Naprej na vsebino

Pred 100 leti v Slovencu

Kaj se je dogajalo po atentatu Draškovića?

Pisali smo že o atentatu na ministra Draškovića. Beograjski časopisi so poročali o velikih množicah, ki so se zbrale na železnici, da pospremijo truplo umorjenega ministra, ki je z vlakom prihajalo iz Zagreba. Ob peronu so postavili častno četo z glasbo, prisotni pa so bili razni generali, ministri, predstavniki oblasti, uradniki in drugi. Krsto so dvignili in na voz prenesli ministri, prijatelji umrlega.

V Zagrebu pa je medtem potekala raziskava in množične aretacije. Zaslišali so atentatorja in aretirali mnoge njegove prijatelje, med katerimi so bili marsikateri šele dijaki v šolah. Aretirali so tudi dva komunistična voditelja ter poleg tega ugotovili tudi to, da so se po veliko okoliških hribih skrivale tajne komunistične organizacije.

Preberite tudi:

Pred 100 leti v Slovencu

Pred 100 leti v Slovencu

Javili so se tudi trije voditelji zagrebških komunistov in zahtevali od načelnika policije policijsko varstvo, saj so se ljudi zaradi atentata začeli nasilno ozirati proti komunistom. Policijske akcije so bile sprožene vse do Ljubljane, kjer so prav tako aretirali osebo, za katero so sumili, da je bila povezana z atentatom.

V Zagrebu pa je medtem potekala raziskava in množične aretacije. Zaslišali so atentatorja in aretirali mnoge njegove prijatelje, med katerimi so bili marsikateri šele dijaki v šolah.
V Zagrebu pa je medtem potekala raziskava in množične aretacije. Zaslišali so atentatorja in aretirali mnoge njegove prijatelje, med katerimi so bili marsikateri šele dijaki v šolah.
Vir slike: Vijest

Umikanje Japonske

Na dan je prišla novica, da je Japonska sklenila odmakniti vse čete iz Sibirije v Rusiji in Šandonga, kitajske province. Japonska je nameravala tudi sprejeti povabilo ameriškega predsednika Hardinga na konferenco o Daljnem Vzhodu. Njihovi cilji na konferenci pa so bili enakopravnost vseh japonskih državljanov po svetu.

»Nove žrtve kapitalizma«

Obsežen prispevek je omenjal, kako je bila na Pariški mirovni konferenci ustanovljena Zveza narodov (predhodnica Organizacije Združenih Narodov – OZN). Glavna naloga te zveze je bila seveda skrb za svetovni mir med narodi in razoroževanje.

Težavo so nepričakovano predstavile države Severne Amerike. V prispevku je bilo zapisano, da ne bo Zveza narodov nikoli zaživela, če ne bodo k njej pristopile ZDA – in to kljub temu, da sta se Anglija in Francija zelo zavzeli za delovanje Zveze. V avgustu leta 1921 je postalo jasno, da se ZDA ne zanimajo za včlanitev, saj so sklicale lastno konferenco za razorožitev (konferenca o Daljnem Vzhodu) in nanjo povabile vse zainteresirane velesile. Dodaten cilj te konference pa je bil tudi razdelitev območja Tihega oceana.

Časopis Slovenec je zapisal: »Za Evropo se Severna Amerika dezinteresira, njo prepušča francoskemu militarizmu in angleškemu kapitalu, da jo ozdravita, kakor jo znata in moreta.«

ZDA so živčno želele urediti vprašanje Tihega oceana. Nekaj časa pred tem je to vprašanje želela urediti tudi Rusija, vendar je »zadela ob tak odpor, da se je sama stresla v svojih temeljih«. Tihi ocean je trdno branila Japonska, ki je imela pod nadzorom večino površine. V prispevku so ugotovili, da če ZDA ne dosežejo sporazuma z Japonsko, je ameriška konferenca zgolj priprave in zbiranje velesil ter iskanje zainteresiranih držav za »gigantski« dvoboj med Ameriko in Japonsko.

Zakaj pa so se ZDA tako zelo zanimale za Tihi ocean? Odgovor je bil vsem jasen. ZDA so iskale nafto ob Tihem oceanu ter odjemalce za svoje industrijske produkte. »Rockefeller ima nafta-vrelce že v Tschili in Schansi, a Morgan gradi železnico Niutschwang—Saigun ob Amuru.«

»Tehnični progres nam vsaki dan bolj jasno kaže, da bo premog bodočnosti — olje, petrolej« – to lahko seveda danes potrdimo. Avtor je še zapisal, da se Anglija v (prvi) svetovni vojni ni borila za njihove ideale in vrednote ampak predvsem za naftne vrelce v Bagdadu, za žito in trg v Mezopotamiji ter za prevlado ob Indijskem oceanu. Avtor je Indijski ocean cinično poimenoval kar Britanski ocean.

»Rockefeller ima nafta-vrelce že v Tschili in Schansi, a Morgan gradi železnico Niutschwang—Saigun ob Amuru.«
»Rockefeller ima nafta-vrelce že v Tschili in Schansi, a Morgan gradi železnico Niutschwang—Saigun ob Amuru.«
Vir slike: Splet

Vrnimo se nazaj k ZDA – Amerika kot celina je takrat že imela naftne vrelce v Mehiki, ampak ti še niso bili v rokah severnoameriškega kapitala, čeprav »se bije za nje ljut boj med kapitalisti«. ZDA so oči obračale torej tudi proti daljni Aziji, poleg obal Tihega oceana tudi na kitajsko državo, kjer je bilo dovolj nafte ter ogromen trg za ameriško industrijo. Kitajska pa je zanimala tudi Japonsko, saj sta si bili najbližje glede politike in pogledov.

Rusija je seveda bila močna velesila, ki ni bila na nobeni od teh dveh strani, vendar je potrebovala čas, da si opomore od revolucij in krize. Tako so se torej oblikovale dve močni strani – ZDA in Japonska. Vprašanje, na katerega so vsi čakali odgovor, pa je bilo naslednje: kam se bodo obrnile evropske države?

Slovenec si je to razložil tako: četudi Evropa od Amerike ne dobi podpore, ki bi jo potrebovala, se trese pred ameriškim kapitalom in zaradi tega japonski položaj ni najboljši.

»Kapitalizem, ameriški, japonski in angleški, je torej na potu, da znova vznemirja svet in ga spravlja v nevarnost novega krvoprelitja. Kako majhni so ob takih pogledih naši social in policajdemokrački, ki kričijo: Klerikalizem je naš sovražnik! Ne, kapitalizem je največji sovražnik nas vseh, krvoses malih in velikih narodov po celem svetu.« Vse to je nakazovalo, da kljub koncu vojne in razorožitvenih pogajanjih, svet še ni poznal miru. Danes vemo, kaj je sledilo.

»Za narode je ista nesreča, ali zmaga ameriški ali koji drugi kapital. To smo videli v Evropi, Vsi narodi so kaznovani po vojski, premagani in zmagovalci. Le kapitalisti, nekaj posameznikov, so srečni in zadovoljni.«

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice