Kam je odšla naša narodna zavest?

Ko sem decembra leta 1988 prispel na služenje vojaškega roka, je bilo eno od prvih vprašanj mojih nadrejenih, kaj sem po narodnosti. Kljub temu da je bilo takrat že čutiti napetost v mednacionalnih odnosih, sem s ponosom povedal, da sem Slovenec. Ob tem moram povedati, da zaradi tega v vojski nisem imel težav, prav tako smo vojaki v glavnem spoštovali narodno identiteto drug drugega.

Preberite tudi:

»Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«

Slovenija 1990 – največja prelomnica v njeni zgodovini

Slovenija in njen odnos do JLA pred osamosvojitvijo

Ko smo se Slovenci odločali za svojo državo, je naša odločitev izhajala iz ustavne pravice SFRJ, ki je omogočala narodom Jugoslavije pravico do samoodločbe. Slovenci smo to pravico izkoristili in se na plebiscitu odločili, da bomo živeli v državi, ki bo država slovenskega naroda.

Narodna in verska pripadnost spadata pod občutljive osebne podatke

Starejša, ko postaja naša država, bolj se ustvarja občutek, da narodna pripadnost vse bolj izginja iz naše zavesti. Na to kaže tudi popis prebivalstva, na katerega se pripravljamo. Med vprašanji namreč ne bo vprašanja po narodni pripadnosti, kar Statistični urad Republike Slovenije opravičuje z navedbo, da gre za občutljive osebne podatke, ki jih obravnava Zakon o varstvu osebnih podatkov.

Poleg vprašanja o narodni pripadnosti ne bo tudi vprašanja po verski pripadnosti. Narodnost in verska pripadnost sta pravzaprav ključna temelja človekove identitete. Pri verski pripadnosti ne gre samo za tiste, ki pripadajo samo določeni verski skupnosti, ampak tudi za tiste, ki so ateisti.

Izvira vzrok po zanikanju narodne identitete iz izkušnje balkanskih vojn?

Pri vsem je pomembno, da se človek zna opredeliti, kdo pravzaprav je in komu pripada. Ravno relativiziranje človekove narodne in verske pripadnosti, čemur se v zadnjih leti pridružuje še relativiziranje spolne opredelitve, kaže na to, da gremo v smer, ko ne bomo več vedeli kdo smo in komu pripadamo.

Marsikdo bo rekel, da nas je izkušnja iz nedavnih balkanskih vojn izučila, da ni pametno izpostavljati niti narodne niti verske identitete, saj nas lahko to celo stane glave. Vojne, ki jih poznamo iz zgodovine, so potekale iz različnih vzrokov, ne samo iz vzrokov, ki so zanetile vojno na Balkanu.

Redeča nit vojn je pohlep po oblasti in moči

Državljanska vojna v ZDA (1861 – 1865) je npr. potekala med zagovorniki suženjstva in njihovimi nasprotniki. Španska državljanska vojna (1936 – 1939) je bila zaradi dveh nasprotnih političnih režimov, med konservativci in komunisti. Glede na izkušnje španske državljanske vojne, bi potemtakem lahko sporna tudi politična opredelitev posameznika.

Skratka, narodna in verska pripadnost sta lahko samo dva v nizu drugih vzrokov za vojne. V ozadju vseh vojn je vedno pohlep po oblasti in moči. Vsi ostali vzroki so navadno samo opravičilo in izgovor za začetek in potek vojne, v kateri pridejo na dan človekove najtemnejše lastnosti.

Vprašanje narodne identitete je povezano tudi z vprašanjem jezika

K vprašanju o narodni pripadnosti sodi tudi vprašanje o jeziku. Po Ustavi Republike Slovenije je v Sloveniji uradni jezik slovenščina (11. člen). Če bi zares upoštevali, da naša država temelji na izkoriščeni pravici slovenskega naroda do samoodločbe (3. člen), potem bi to morali upoštevati tudi pri uradnem jeziku.

Uporaba uradnega jezika namreč pomeni, da je slovenščina jezik, kjer potekajo uradni nagovori in pogovori. Med uradne pogovore sodi tudi pogovor med uslužbencem in stranko v trgovini in restavraciji. Predvsem v zadnjih letih lahko marsikdo potrdi, da vse več trgovcev in gostinskih delavcev uporablja tuje jezike.

