Smo Slovenci vredni lastne države?

Obhajamo 30. obletnico naše države. Ob že skoraj častitljivi obletnici si lahko Slovenci zastavimo tudi nekaj vprašanj. Ali smo ponosni na našo državo? Ali nas ob praznovanju navdaja veselje? Ali smo hvaležni tistim, ki so najbolj zaslužni, da živimo v lastni državi? Kaj smo pripravljeni storiti za našo državo?

Mogoče vas bo tudi zanimalo:

»Umrla je država«

Slovenija 1990 – največja prelomnica v njeni zgodovini

Kam je odšla naša narodna zavest?

Spomin na razloge za osamosvajanje vedno bolj bledi

Teh nekaj vprašanj nam je lahko za spodbudo tudi zato, da se prebudimo iz kolesja samoumevnosti, iz mišljenja, da nam država in vse kar je z njo povezano avtomatsko pripada. Spodbuda velja tako za tiste, ki smo doživljali prelomne trenutke osamosvajanja, kakor za tiste, ki so prišli na svet po nastanku naše države.

Zdi se, da bolj kot pridobiva naša država na starosti, bolj se zamegljuje spomin na dejstva zaradi katerih smo se Slovenci odločili, da hočemo živeti v samostojni državi slovenskega naroda. Ravno praznovanja, posebej še okrogle obletnice, so priložnost, da s pomočjo zgodovinskega spomina ovrednotimo čas nastanka nove države in, da z njegovo pomočjo načrtujemo našo skupno prihodnost.

Smo zares prelomili z idejami, ki jih je povozil čas?

Spominjanje na osamosvajanje je danes toliko bolj aktualno, ker se pri delu politike in državljanov zopet obujajo težnje po političnem in gospodarskem sistemu, ki je bil v veljavi v umrli Jugoslaviji. Poleg hrepenenja po lastni državi, je bil glavni razlog, da smo Slovenci odšli svojo pot v tem, da smo želeli prekiniti s socialističnim družbenim sistemom in z družbenim upravljanjem premoženja.

Šlo je za prelom s kolektivizmom, ki v svojem bistvu zahteva, da vsi ljudje enako mislijo, prav tako socialistični kolektivizem narekuje, da imajo vsi ljudje enako premoženja, ne glede na to, koliko kdo ustvari. Za socialistično idejo se je v prejšnji državi skrilo mnogo tistih, ki niso ničesar ustvarili, kljub temu pa so jim zaradi kolektivističnega sistema pripadale materialne dobrine.

Socialistični kolektivizem ali demokratično tržno gospodarstvo?

Končni produkt socializma je bilo gospodarsko obubožanje, kar se je še posebej izrazilo v hiperinflaciji konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Slovenci smo imeli takrat dve možnosti: ali nas nezadržno gospodarsko propadanje države dokončno pokoplje ali pa izstopimo iz pogubnega sistema in stopimo na pot demokracije in tržnega gospodarstva.

Praktično gledano je socialistična ideja kolektivizma najbolj sprejemljiva za tiste, ki jim je delo in ustvarjanje tuje. Danes so pri tem najbolj glasni politiki, ki so prvi delovni dan v življenju opravili s povolilnim prihodom v državni zbor. Kdo so ti politiki, lahko ugotovimo z malo brskanja po internetu.

Osamosvojitev kljub nasprotovanju ključnih akterjev

V tistih časih je bilo prizadevanje za novo državo izredno tvegano. Kljub temu da je bilo vzdušje med Slovenci novi državi naklonjeno, vseeno te naklonjenosti ni bilo pri ključnih akterjih takratne politike. Vladajoča Zveza komunistov Slovenije je imela zadržano stališče do osamosvajanja, še bolj zadržano pa je bilo njeno stališče do menjave političnega sistema.

Poleg zadržanosti Zveze komunistov je imela »škarje in platno« nad usodo Jugoslavije, jugoslovanska vojska (JLA) in njeno vojaško vodstvo. Poleg tega pa je bila do osamosvojitve zadržana tudi svetovna politika na čelu z ZDA, ki je do zadnjega zatrjevala, da Slovenije ne bo priznala.

