Naprej na vsebino

Osamosvojitev Slovenije in uvedba lastne valute

Na svetu so redki narodi, ki bi za časa svojega življenja doživeli menjavo valute. Slovenci smo v zadnjih desetletjih imeli kar tri: dinar, tolar in evro. Za finančno osamosvojitev Slovenije je bila bistvena zamenjava dinarjev v tolarje. Poleg zmage v vojni za Slovenijo je bil to eden glavnih dosežkov takratne slovenske vlade.

Mogoče vas bo še zanimalo:

Slovenija 1990 – največja prelomnica v njeni zgodovini

Slovenija in njen odnos do JLA pred osamosvojitvijo

Osamosvojitev: »Da«, prelom s sistemom: »Ne« …?

Tolar je prvi sad odmrznitve brionske deklaracije

Tolar je bil uveden 8. oktobra 1991, točno tri mesece po poteku brionske deklaracije. Z deklaracijo so bile ustavljene vse sovražnosti med Slovenijo in SFRJ, hkrati pa so bile zamrznjene tudi vse osamosvojitvene dejavnosti. Po poteku treh mesecev je tako Slovenija v uresničevanju osamosvojitvenih dejavnosti najprej uvedla lastno valuto.

Poleg zmage v vojni za Slovenijo je bil to eden glavnih dosežkov takratne slovenske vlade.
Poleg zmage v vojni za Slovenijo je bil to eden glavnih dosežkov takratne slovenske vlade.
Vir slike: Gov.si

Finančna osamosvojitev in zaščita pred razvrednotenjem valute

Uvedba lastne valute je bila nujna iz dveh razlogov. Prvi je osamosvojitveni razlog, saj finančna neodvisnost dejansko potrjuje samostojnost določene države. Če bi še naprej uporabljali dinar, bi bili vezani na SFRJ, kar bi pomenilo, da smo samostojnost sicer razglasili, še vedno pa bi bili odvisni od skupnih financ.

Drugi razlog za lastno valuto je bil v vsakodnevnem razvrednotenju jugoslovanskega dinarja. Takratni predsednik jugoslovanske vlade Ante Marković, je vse Jugoslovane presenetil z uvedbo konvertibilnega dinarja s 1. januarjem 1990. Do takrat smo bili državljani SFRJ navajeni živeti v stalni inflaciji in nenehnem razvrednotenju dinarja.

Konvertiblini dinar je imel kratek rok trdnosti

Če smo želeli vsaj nekoliko ohraniti vrednost našega premoženja smo na črnem trgu kupovali nemške marke. S 1. januarjem 1991 je Ante Marković z brisanjem štirih ničel, čez noč 10.000 dinarjev pretvoril v 1 dinar, kar je bila enaka vrednost takratnemu avstrijskemu šilingu. Za nemško marko pa je bilo potrebno odšteti 7 dinarjev. Devize smo lahko kupovali na bankah, tako da je črni trg izginil.

Konvertibilnost dinarja je trajala do novembra 1990, ko je bilo treba za marko odšteti skoraj 8 dinarjev. Sprva počasno razvrednotenje je postajalo vse bolj pospešeno, ko je oktobra 1991 bilo treba za marko odšteti že 38 dinarjev. Zato je slovenska vlada ob prvi priložnosti, ki se je ponudila uvedla lastno valuto.

Pri uvedbi tolarja je šlo za hitropotezno dejanje. Državljani smo imeli namreč samo tri dni časa, da smo v bankah zamenjali dinarje v tolarje. Ker smo novo valuto uvedli praktično čez noč, še v praksi nismo uporabljali tolarje, ampak tolarske bone, ki so bili natisnjeni v protivrednosti tečaja tolarja.
Pri uvedbi tolarja je šlo za hitropotezno dejanje. Državljani smo imeli namreč samo tri dni časa, da smo v bankah zamenjali dinarje v tolarje. Ker smo novo valuto uvedli praktično čez noč, še v praksi nismo uporabljali tolarje, ampak tolarske bone, ki so bili natisnjeni v protivrednosti tečaja tolarja.
Vir slike: Delo

Od dinarjev smo se morali posloviti v treh dneh

Pri uvedbi tolarja je šlo za hitropotezno dejanje. Državljani smo imeli namreč samo tri dni časa, da smo v bankah zamenjali dinarje v tolarje. Kot je bilo rečeno, je dinar iz dneva v dan izgubljal svojo vrednost, zato bi ob počasnejši zamenjavi valute, naša nova valuta, če bi še bila vezana na dinar, izgubljala svojo vrednost.

