Nas je covid-19 zares psihično izčrpal?

Čas epidemije je zaznamovan tudi s psihološkimi preizkušnjami. Osrednji mediji poročajo o osebnih in družinskih tragedijah, ki se večkrat končajo tudi z umori ali samomori. Epidemija je poleg telesnega zdravja napadla tudi psiho. Kljub vsemu se lahko vseeno vprašate: Ali je za takšno stanje zares kriv covid-19? Ali je v ozadju še kaj drugega?

Preberite tudi:

Vsakdo ima potencial, da živi polno in srečno življenje

Pred nezaželenimi vplivi okolice vas varujejo obrambni mehanizmi

Človeštvo je vso zgodovino doživljalo preizkušnje

Za iskanje odgovora na zadnje vprašanje je smiselno, da v razumevanje vključite tudi preteklost. Kdor zgodovino vsaj malo pozna, mu je jasno, da je človeštvo bilo skoraj vedno v določenih preizkušnjah. Najpogostejše so bile vojne, naravne nesreče in epidemije.

Če pogledate vsaj dobrih sto let nazaj, lahko ugotovite, da človeku v 20. stoletju bi ni bilo ravno prizaneseno. Dve svetovni vojni, epidemija španske gripe in zlom borze so zaznamovali ves svet. Koliko je bilo lokalnih vojn, različnih epidemij na različnih mestih, naravnih nesreč… se predvsem tisti, ki jih vse to ni prizadelo niti ne zavedajo.

Psihološko trpljenje so doživljali tudi predniki

Že pogled na grozote in preizkušnje v preteklem stoletju odkrije, da so v ozadju vseh katastrof ljudje, ki niso samo številke, ampak predvsem čuteča živa bitja. Če torej govorite o psiholoških posledicah današnje epidemije, morate vsekakor priznati, da so doživljali psihološko trpljenje tudi tisti, ki so doživljali preizkušnje pred nami.

Ob tem morate priznati, da psihološkega trpljenja prednikov do sedaj nihče ni posebej poudarjal. Res je, da v različnih zgodovinskih knjigah in dokumentarcih srečate trpeče ljudi, vendar nihče preveč ne poudarja, da so ti ljudje psihološko trpeli, ter da se jim je zaradi tega obrnilo življenje na glavo.

Če primerjate trpljenje ljudi med drugo svetovno vojno in trpljenje, ki ga doživljamo med aktualno epidemijo, morate kljub vsemu priznati, da je naše trpljenje neprimerno manjše, kot pa je bilo trpljenje med vojno. Seveda pa nastane problem, če si kot izhodišče postavite, da se vam kaj takšnega nikakor ne sme zgoditi.

Današnje generacije se prvič soočajo s kolektivno preizkušnjo

Ob razmišljanju o človekovem psihološkem trpljenju je nujno vzeti za izhodišče človeka in njegovo notranjo trdnost in s tem sposobnost soočanja s preizkušnjami.

Dobra stran preizkušenj je, da preverijo človekovo trdnost. Današnje generacije doslej prvič v življenju doživljajo kolektivno preizkušnjo v obliki epidemije covida-19.

Povsem z gotovostjo lahko trdim, da večina ni niti pričakovala, da se lahko zgodi kaj takšnega, kot se dogaja zdaj. Ljudje, ki živimo danes, v večini nismo doživeli lakote, omejenosti gibanja, ali kakšnega drugega pomanjkanja. Naša glavna skrb je bila, kako zadovoljiti svoje telesne, duševne in tudi duhovne potrebe. Celo naša vzgoja je potekala v »paroli«, da je bistvo v tem, da so zadovoljene človekove potrebe.

Vzgoja za uživanje v prijetnem okolju ne prinese trdnih korenin

Če je življenjski cilj v zadovoljitvi potreb, potem je aktualna situacija, v kateri naj bi doživljali psihološke travme, povsem logična posledica zastavljenega cilja. Verjetno lahko z »lučjo pri belem dnevu« iščete tiste starše in vzgojno-izobraževalne ustanove, ki vzgajajo nove generacije tudi za soočenje s preizkušnjami in s trpljenjem, kar je nenazadnje sestavni del življenja.

Problem današnjih generacij je v tem, da niso uspele doseči življenjske trdnosti. Drevo, ki lepo izgled in ima krhke korenine, bo ob prvem resnem vetriču zagotovo padlo na tla. Današnje generacije so podobne takšnemu drevesu. Bile so vzgojene samo za prijetno okolje, brez posebnih pretresov.