Osamosvojitev ravno od pravem času

Če pogledamo trideset let nazaj, lahko rečemo, da je bila osamosvojitev Slovenije, kljub naštetim oviram (in še mnogim drugim), pravzaprav »misija nemogoče«. Nemogoča ideja o samostojni državi se je lahko uresničila samo zato, ker smo kot narod nastopili enotno, poleg tega smo imeli takrat na čelu države politike, ki so znali izkoristiti zgodovinsko priložnost ter z modro politiko izpeljati osamosvojitev.

V kolikor osamosvojitve ne bi izpeljali, bi se zagotovo znašli v kotlu balkanskih vojn in v rekordni hiperinflaciji, ki se je zgodila po našem odhodu iz Jugoslavije. Bosna in Hercegovina, ki je doživela najhujši vojni spopad na Balkanu, trpi danes povojne travme in hudo gospodarsko pomanjkanje. Že zaradi tega smo lahko srečni, da nam je uspelo pravočasno ustvariti lastno državo.

Je država res samo po sebi umevna?

Teh dejstev se danes premalo zavedamo. Slovenska politika na čelu z vladajočim Demosom je takrat zares odigrala svojo vlogo ob pravem času in na pravem mestu. Zato smo lahko danes toliko bolj začudeni, da Slovenci ne izražamo ponosa na svojo državo, poleg tega pa se med nami vse bolj zažira jugonostalgičnost.

Če jemljemo svojo državo kot nekaj samo po sebi umevnega, potem se postavlja vprašanje, ali smo sploh vredni lastne države? Kronično pritoževanje in posploševanje je postal že skoraj naš način življenja. Ko se po eni strani pritožujemo nad politiko, se po drugi strani na vse kriplje branimo kakršnegakoli političnega udejstvovanja.

Smo pripravljeni na premike v glavah?

Približno polovica prebivalstva se ne udeležuje volitev, kjer imamo državljani zares priložnost, da izkoristimo svojo ustavno pravico do odločanja o tem, kdo bo vodil našo državo. Gre za paradoksalno stanje v katerem se po eni strani pritožujemo, da nimamo demokracije, po drugi strani pa ne izkoristimo bistvenega demokratičnega mehanizma, ki daje državljanom mandat o odločanju o voditeljih.

Če želimo v prihodnje še praznovati kakšno okroglo obletnico naše državnosti, potem bomo državljani morali narediti bistvene premike v naših glavah. V prvi vrsti se bomo morali zavedati, da so o slovenski državnosti sanjali in po njej hrepeneli rodovi stoletja nazaj.

Gre torej za čast in privilegij, da je ravno naša generacija doživela zgodovinski trenutek slovenske državnosti. Premik v glavah se mora zgoditi tudi v smeri, da se začnemo zavedati, da je Slovenija država vseh državljanov in ne last aktualne politike, kar misli mnogo državljanov.

Kdo ustvarja državo: politika ali državljani?

Bistveni premik v glavah pa bo v tem, da se bomo državljani vsak dan sproti spraševali, kaj lahko storimo za svojo domovino. Gre za t. i. kopernikansko revolucijo od mišljenja, da je politika tista, ki narekuje življenje v državi do mišljenja, da smo državljani tisti, ki vsak dan sproti gradimo našo državo.

Naloga politike je v tem, da svojim državljanom omogoča ustvarjalnost pri gradnji skupnega dobrega. Pri tem gre tudi za izstop iz individualistične miselnosti, ki je med Slovenci še kako prisotna. Napredek bo namreč že mogoč, če bomo sposobni izstopiti iz okvirja lastnih interesov in stopiti na široko polje izmenjave mnenj in izkušenj.

Smo Slovenci še sposobni narodne enotnosti?

Ob 30. obletnici naše države se zdi, da je politično delovanje doseglo dno. Morda v tem ni nič tragičnega, kajti ko dosežeš dno nižje ne moreš. Pred nami je tako priložnost, da se ob zavedanju, da lahko samo skupaj ustvarjamo blaginjo naše države, začnemo dvigati in si postavimo kot izziv, da bi prihodnjo okroglo obletnico praznovali povezani in enotni, kakor v času ustvarjanja nove države.