Po Krisu, Gaju … zbiramo tudi za direktorje državnih firm

V Sloveniji pod pragom revščine živi (po zadnjih podatkih Statističnega urada Slovenije iz leta 2019) vsak osmi prebivalec Slovenije. Po podatkih iz raziskovanja Življenjski pogoji (SILC) za leto 2019 je bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji 12-odstotna. To pomeni, da je z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo približno 243.000 prebivalcev Slovenije.

Tveganju socialne izključenosti je bil leta 2019 izpostavljen vsak sedmi prebivalec Slovenije. Socialna izključenost je širši pojav od revščine, saj lahko doleti tudi ljudi, ki so resno materialno prikrajšani ali živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. Vsem trem oblikam socialne izključenosti (tj. tveganju revščine, resni materialni prikrajšanosti in zelo nizki delovni intenzivnosti) je bilo v letu 2019 izpostavljenih približno 10.000 oseb.

Ta podatek je, še posebej zaradi epidemije covida-19, ki je spremenila marsikaj v naših življenjih, z gotovostjo pa lahko trdimo, da je za tiste, ki so že prej težko živeli, situacijo še poslabšala, zastarel in najverjetneje se bo pri naslednji raziskavi pokazalo, da je teh, ki živijo pod pragom revščine, veliko več. Prav tako se je zagotovo povečalo število oseb, ki so bile izpostavljene vsem trem oblikam socialne izključenosti.

Delno to nakazuje že podatek, da je v Sloveniji leta 2020 le 21 % gospodinjstev izjavilo, da po njihovem mnenju s svojimi dohodki preživijo »lahko« ali »zelo lahko«. Leta 2020 je živelo v materialno prikrajšanih gospodinjstvih približno 61.000 oseb (8.000 več kot v letu 2019).

Koliko je tistih, ki so v hudi stiski, pa o tem nikomur ne povedo in nikogar za nič ne zaprosijo, lahko le ugibamo. Vsake toliko lahko zasledimo zgodbo o posameznem nesrečnežu, ki ni več zdržal, ali pa je kdo od sosedov prijavil, da ta oseba potrebuje pomoč. Veliko krat gre v teh primerih za osebe, ki nimajo česa jesti, ki spijo v hlevu, da jim je toplo, ker za gretje nimajo in podobno.

Zbiramo zamaške, papir, denar

Ne glede na to, da smo Slovenci pregovorno nevoščljiv narod, temu v primerih stiske ni tako. Marca 2021 je SURS objavil podatek, da je 92 % prebivalcev Slovenije, starih 16 ali več let, v letu 2018 lahko računalo na materialno pomoč katerega od sorodnikov, prijateljev, sosedov, znancev, če bi tako pomoč potrebovali (npr. denar, dobrine, živila, orodje). 81 % prebivalcev Slovenije, starih 16 ali več let, pa je v letu 2018 lahko računalo na nematerialno pomoč katerega od sorodnikov, prijateljev, sosedov, znancev, če bi tako pomoč potrebovali (npr. pogovor o osebnih stvareh, pomoč pri kakšnem opravilu, pomoč ob bolezni). Te številke so visoke in me navdajajo z upanjem, da razkol med ljudmi le ni tako velik, kot ga skušajo prikazati mediji in politika.

Zagotovo poznate zgodbo o dvojčkih, ki sta ostala brez staršev in dedka, živita z babico in jim je grozilo, bosta ostala še brez strehe nad glavo? Na pomoč so priskočili mediji, ki so predstavili njuno zgodbo. Na pomoč so priskočili v Zvezi prijateljev mladine Slovenije, ki so organizirali zbiranje sredstev. Na pomoč smo priskočili vsi, ki smo se ob spremljanju njune zgodbe razjokali.

Podobne zgodbe me pogosto spravijo v solze. Ko gre za primer bolnega otroka, ki ne more dobiti ustreznega zdravljenja brez, da zbiramo papir, zamaške, akumulatorje in evre, me to poleg v solze spravi tudi v bes. Kot mama imam vedno pred očmi svoje otroke. Nikoli ne veš, kaj se zgodi. Kot mama ne morem, da ne bi stisnila »karkoliže5«. Zbiramo sredstva kar naprej. Zbiramo za tiste, ki so pomoči potrebni. Zbiramo za otroke, ki potrebujejo operacijo. Zbiramo za otroke, ki še niso videli morja. Zbiramo kar naprej za marsikoga, ki ga je sistem prežvečil in izpljunil. In hkrati za pogumne – ker moraš imeti veliko poguma, da se tako izpostaviš javnosti in jim predstaviš svojo zgodbo. Za pozabljene ne zbiramo, ker o njih ničesar ne vemo.

