Avtizem: Čudni in poredni otroci in socialno izključeni odrasli

Avtizem je glede na klasifikacijo Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) razvojna motnja, ki  izhaja  iz  osrednjega  živčnega  sistema  in  spreminja  posameznikov  socialni  razvoj. Eno izmed motenj  avtističnega spektra  naj bi po raziskavah imelo 1,1 % ljudi. Med diagnosticiranimi je več moških kot žensk. Glavne  ovire,  pri  katerih  imajo  vse  osebe  z  avtizmom  težave,  se  pojavljajo  na  področju  socialne  komunikacije,  socialne  interakcije  in  na  področju  fleksibilnosti  mišljenja.

Težave z verbalno in neverbalno komunikacijo

Ljudje z avtizmom imajo težave tako na področju verbalne kot neverbalne komunikacije. Mnogi med njimi zelo dobesedno razumevajo govor in mislijo, da ljudje rečejo natančno to, kar mislijo. Avtisti težko razumejo obrazno mimiko in intonacijo glasu ter šale in sarkazem. Stavek »Veslal je kot zmešan« tako večina nas razume kot: hitro je veslal, avtisti pa ta stavek razumejo kot: veslal je kot duševno bolan človek.

Pri avtistih je tudi pogosto, da razvijejo svoj specifičen ton glasu, ki jih loči od drugih. Včasih je ton glasu zelo nizek, kot je pri gluhih otrocih, drugič pa je lahko zelo visok in neoblikovan. Poleg tega  pa  je  njihov  govor  zelo  pedanten  in  natančen,  vendar  monoton. Pri  nekaterih avtistih pa se pojavlja tudi mutizem, kar pomeni, da ne govorijo ali uporabljajo le nekaj besed.

Preberite tudi:

Avtizem – modna muha današnjega časa?

Avtizem, stanje genialnih otrok

Težave s prepoznavanjem čustev

Ljudje z avtizmom imajo pogosto težave s prepoznavanjem ali razumevanjem čustev in občutij drugih ljudi ter izražanjem njihovih lastnih in to jim otežuje, da se vklopijo v družbo. Nenapisanih družbenih pravil, ki se jih je večina nas naučila mimogrede, ne razumejo. Večkrat načnejo neprimerno temo za pogovor, zato se včasih zdi, da so brezčutni – v resnici pa le ne znajo prepoznati, kako se nekdo počuti, in ne opazijo, da je sogovorniku nelagodno. Imajo težave pri izražanju svojih občutij, čustev in potreb.

Težave s predvidevanjem

Fleksibilnost mišljenja je tista, ki nam omogoča, da razumemo in predvidimo vedenje drugih ljudi, osmislimo stvari, vedenja, dogodke ter da si lahko predstavljamo in predvidimo situacije izven naše vsakodnevne rutine. Avtisti te fleksibilnosti nimajo, zato težko razumejo občutke in dejanja drugih ljudi, ne znajo predvidevati, kaj bi se lahko zgodilo ali se bo zgodilo, večkrat imajo tudi težave pri razumevanju koncepta nevarnosti (na primer v prometu ali pri igri z živaljo), neprijetno jim je pri soočanju z novo ali neznano situacijo in podobno.

Občutljivost čutov

Dražljaji, ki jih večina ljudi sploh ne opazi, so za avtiste lahko zelo moteči ali celo nevzdržni. Večina ljudi z avtistično motnjo je občutljiva na določene zvoke (nenadni zvoki, dolgo trajajoči zvoki, večslojni zvoki, npr. hrup v razredu), na dotik (intenzivnost ali pa dotik določenih delov telesa, tudi dotik oblačil), na okus in teksturo hrane (ko se dotika več vrst hrane).

Redka  značilnost,  ki  jo  povezujemo  z  avtizmom, je  občutljivost  na  določeno  stopnjo osvetljenosti,  barve  ali motnjo  vizualnega  zaznavanja (bojijo se ljudi, predmetov, ki se hitro premikajo, močnih luči). Nekateri so občutljivi na vonje, še posebno močne vonje (parfumi, čistila, praški, mehčalci). Pri bolečini pa obratno – ne  kažejo  znakov  nelagodja in se zato tudi težje naučijo, katerim situacijam se morajo izogniti.