So pogovori ob kavi res življenjskega značaja?

Tudi pogovori ob kavi nimajo kdove kakšne življenjske vsebine, ampak se vrtijo okoli plehkih tem – mode, hrane, opravljanja drugih… Le redki so sposobni pogovorov o resničnem smislu življenja in o poslanstvu človeka na tem svetu.

Trpljenje, predvsem psihološkega značaja, ki je v času epidemije izbruhnilo v notranjosti posameznika in okolja v katerem živi, kaže na (ne)kvaliteto človekovih življenjskih korenin, ki jih je uspel razviti.

Če so korenine drevesa šibke, potem so psihične travme samo naravna posledica neustrezne priprave na soočenje z resnimi izzivi.

Človeštvo vso zgodovino spremlja trpljenje

Človeštvo od začetka svojega obstoja vzporedno spremlja tudi trpljenje. Kljub temu je uspelo človeku trpljenje preseči, saj bi v nasprotnem primeru že zdavnaj propadlo. Vprašanje pa je, kaj bi bilo z njim, če bi bilo človeštvo že v začetku prepojeno z mentaliteto, ki govori, da je cilj človeka le v zadovoljitvi potreb.

Res je, da ima človek potrebe, vendar je narobe, če so le-te vodilo njegovega življenja. Če človek vedno uživa hrano, ko postane lačen in ni zmožen do neke mere nadzorovati tudi lakoto, potem bo zagotovo doživljal psihološke travme ob času, ko bo v resnici nastopila lakota.

Je sprostitev res bistvo življenja?

Problem današnjih generacij je tudi v tem, da so si ustvarile zelo ozek življenjski prostor. Res je, da ljudje še nikoli niso toliko potoval po svetu, vendar to še ne pomeni, da gledajo na življenje širše. Problem je ravno v tem, ker se smisel življenja giba na relaciji delo, dom, sprostitev.

Epidemija je postavila na glavo predvsem sprostitev. Če povzroča psihološke travme dejstvo, da ne morete iti že drugo leto na dopust, obiskovati gostinske lokale, množične zabave… potem je doživljanje travm tragikomično.

Psihološka kriza je lahko posledica predhodno neurejenih odnosov

Ker ne se ne morete svobodno gibati, ste prisiljeni ostati doma. Če se v času epidemije počutite doma utesnjeno, to kaže, da je bil vaš dosedanji način sprostitve samo eden od načinov bega od doma in od oseb s katerimi ste si delili dom.

Vzrok psihološke krize ni epidemija, ampak le-ta samo odstira neurejene odnose, nad katerimi ste doslej lahko imeli nadzor, ker ste se od njih lahko spretno izmikali. Epidemija pri marsikomu odkrila resničnost v kateri se nahaja.

Ob razmišljanju o posledicah epidemije predvsem v psihološkem smislu, je težko mimo misli, da so ljudje današnjih generacij zelo naivni. Misliti, da se jim ne more zgoditi nobena preizkušnja, je namreč zelo lahkomiselno, kar tudi pomeni, da jih zgodovina ni popolnoma nič naučila.

Nas je zgodovina kaj naučila?

Če ste mislili, da boste praktično edina generacija v zgodovini človeštva, ki se ji ne bo zgodilo nič slabega, potem ste se zelo zmotili. Ljudje zahodnega sveta smo lahko vsakodnevno spremljali trpljenje, ki se je dogajalo in se še dogaja na drugih koncih sveta, vendar kot kaže se nekaterih to ni dotaknilo.

Prej, ko boste spoznali, da »zavijanje življenja v vato« človeku ne prinese nič dobrega, prej lahko računate na to, da se boste sposobni soočati tudi s preizkušnjami. Pri tem si lahko vzamete za zgled drevo, ki zraste iz skale. Ne živi v preobilju hrane, saj ima omejen dostop do zemlje. Bolj kot obilje hrane mu njegovo neomajnost omogoča skali v kateri je zrastel.

Podobno je tudi z življenjem. Preizkušnje so lahko kakor skala za drevo, ob katerih lahko utrjujete življenje. Namesto zasičenosti z materialnimi dobrinami, predvsem potrebujete življenjske korenine. Te vam lahko pomagajo kljubovati situacijam, ki jih niste sami izbrali, vendar lahko kljub temu iz njih izidete bolj utrjeni, predvsem pa zrelejši.