Kako se počutimo, če nas uslužbenec nagovori v tujem jeziku?

Tako se zgodi, da natakar brez vsakršne zadrege v srbohrvaščini vpraša, kaj boste popili ali pojedli. Poleg srbohrvaščine lahko predvsem v turističnih središčih naletite na angleški jezik. Nekajkrat sem bil že v centru Ljubljane v trgovini ogovorjen v angleščini.

Ko me je ogovoril angleško, sem mu povedal, da živimo v Sloveniji, kjer je uradni jezik slovenščina. Odvrnil mi je, da ni vedel, da sem Slovenec. Rekel sem mu, da v primeru, ko ne more razpoznati ali ima pred seboj tujca ali domačina, je njegova dolžnost, da stranko ogovori v slovenščini, na podlagi česa bo takoj dobil povratno informacijo ali ga stranka razume ali ne.

Dogaja se tudi, da iz različnih klicnih centrov, ki imajo slovenske klicne številke kličejo agenti, ki uporabljajo angleški jezik. Če naletimo na takšen klic, lahko klicatelju na drugi strani mirno odvrnemo, da gre za uradni pogovor, za katerega je v uporabi slovenski jezik.

Ali smo Slovenci še večinski narod v lastni državi?

Teh nekaj primerov govori o tem, da že plačujemo ceno za prikrivanje narodne identitete, pod krinko varstva osebnih podatkov. Zadnji popis prebivalstva, ki je vključeval narodno in versko pripadnost je bil leta 2002. Takrat se je za Slovence opredelilo 83,06 % prebivalcev.

Za primerjavo lahko navedemo, da je bilo ob prvem popisu prebivalstva, leta 1953, za Slovence opredeljenih 96,52 % prebivalcev. Glede na selitve narodov, ki smo jim priče v zadnjih letih, je veliko vprašanje, če Slovenci sploh še predstavljamo večino prebivalstva.

Vzporedno z narodno pripadnostjo upada tudi verska pripadnost

Ko govorimo o veroizpovedi, je med Slovenci najbolj razširjena katoliška, za katero se je ob zadnjem vprašanju o veroizpovedi leta 2002, izreklo 57,8 % prebivalcev Slovenije. Za primerjavo navajamo tudi popis leta 1991, ki je pokazal, da je 71,6 % prebivalcev katoličanov.

Glede na pričujoč hud padec v dvajsetih letih, je morda celo bolje, da ni vprašanja o veroizpovedi, ker bi lahko bile navedene številke še nižje. V tem primeru bi to spodbudilo tudi vprašanje o Slovencih in njihovi verski identiteti. Ob tem je potrebno povedati, da tudi tisti, ki se imajo za katoličane, zelo težko javno izpostavijo svojo versko pripadnost.

Kakšen je naš odnos do slovenske zastave?

Prav gotovo je, da je poleg verske identiteta načeta tudi naša narodna identiteta. O tem govori tudi (ne)prisotnost slovenskih zastav bodisi na javnih krajih, javnih prireditvah ali v sklopu zasebnih posesti. Morda lahko ob večjih državnih praznikih, predvsem pa na športnih prireditvah res opazimo nekoliko več zastav, toda tukaj se zadeva praktično konča.

Pred nekaj meseci je ob avtocesti v bližini Celja bila na velikem drogu na novo izobešena slovenska zastava. Gre za unikaten primer v Sloveniji, saj gre za edino zastavo vzdolž celotnega avtocestnega križa, nekoliko nenavadno je, da je zastavo izobesil človek, ki ni niti slovenske narodnosti.

Se nam bo skrivanje narodne identitete maščevalo?

Prišli smo tako daleč, da nas celo predstavniki drugih narodov opozarjajo, da je z našo narodno zavestjo nekaj hudo narobe. V tujini je namreč normalno, da nas praktično na vsakem koraku »pozdravljajo« državni simboli, medtem ko je pri nas to prej izjema, kot pravilo.

Razvidno je, da je v Sloveniji poleg vsesplošne politične krize prisotna tudi kriza narodne identitete. Če smo pred tridesetimi leti pred svetom s ponosom izpovedovali pripadnost slovenskemu narodu, se tega danes sramujemo v lastni državi. Če se sramujemo lastne identitete, je samo vprašanje časa, kdaj nam bo za ceno sramovanja lastne identitete, izstavljen račun.