Začetnika raziskovanja avtizma Kanner in Asperger v drugi polovici prejšnjega stoletja

Hans Asperger  se je kot  specialist  pediatrije  ukvarjal  s  pedagoškim  delom  otrok, ki so jih v tistem času imenovali še »problematični«. V doktorski disertaciji leta 1944 je opisal primere štirih dečkov z nenavadnim potekom razvoja na socialnem, jezikovnem in  kognitivnem  področju.  Menil  je,  da  gre  za  osebnostno  motnjo,  in  je  zato  ta  pojav  poimenoval avtistična psihopatija. Leto dni po njegovi smrti (umrl je leta 1980) je sindrom, ki nosi njegovo ime, postal mednarodno priznan – aspergerjev sindrom.

Leo Kanner je o avtističnih otrocih prvič pisal v knjigi Avtistična okvara afektivnega stika (1943).  V  njej  je  zapisal  svoja  opažanja  enajstih  preučevanih  otrok,  ki  še  danes  veljajo za referenčne točke lastnosti avtizma: osamljenost (starši opazovanih otrok pravijo, da delujejo samozadostno in so najsrečnejši, ko so sami), obsesivna  želja  po  vzdrževanju  istosti, rutine, odlično  mehansko  pomnjenje  (zapomnili  so  si  ogromno  količino  nesmiselnih  podatkov,  kot npr. abecedo naprej in nazaj, seznam vseh predsednikov neke države, imena živali …), ponavljanje besed,  pretirana občutljivost na dražljaje, omejenost v spontani aktivnosti (stereotipni gibi s prsti).

Iskanje krivca za avtizem

Natančnega vzroka za pojav avtizma ne poznamo. Nekateri krivijo cepljenja, a zadostnih dokazov za to ni. Avtizma prav tako ne more povzročiti vzgoja ali socialne okoliščine. Raziskave kažejo, da kombinacije dejavnikov – genetskih in okoljskih – lahko povzročijo spremembe v razvoju možganov,  točnih kombinacij pa znanstveniki še niso odkrili.

 Vsekakor pa se moramo zavedati, da krivec nikakor ne more biti oboleli. In čeprav nam gre drugačnost posameznikov »na živce«, nam to še ne daje pravice, da jih diskriminiramo  ali  stigmatiziramo.

Otroci z avtizmom so čudni in poredni

Otroci z avtizmom so pogosto ožigosani za »poredne«, nevzgojene in nemogoče. V resnici pa nič tega »čudnega« ne počnejo zanalašč. Šola zanje pogosto predstavlja težavo, predvsem zato, ker so le redki učitelji usposobljeni za delo z njimi. Zapiranje v posebne šole jim prav tako naredi več škode kot koristi – saj lahko ob pravilnem usmerjanju dosežejo vse, kar dosegajo zdravi otroci.

Šolska zakonodaja poudarja cilj in načelo enakih možnosti, pri čemer se upošteva različnost otrok s posebnimi  potrebami. Ker  pa  je  vsak  posameznik  oseba  zase,  ima  tudi  vsak  svoje potrebe. Spekter avtističnih motenj je zelo širok, zato je nemogoče oblikovati enoten sistem, ki bi enakovredno zadovoljeval vse njihove potrebe.

V šoli pa tudi na otroškem igrišču se mnogokrat počutijo osamljene. Hrup jih pogosto moti, kakršnokoli odstopanje od rutine vrže iz tira. A v osnovni šoli načeloma nekako še gre, v srednji je že težje, kaj se pa z njimi zgodi, ko odrastejo? Avtizem namreč ni motnja, ki bi izzvenela s polnoletnostjo.

Odrasli z avtizmom so pogosto socialno izključeni

Socialna izključenost avtistov na področju zaposlovanja se lahko začne že v obdobju izobraževanja, ko so vključeni v prevladujoče šolske sisteme, ki pa ne zadovoljujejo vseh njihovih potreb. Agencija Evropske unije za temeljne pravice opozarja, da so velikokrat tudi omejeni pri dostopanju  do  zdravstvenih  storitev, ne nazadnje pa se socialna izključenost pojavlja tudi  v  samih  medosebnih  odnosih  z  drugimi.

Tudi če osebe z avtizmom pridobijo ustrezno izobrazbo, dandanes skorajda vsak oglas za delo zahteva sposobnost dobre komunikacije in socialne interakcije – prav s tem pa imajo največ težav. Posledično osebe z avtizmom težko najdejo delo in so pri iskanju zaposlitve odvisne predvsem od pomoči nevladnih organizacij, kot so centri in društva za avtizem. Večina avtistov je odvisna od  prihodkov  družine  in  socialne  pomoči.

Tudi avtizem je tako (poleg ostalih trajnih telesnih ali duševnih okvar posameznika) še eno izmed področij, na katerem bomo kot družba morali narediti še veliko.