iz preteklosti vedno prišli trkat na vašo vest in preverjat, če vas lahko še ujamejo v stare vzorce.

To je podobno kot odvisnost. Ko je odvisnik v svojem svetu, mu načeloma nič ne manjka, ker je v njegovih očeh njegov svet popoln, dokler ga ne začne motiti, ker mu vsi težijo in mu odrekajo vse mogoče. V svojem odvisnem svetu ima prijatelje, ljudi, ki su mu blizu. V trenutku, ko se bo odločil, da bo svojo odvisnost končal, ostane na nek način sam. Ljudje, ki so ga prisilil v spremembo, mu ne zaupajo, ljudje, ki jih zapušča, mu zamerijo. Na koncu ostanejo le tisti, ki so ga resnično imeli radi in so ga spoštovali.

Ravno to tveganje je tisto, kar vse ljudi ustavi pri spremembi življenje – spoznanje, če je sploh ljubljen. Vsi želimo biti ljubljeni in ljubiti, pa četudi globoko v sebi čutimo, da je trenutna ljubezen laž. Nihče ne želi biti sam, ne fizično, ampak osamljen, ko nima nikogar, ki bi mu lahko povedal vse najbolj nore misli in želje.

Tveganje je res veliko, a vsak, ki je šel po tej poti, bo znal povedati, da se splača, ker šele potem živiš. Včasih moraš čez vse kroge pekla, ali pa zgolj na sosedov travnik, a moraš si upati.

Kot že omenjeno, v poplavi vsega je težko najti način, a ni nemogoče. Dokler ste iskreni do sebe in veste, da je vse le bergla, ki vam bo pomagala, da boste dovolj varno shodili, potem to uporabite.

Če vam moč daje klic vedeževalke, sprehod v naravi, šport, zakaj pa ne. Če vam moč daje tapkanje, zakaj pa ne. Če rešitev vidite v EMDR, tudi OK. Če so meditacije tiste, ki vas napolnijo in vam dajo polet, meditirajte. Če vas joga, uravnavanje čaker umirja, ni nič narobe. Tudi če verjamete v angele, zdravilne kamne, točke na telesu in še bi lahko naštevala, ni z vami nič narobe.

Edino, česar se morate zavedati, je, da so to le bergle, kot tudi terapije pri psihoterapevtih. Edina razlika je le v globini posameznih sredstev. Vedite pa tudi, da vsi tisti, ki ponujajo čudeže ter na vas pritiskajo kot prodajalci raznih zadev mrežnega marketinga in pritiskajo na vaša čustva, vam ponujajo le zamenjavo odvisnosti ter vas bodo le finančno obrali. Spremenili pa ne boste ničesar.

Epidemija je res pripomogla k temu, da smo vsi bolj občutljivi in dovzetni za prevare. Splošno vzdušje je negativno in že skoraj bogokletno je reči, da si super in uživaš v vsakem dnevu. Veliko v tem kaosu lahko naredite sami, le začeti morate, korak za korakom, z majhnimi koraki in ob koncu dneva se jih bo nabralo.

Ne pričakujte čudežev, ker edini čudež ste vi, le vi imate moč, da preživite in ne znorite.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice