Pred nezaželenimi vplivi okolice vas varujejo obrambni mehanizmi
Človek je zelo kompleksno bitje, in čeprav vemo o sebi veliko, dejansko ne vemo nič. Uporabljamo le nekaj odstotkov možganov, delovanje vseh organov nam še ni v popolnosti jasno. Prav tako pa še vedno ne znamo odgovoriti na vprašanje »Ali je človek skupek telesa in duha?« Ne mislim teološko in filozofsko.
V zadnjih letih nam je sicer postalo jasno, da človek za svoj zdrav razvoj potrebuje nekaj več in da so čustva pomemben del njegovega razvoja. A še vedno je to področje neznanka, saj psihologija ni strogo znanstvena veda in je nemogoče izvesti poskuse, ki bi bili znanstveno dokazljivi.
Za to bi morali določeno travmo, npr. posilstvo, ponavljati pod enakimi pogoji in rezultat bi, kar zadeva čustva, moral biti enak. Mislim, da že z malce zdravega razuma uvidimo, da temu ne gre tako pristopiti.
Preberite tudi:
So pa raziskovalci v zadnjih 100 letih opravili kar nekaj raziskav, v katerih so leta preučevali določena čutenja in vedenja. Zelo znano je opazovanje dvojčkov, ki je med drugim dokazalo, da na razvoj posameznika močno vpliva okolje. Prav tako so opazovali dojenčke, malčke in odnos med njimi in starši ter vpliv tega odnosa na njihov razvoj.
Iz zgodovine je znan »mit«, da naj bi francoski kralj svojega novorojenega sina zaprl v posebno sobo, ker je bil prepričan, da zna otrok brez vpliva okolja govoriti vse jezike ter da bo brez nežnosti sin močan. Negovalkam je dovolil zgolj to, da otroka hranijo in skrbijo, da je čist, niso se smele z njim pogovarjati, ga »crkljati« ali se z njim igrati. Ni treba razlagati, da je otrok umrl, še preden je dopolnil leto dni. Ker človek potrebuje odnos, ne glede na to, kakšen je, dojenček pa bližino in ljubezen.
Obrambni mehanizmi so varuhi naše psihe
Tekom raziskovanj človeškega »duha« in »psihe« so raziskovalci ugotovili, da imunski sistem zaščiti naše telo pred boleznimi, obrambni mehanizmi pa poskrbijo, da ne bi bili ranjeni.
Značaj obrambe ni odvisen le od posameznika, marveč od družbe, v kateri posameznik živi. Družba posameznika lahko zavira ali pa podpira. Trajno zatekanje k obrambnim mehanizmom je pogosto krivično in lahko celo nevarno za druge, ki postanejo žrtve obrambnih mehanizmov, obenem pa je to tudi varanje samega sebe.
Oseba, ki je izoblikovala ogromno obrambnih mehanizmov, ki ji omogočajo preživetje, je že zdavnaj izoblikovala lažni jaz. Če lahko na ta način živijo v okolici, je dobro, a slej kot prej jih bo telo izdalo in bodo čudežno hudo zboleli.
Veliko pogosteje se zgodi, da oseba, ki ima preveč obrambnih mehanizmov, nima resničnih prijateljev, dejansko ne spada nikamor in je za okolico »predmet« zlorabe. Sama se tega sicer ne zaveda pravi čas, a ko to uvidi, jo okolica označi kot nehvaležno, konfliktno in razvajeno.
Najpogostejši obrambni mehanizmi
Regres ali regresija – označuje vedenje (npr. jokanje, metanje na tla, pretep), povratek na zgodnejšo razvojno raven, oseba pa ga uporablja kot obrambni mehanizem zato, da bi ji bile postavljene manjše zahteve. Od točk fiksacije je odvisno, na katero razvojno raven psihoseksualnega razvoja se bo posameznik vrnil. Pogosto se pojavi pri starejšem otroku, ko se v družino rodi mlajši otrok. Starejši otrok, ki je ljubosumen na mlajšega, začne spet govoriti kot dveletni otrok, sesati prst in močiti posteljo. Vrne se k dejavnostim, ki so v preteklosti uspešno pritegnile materino pozornost.
Regresija je nezrel mehanizem, ko gre za prehajanje na nižje nivoje psihoseksualnega delovanja ali na nižje stopnje identifikacije, separacije.
Represija ali potlačevanje – je osnovni (primarni) obrambni mehanizem, pri katerem gre za potiskanje neprijetnih dogodkov in konfliktov iz zavesti. Posameznik noče prepoznati zunanje realnosti oziroma spoznanje o njej odklanja in ga potiska v nezavedno sfero. S tem so neprijetni dogodki na videz pozabljeni, niso pa odstranjeni; nasprotno, še vedno na nek način delujejo v naši podzavesti, katera čez nekaj časa postane pravo skladišče neugodnih misli, spominov in občutkov. Ti dogodki še naprej vplivajo na obnašanje, s tem da sedaj delujejo iz podzavesti in postanejo žarišče številnih podzavestnih problemov in kompleksov. Podzavestnih problemov in konfliktov pa ne moremo rešiti, ker nimamo zavestnega vpogleda nanje.
Represija je najbolj neposreden način odzivanja na tesnobo; namesto da bi dogodek, ki povzroča tesnobo, obravnavali na zavestni ravni, ga preprosto ignoriramo.
Projekcija in projekcijska identifikacija – da bi se izognili anksioznosti, lahko pripišemo nezaželene misli in občutke (nesprejemljive impulze, svoje negativne lastnosti) drugi osebi, s tem da vidimo druge v slabši in zato sebe v boljši luči. V primeru identifikacije pa potem ostanemo blizu človeku, ki smo mu projicirali negativno stanje in mu (sebi) pomagamo rešiti ta problem … Nekoga lahko sovražite, vendar vam superego govori, da je sovraštvo nesprejemljivo, zato se prepričujete, da on sovraži vas.
S projekcijo varujemo sebe, tako da lastne pomanjkljivosti ali napake pripisujemo nekomu drugemu.
Introjekcija – oseba se poistoveti s stanjem nekoga drugega oz. stanje nekoga drugega pripiše sebi, npr. navijači pri športu: »smo bili dobri«.
Identifikacija (internalizacija) je prevzemanje lastnosti drugega in vgrajevanje le-teh v svoj sistem morale, prepričanj, vrednot.
Zanikanje, negacija – značilnost otrokovega vedenja je, da če nečesa ne vidi, to zanj ne obstaja; kasneje to verbalno zanika. Pojavi se takrat, ko ljudje niso pripravljeni sprejeti ali priznati informacije, da se jim dogaja nekaj neprijetnega (ki jim povzročajo tesnobo). Npr. ko bolniku povedo, da ima raka, lahko bolnik to neprijetnost negira, rekoč, da je pomota, in traja nekaj časa, preden to sprejme kot realnost.
Izničenje je podobno negaciji, vendar na višjem nivoju (vsebini priključimo tudi nasprotni pol).
Premeščanje, premestitev je preusmeritev nesprejemljivih impulzov in energije na nadomestek oziroma drug objekt, ali povedano drugače, iz ene mentalne podobe na drugo. Če potlačimo agresivnost in sovraštvo v sprevrženi obliki in to nezavedno prenesemo na drugo osebo ali stvar, govorimo o premiku. Npr. mož se zdere na ženo, potem ko ga je kritiziral šef, ker je prepovedano, da negativna čustva pokažemo tam, kjer so se pojavila. Lahko jih tudi obračamo proti sebi.
Kompenzacija ali izravnavanje je lahko v domišljiji ali v realnosti, s časovnim zamikom, ko odpravimo deficit pri uresničevanju nekih teženj. Če se na nekem področju čutimo šibke in nekompetentne, manjvredne, bomo to nezavedno skušali izravnati z večjim uspehom na drugem področju.
Imenujemo ga tudi mehanizem izravnavanja. Je lahko obramba pred občutkom manjvrednosti. Da bi nadoknadili, prikrili in popravili svoje slabosti na nekem področju, se posamezniki skušajo uveljaviti na nekih drugih področjih in tako povečati občutek lastne vrednosti.
Sublimacija je podobna, ampak tukaj uresničevanje teženj prenesemo na neko drugo področje. Freud je trdil, da sta znanost in umetnost tipičen primer izpolnjevanja libidno pogojenih teženj na druga področja.
Reakcijska formacija, sprevračanje, obračanje v nasprotje – oseba pove nekaj ravno obratno ali pa interpretira stvari na nasproten način. Reakcijska formacija je sprememba določenega čustva v njegovo nasprotje. Pri tem mehanizmu skušamo potlačene težnje samemu sebi prikriti z nasprotnimi zavestnimi ugotovitvami. Sprevračanje je vedenje, ko se oseba začne obnašati ravno nasprotno, kot bi si želela. Npr. če smo do nekoga pretirano prijazni, čeprav ga sovražimo.
Intelektualizacija – posameznik, da bi se izognil notranjim, nezavednim aspektom impulzov ali čustvom (v napeti situaciji), se postavi v vlogo opazovalca in skuša delovati hladno in umirjeno ter razumno pojasnjuje, teoretizira in argumentira svoje izjave (se zapleta v kvazifilozofske debate o tem, kar se dogaja).
Vir slike: Pinterest
Racionalizacija – da bi se oseba izognila pritisku, poskuša za situacijo poiskati neko racionalno razlago, ki ni nujno pravilna.
Izolacija – oseba ne povezuje pojmov med seboj, psihične vsebine drži narazen.
Vsakdo izmed nas ima vsaj en obrambni mehanizem, po katerem se vede, kar ni nič narobe, dokler nas ne ovira v življenju. Dobro je, da se ga zavedate in v čustvenih situacijah prepoznate svoje realno čutenje, in ne prevzemate tistega, kar je sad ustroja vašega obrambnega mehanizma.
Hkrati je dobro prepoznati dominanten obrambni mehanizem pri ljudeh, s katerimi smo v odnosu, saj se na ta način lahko izognemo marsikateremu konfliktu, jezi in čustvenim udarcem.