SMS-donacije

Veliko akcij zbiranja sredstev poteka preko storitev SMS-donacije, ki po besedah Telekoma, uspešno združuje osnovno dejavnost Telekoma Slovenije in področje družbene odgovornosti. Hkrati pa tudi združuje dobrodelnost Telekoma Slovenije in dobrodelnost uporabnikov Telekoma Slovenije.

Trenutno je v teku preko 240 takih akcij. Med organizatorji pa najdemo Karitas, Rdeči križ, UNICEF, društva Zveze prijateljev mladine, mnoga prostovoljna gasilska društva, zavetišča za živali, manjša društva za pomoč ranljivim skupinam in bolnim otrokom, kot sta Palčica Pomagalčica in UP-ornik in podobno. Seznam sicer ni posodobljen, ker Društva novinarjev Slovenije, v katerem so se odločili, da zbirajo sredstva za STA, na njem še ni, tako da je zelo verjetno, da v resnici teh akcij poteka še več.

Je Telekom privilegiral Društvo novinarjev Slovenije?

Po katerih kriterijih se je sicer lahko začelo zbiranje donacij za STA v organizaciji Društva novinarjev Slovenije, ni popolnoma jasno, saj v pogojih za storitev SMS-donacije, veljavnih od 1. januarja 2021 in objavljenih na spletni strani Telekoma Slovenije lahko preberemo, da: »SMS-donacije lahko izvaja organizacija, društvo ali ustanova, ki opravlja splošnokoristne, humanitarne ali dobrodelne dejavnosti in je vpisana v:

• razvid humanitarnih organizacij Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ali
• razvid humanitarnih organizacij Ministrstva za zdravje ali
• evidenco ustanov pri Ministrstvu za notranje zadeve ali
• register invalidskih organizacij Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

SMS-donacije  lahko  izvaja  nevladna  organizacija  s  statusom  v  javnem  interesu,  ki  ji  ga  dodeli  ministrstvo,  pristojno  za  področje na  katerem organizacija deluje.«

Pod temi pogoji je sicer zapisano še: »Odobritev vloge za pridobitev SMS-donacije organizatorjem akcije, ki po zgoraj navedenih pogojih ne sodijo med upravičence do izvajanja storitve, je poslovna odločitev družbe Telekom Slovenije d. d. (v nadaljevanju: Telekom Slovenije).«

V tem primeru je najverjetneje res šlo za poslovno odločitev Telekoma Slovenije, kot je za to odločitev šlo v primeru, ko je sredstva na tak način poskušala zbirati Demokracija leta 2019.

Po bolnih in lačnih zbiramo še za državne medije

To, da pomagamo drug drugemu, da zbiramo denar in zamaške za pomoči potrebne, je sicer plemenito. Ni pa pravično, da moramo to početi. V tem času bi bilo pričakovati, da se bodo našle ustrezne sistemske rešitve za primere, ki jih je vedno več. Glede na to, da je vedno več ljudi v stiski, bo verjetno kmalu zmanjkalo tistih, ki bodo še lahko darovali. Ker navadno tisti, ki ima zase komajda dovolj, raje da, kot tisti, ki ima vsega na pretek. Morda se motim, a najverjetneje se ne.

Nesprejemljivo se mi zdi, da bomo zdaj zbirali denar še za državne medije. No, za RTV tako ali tako že redno prispevamo, pa če program gledamo ali ne. 122 dni dolga saga med STA in vlado je 122 dni predolga. Odgovorno bi bilo, da se dogovorijo, da vsak izpolni svoj del obveznosti. Da se preda dokumentacija, ki se mora predati. Da se sprovede financiranje, ki se mora sprovesti, v kolikor je dokumentacija ustrezna. Nesprejemljivo je, da nas obremenjujete s tem. Nesprejemljivo je, da pričakujete, da bomo po Krisih, Gajih, Larah in kdo ve kom še vse, reševali še te težave.

V kolikor pa je namen tega zbiranja to, da se posamezni politiki s posnetki zaslonov hvalijo, kako so darovali za svobodo medijev, in drugi politiki s posnetki zaslonov iz tega norčujejo, pa se sprašujem, ali se dejansko eni ali drugi sploh zavedate stanja v državi? Ali sploh veste, kako normalen človek preživlja ta čas? Ali sploh veste, koliko ljudi je ostalo brez služb? Ali veste, koliko otrok čaka na operacije in koliko otrok je lačnih? Ali veste, koliko mam in očetov vsak večer zaspi v joku, ker otroku ne morejo nuditi tega, kar bi mu radi? In ali veste, da s takimi akcijami razvrednotite plemenitost dejanja posameznikov, ki si tudi kaj odtrgamo od ust, da lahko darujemo za tiste, ki imajo še manj sreče od nas?

Vprašanja so seveda … retorična.