[ODPEVANE NOVICE]: Micka liže kljuke

Čas večne teme je mimo, dnevi so se podaljšali, ure smo prestavili, se ob tem zmatrali in na to skoraj že pozabili. Še par krat gremo spat pa bo čas dopustov. Namesto da bi iskala apartmaje in sestavljala nabor predlogov, s katerim bi takoj po prvem maju (ali pa na sam prvi maj zvečer, če bi prišel vesel s kresovanja) začela bombardirati moža, razmišljam, kam naj grem poližem kljuko. Dobesedno. Pa da ne boste mislili, da se mi je do konca zmešalo, vam bom zdaj to vse razložila.

Že lani je bilo vse čudno s temi dopusti. Na srečo smo potem Janševe bone dobili, da ni mogel reči moj mož, da nikam ne bova šla, ker je kriza, ker če nekaj dobiš, potem je pač grdo, da tega ne izkoristiš, kaj ni tak? Če sem še tiste trde krape teden dni stare pojedla, ko sem mala bla, pa smo šli za pusta od hiše do hiše in smo jih dobili, ker smo bili lepi maškori, bom pa še turist in bom šla na dopust, če mi nekdo za to plača. Sva pač šla in sva še nekaj poleg zapravila, da ne bi kdo rekel, da sva škrta.

No, ne bom vas zdaj s tem morila, kaj je bilo lani … Samo zgleda, da te norije s covidom še ne bo hitro konec. Moram vam še to povedati, da sem si prejšnji teden nekaj krat privoščila kavico na terasi. Joj, to je bilo luštno, vam rečem, pa tudi moj je bil kar zadovoljen, ker sem malo več klepetala in se malo manj izobraževala in ga temu primerno manj z izsledki svojih raziskav obremenjevala ob večerih. Pa tudi sam je šel na kafe … dišal je sicer po čem drugem prej kot po kafetu, ampak, če on reče, da je bilo kafe, je bilo kafe, pa konec debate pa mir v hiši.

Pa da se vrnem nazaj na bistvo problema (sama sebi sem všeč, ko take učene izraze uporabljam, moje izobraževanje mi res širi obzorja, joj, glejte vi mene): covid in dopust. Zdaj so se spomnili, da ko odprejo notranjost lokalov, bo moral vsak pokazati negativni test, mlajši od 48 ur, dokazilo o prebolelosti ali dokazilo o cepljenju. In sem razmišljala … Če grem v petek na test in v soboto na dopust, v nedeljo še lahko grem na večerjo v restavracijo, od ponedeljka naprej pa moram ali molit za lepo vreme, da bom jedla na terasi, ali pa si moram oni mali koharček nabaviti, kot ga imajo tisti, ki kampirajo, da bom nekje pod kapom sama nekaj skuhala.

To bi sicer še nekako šlo, če bi šla jaz in moj Piki sama na dopust. Bi pač on konzerve jedel, jaz pa turistično pašteto. Samo nekako to ne gre, ker morava onega, ki plača, s seboj vzeti … Ja, prav imate, mojega moža, ki se že tako ali tako skos z mojega kuhanja norca dela (naj se vam ne smilim, ker sem se že davno nehala sekirati). Pa to se on norca dela, ko na ta velikem štedilniku skuham … kaj šele bi bilo, če bi na koharčku. To se sigurno ne bi dobro končalo … Pa kaki je je, rada ga mam, glih ločila se ne bi zaradi ene večerje ali pa zažganega piskra.

Pa je druga možnost: dokazilo o cepljenju. Vam moram povedati, da čeravno me kako jutro tak križ boli (moj pravi, da je to od »sedenja pri toti kišti«), kot da sem šestdeset let stara ali pa več, pa bi po tej naši cepilni strategiji bila skoraj že na vrsti, ni ravno tako. Za mlade dečke sem prestara, za cepljenje pa še vedno premlada, tak da to odpade. Razen, če si kupim dober printer in naštudiram, kak to potrdilo zgleda … samo to je po moje kaznivo dejanje in ponarejanje dokumentacije … Da ne bo kdo rekel, da sem mu kako idejo dala!

Najboljša varianta, ki še ostane, je dokazilo o prebolelosti. No evo … pa mam. Vse sem ubogala, sem se tako razkuževala, da me je moj obtožil, ko je s službe prišel, da baba doma pije, ker celo stanovanje po alkoholu smrdi … Sem masko nosila, še sama sem si jih šivala, da sem se barvno lahko uskladila vedno, ko sem šla ven. Sem se distance držala tak dosledno, da se mi je skoraj zmešalo. Joj, ko bi vi vedli, kake muke so to bile, ko nisem mogla iti kolegicam vsega s prve roke razložit o svojih izsledkih raziskav (res se mi ta izraz dopade). In kaj mam zdaj? Tisti, ki se niso tak držali, so ga fasali in preboleli … Evo, zdaj pa lahko grejo jest in pit kamor hočejo, jaz pa razmišljam, kake barve si naj pelerino kupim, da bom na dežju škampe jedla.

Pa smo pri lizanju kljuke. Zdaj, če bom pravo zadosti hitro polizala, bom glih še pravi čas k sebi prišla, da bom lahko na dopust šla. Ja seveda ga bo moral tudi mož preboleti, za Pikija zaenkrat še nihče ni rekel, da bi moral potrdilo za covid imeti. Včeraj sem šla v zdravstveni dom pa sem se tak dolgo tam okoli smukala, da sem se prepričala, da me nihče ni gledal, pa hitro jezik malo gor pa dol po kljuki. Piki me je gledal, kot da se mi je zmešalo. Doma pa mu še bolj nič ni bilo jasno pa mojemu tudi ne, ko sem bila celi večer sladka za znoreti pa še na krilo sem se mu usedla in močno v njega dihala, da če je bilo lizanje uspešno, da bo še on od tega nekaj imel.

Zdaj nekih simptomov še nimam, tak da to še čakam … Kake tri dni počakam, pol pa drugo kljuko poiščem. Malo me sicer skrbi, da bi kako drugo reč fasala, ki mi nič ne bi pomagala, ampak boljše ideje trenutno nimam. Bom še malo forume prebrala, mogoče kako novo idejo dobim pa vas seveda ažurno o tem obvestim.

Županova Micka

Smeh škoduje zdravju, resnica osvobaja. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s psihiatrom. Ne odpirajte vrat ljudem s kombijem, ki želijo, da oblečete bel plašček.