Vrednost tolarja je bila v času menjave identična dinarju – 38 tolarjev za eno nemško marko. Ker smo novo valuto uvedli praktično čez noč, še v praksi nismo uporabljali tolarje, ampak tolarske bone, ki so bili natisnjeni v protivrednosti tečaja tolarja. Po približno enem letu so v obtok postopoma prišli tudi pravi tolarski bankovci, nekoliko kasneje pa še kovanci.

Končna vrednost tolarja je znašala 239,64 tolarja za en evro

Tudi vrednost tolarja se je počasi zniževala, tako da je bila njegova vrednost na 28. junij 2004, 239,64 tolarja za en evro. Od takrat dalje je bil namreč tolar vezan na tečaj evra, vse do dejanskega vstopa Slovenije v evroobmočje, 1. januarja 2007. Od takrat dalje namreč kot plačilno sredstvo tudi v Sloveniji uporabljamo evro.

Primerjava nekdanjih cen z današnjimi

Mnogi delajo primerjave s cenami v tolarjih in cenami v evrih. Pred uvedbo evra je bilo namreč za kavo potrebno odšteti nekaj nad 100 tolarjev, kar znaša manj, kot pol evra. Danes lahko dobimo kavo za evro samo po akcijskih cenah, praviloma v zgodnjih jutranjih urah.

Preračunano v evre je leta 1991 znašala povprečna slovenska plača 43 evrov, lani pa 1209 evrov. Že na podlagi tega je težko primerjati nekdanje in današnje cene. Dejstvo je, da tudi na evrskem območju obstaja inflacija, ki pa jo lahko kontroliramo in s pametnimi finančnimi naložbami tudi obvladamo.

Največji bankovec v obtoku je bil za 500 milijard dinarjev, katerega se je dalo kupiti dva litra mleka.
Največji bankovec v obtoku je bil za 500 milijard dinarjev, katerega se je dalo kupiti dva litra mleka.
Vir slike: ANDROS

Območje dinarja je padlo v nenadzorovano hiperinflacijo

Menjava valute vsekakor spada med najbolj državotvorna dejanja v zgodovini naše države. To nam lahko potrdi tudi stanje v preostalih delih Jugoslavije, kjer je dinar še naprej veljal kot plačilno sredstvo. Dinarsko območje je kmalu padlo v stanje hiperinflacije, ki je spada med najhujše v vsej zgodovini človeštva.

V novoustanovljeni Zvezni republiki Jugoslaviji je bila namreč inflacija 19.810%. Rast cen se je podvojila celo dvakrat v enem dnevu. Ko so ljudje prejeli plačo, so takoj šli na črni trg dinarje zamenjat v marke. Nekateri so za svojo plačo lahko dobili samo dve marki. Največji bankovec v obtoku je bil za 500 milijard dinarjev, katerega se je dalo kupiti dva litra mleka.

Iluzorna jugonostalgičnost

Ob neizpodbitnih dejstvih, ki so spremljale okoliščine nastanka slovenske valute, lahko rečemo, da smo s tem ujeli »zadnji vlak« dokončnega odhoda iz SFRJ. Tudi to dejstvo kaže, da je aktualna jugonostalgija, ki smo ji priče v zadnjem času, zgrajena na lažnem prikazovanju t. i. idiličnega življenja v nekdanji državi.

Če Slovenija in njeno politično vodstvo v tistem času ne bi odločno zastavilo politične in denarne osamosvojitve, bi pristali v hiperinflaciji in peklu balkanskih vojn, za katere vemo, da so se tragično končale. Tedanja odločnost politike in podpora državljanov nam je lahko le za spodbudo tudi za današnji čas, ki še kako potrebuje odločne voditelje in zrele državljane.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments