Ovčerejska kmetija Jelinčič s turistično dejavnostjo

Soča je vas med dolinama Vrsnik in Lepena na levem bregu modrozelene reke Soče in pod Bavškim Grintavcem na desnem bregu Gregorčiču tako ljube reke. Tam, na zgornjem delu te vasi z enakim imenom, kot ga ima lepotica Julijskih Alp, so Mala korita, na spodnjem delu Velika korita. Ko zaviješ čez Sočo, čez Mala korita prideš na ovčerejsko kmetijo Jelinčič.

To lepoto pozna veliko ljudi, malo manj pa jih pozna prelep izliv potoka Vrsnik v Sočo na spodnjem delu Malih korit. Čarobni kraji, zelo čarobni kraji z zelenim mahom po skalah, modrozeleno vodo, prelepimi jesenskimi topimi barvami listavcev, rumenimi macesni pod belimi vrhovi gora in pod modrim nebom. Malo bom opisal ovčerejsko kmetijo Jelinčič, malo prikazal rejo bovške ovce v teh krajih.

A samo od lepote se ne da živeti, pravijo pri Jelinčičevih. Dora in Ivo sta rojena kmalu po drugi svetovni vojni. Ivo je v te kraje prišel iz Čadrga leta 1971, kot sam pravi samo s hlačami na riti. Dora je doma s kmetije Pr’ Mohoru, ki je umeščena v dolino Lepena. Njen oče Matija je bil italijanski vojak (po prvi svetovni moriji seveda) in v SFRJ gozdni delavec pri SGG Tolmin. Mama Jožefa je imela par koz in 20 do 25 ovc, s katerimi je preživljala svojo družino. Dora in Ivo sta leta 1980 podrla staro in postavila novo hišo na današnjem prostoru – gaj ob Soči. Leta 1988 sta začela oddajati sobe turistom, 2000 zgradila nov hlev, 2005 novo mlekarno in 2012 na lepi ravani ob Soči uredila kamp. Vseskozi sta nekaj dograjevala, od senika, kokošnjaka, obnovila staro odprto ognjišče, do hleva za prašiče in še bi se kaj našlo. Ne moreta pa na primer zgraditi klavnice, ker od reke Soče kmetija ni oddaljena več kot 40 metrov. Imata štiri pridne otroke. Boštjan je šel sam v planino kozarit pri enajstih letih in danes posveča ves svoj čas bovškim ovcam. Ana uspešno skrbi za turizem na kmetiji in ima »na čez« kuhinjo. Alenka, ki je bila nekaj časa zaposlena v Triglavskem narodnem parku, ji z možem Jankom in štirimi otroki pridno pomaga.

Najmlajši sin Primož je kuhar v elitni bovški restavraciji Martinov hram. Ti otroci so jima in jima še, poleg pomoči na kmetiji, dajejo veliko prisrčnih vnukov. Ivo je poleg svoje ljubezni do ovc bil gozdar s srcem, je še vedno plodovit slikar, dober pevec in odličen citrar. Skupaj s sinom Boštjanom sta, tako kot vsi moški v tej dolini Zgornje Soče, vešča mizarstva, tesarstva in še marsikaj drugega. Včasih Ivo kakšno močno pikro pove čez slovensko kmetijsko politiko ali pa čez neko pribito sprenevedanje posvečenih razlagalcev kmetijstva in podeželja.

On in njegovi so ponosni ljudje, ki trdo služijo svoj vsakdanji kruh. Njihova osnova je trop 120 glav bovških ovc. Zraven gre še par cik, nekaj oslov, kur in prašičev. Odkar Sočani vedo za sebe, in to velja tudi za Jelinčičeve, redijo bovške ovce. Sami pravijo, da gre za različne »sorte«, ki se ne razlikujejo samo glede na to, v katerem delu Posočja so: trentarka, soška ovca, ložanka, lepenška ovca, temveč tudi glede na posamezno kmetijo: Mhorova, Maslcova, Pezdelčeva, Kurtlova, Jurcova, Matevževa … Poznavalci znajo po videzu povedati, čigave so ovce, celo če na ušesih nimajo več ovčjih znamenj. To priča o veliki starosti te pasme (po nemškem viru več kot šest tisoč let) in o tem, da so včasih gospodarji dolgo časa plemenili s svojimi ovni znotraj svojega tropa (deset in več generacij). Odpornost proti depresiji zaradi inbridinga je še en trden dokaz velike starosti te pasme. Marko Pretner navaja, da so Trentarji stari vsaj pet tisoč let. Sicer pa je prof. Simon Horvat pred kratkim s pomočjo genetskih analiz dokazal, da je drežniška koza stara vsaj sedem tisoč let. To kozo so pred uveljavitvijo Zakona o gozdovih iz leta 1952 in posebej njegove določbe o prepovedi paše v gozdu v Posočju pridno redili dolga tisočletja. Spoznanje prof. Simona Horvata lahko pomeni samo eno: če niso ti ljudje, torej kader (danes delavnim ljudem zelo grdo rečemo »kader«) ob Soči tisočletja, če hočemo kakopak kmetje ali rejci, živeli samo od koz ali celo zgolj stradali, je približno toliko kot drežniška koza stara tudi bovška ovca. So pa kozarji veljali za višjo »kasto« od ovčarjev. A o kozah in kozarjih kdaj drugič.

Pred nekaj desetletij pa so vsi ti ljudje pasli ovce na planinah. Družine so imele po večini dvajset do trideset ovc in nekaj koz. Ivo je pasel ovce na planini Duplje (ki je še danes aktivna) od 1985 do 1994. Začel je z desetimi, končal s štiridesetimi ovcami. Kako trdo je to planinarjenje, priča dejstvo, da so člani te planine traktor Pasquali v dolini razdrli, ga po kosih prenesli na planino in tam ponovno sestavili. S tem traktorjem so za Pašno skupnost Duplje prevažali sir, krmila, drva in kar je še takih stvari. Ne brezplačno, a ne gre pozabiti, da so tod prvi bili pastirji bovških ovc. Kmetje so se sicer na planinah ravnali po zelo starih pravilih. Vsak je imel na planini določeno število deležev, v teh krajih imenovanih »nafa«. Iz teh deležev so izhajale obveznosti (vzdrževanje planine in inventarja, priprava drv, čiščenje pašnikov …) in pravice (predvsem število ovc, ki jih je član posamezne planine lahko pripeljal v le-to). V planine so ovčarji gnali ovce nekje v sredini junija (velikokrat 20. v mesecu) in jim zapisali kilograme prvi dan pomolzenega mleka – »mera«. To je bila osnova za razdelitev sira, skute in dni odpaševanja (dni, ki so jih gospodarji bili dolžni oddelati na planini) na koncu pašne sezone. Natančno bomo ta sistem dolžnosti in pravic opisali ob drugi priložnosti. Ovce so vračali v dolino konec septembra (tudi okoli 20. v mesecu). Ovca je na planini dala nekako 10 kg sira, kasneje, ob večjem dodatku krmil, tudi 3 do 4 kg sira več. Seveda gre za povprečja, ki imajo po posamezni ovci lahko precejšnja odstopanja. Ko so se ovce vrnile v dolino, so jih kmetje 2 do 3 tedne še molzli in kasneje zagnali »v vrh« – nad kmetije, prosto v gozd in tudi na rob gozdne meje. Ovce so si s to pašo dobro opomogle in se znebile zajedavcev (po navedbah domačinov), ker so se pasle na velikih površinah in ker so lahko prebirale tudi, predpostavim, med zdravilnimi zelišči. Pred zimo so ovce ponovno prignali v dolino in jih imeli pri hiši ali pa v pristajah, tod imenovanih majhne bajte.

Gre za male senike s skednjem, napolnjenim z mrvo do vrha, do slemena, in v pritličju ovce na globokem nastilju. Vhod k ovcam, vedno obrnjen proti jugu, je bil zaprt z dvojnimi vrati: polna notranja vrata in do polovice višine zunanja vrata iz letev (rimlnov) – luftna (zračna) vrata. Vhod na skedenj je bil na strmem delu brega, tako da je bil omogočen vstop neposredno v shrambo z mrvo. Te majne bajte so napolnili s senom ali otavo preko poletja, uporabljali pa so jih so tudi kot gnojnik. Gnoj so na pomlad uporabili na licu mesta za izboljšanje travnikov. Mestoma so poleg hleva imeli tudi malo hišo, kjer so sami stanovali za časa krmljenja mrve. Torej gre za posebno varčno porabo energije – čim manj prevozov mrve, gnoja in premikov ovc ter ljudi. Pred pristajami so večinoma imeli stan, majhen prostor, ograjen s plotom. Tod je značilna posebna izvedba plota – krajci od žaganja desk ali sušice med dvema koloma, ki sta povezana z leskovimi šibami, sočasno uporabljenimi za ohranjanje medprostora med vodoravnimi pregradami. Danes so majhne bajte v teh krajih velikokrat predelane v vikende.

Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Drobnica, številka 5/2020.