Pred 100 leti v Slovencu
»Bela roka«
Izraz »bela roka« je pripadal nekakšni tajni vojaški moči, ki ni imela nobenega upora. Pripadniki takšne vojaške moči so si v Jugoslaviji lastili pravice, ki jim nikakor niso pripadale, in so lahko počeli kar se jim je zahotelo zaredi močnih zaveznikov v vladi.
En takšen primer je bil incident v Beogradu, ko je določeni vojaški polkovnik ubil vojaka brez nobenega znanega razloga in je bil za ta zločin oproščen. Seveda pa tukaj ni odnehal in je nekaj dni kasneje oborožen izvlekel nekega meščana iz hiše in ga odvedel v zapor. Ni se niti vedelo, ali je ta meščan na prostosti živ in zdrav, ali so ko ubili, zgolj to, da polkovnik ni »občutil« nobenih posledic.
Preberite tudi:
Vir slike: Wikipedija
Razorožitvena konferenca
Iz Pariza so prišle novice, da je Komisija za razorožitev določila delovni program in ga dodelila trem podkomisijam, opravljeno pa je moralo biti do začetka septembra.
Vsaka podkomisija je dobila svoja vprašanja, na katere je morala poiskati najboljše rešitve. Prva podkomisija je delala na vprašanju zasebnega izdelovanja municije in vojnega materiala ter vprašanju prometa z orožjem in municijo. Razglabljali so tudi o možnosti ustanovitve mednarodnega kontrolnega urada za promet z orožjem.
Druga podkomisija se je lotila kontrolne pravice za razorožitev premaganih dežel in medsebojen kontrole na dva možna načina: ali z izmenjavo izjav med državami, ki so zastopane v razorožitveni komisiji ali z medsebojnim proučevanjem izjav, ki so bile predvidene v paktu.
Tretja komisija pa je razpravljala o takratnih vojaških silah in predvojnih vojaških silah posameznih držav, o takratnih finančnih bremenih in predvojnih finančnih bremenih zaradi oborožitve ter o odredbah, s katerimi bi se ugotovili izdatki za oboroževanje po objavljenih vojaških proračunih posameznih držav.
Francoski general Weygand je ob tej priložnosti izjavil, da Francija ne bo pod nobenim pogojem pričela z razorožitvijo, dokler Nemčija ne bo popolnoma razorožena. Prepričan je bil, da je Nemčija dobro pripravljena na maščevanje takoj, ko bi se odpravila zavezniška kontrola.
Nemški nacionalisti obletavajo Slovence
V koroškem deželnem zboru je vladal »viseči zbor«, v kateri nobena stranka ni imela večine. Nemški nacionalisti so hoteli na vsak način pridobiti predsedstvo in so zato neprestano snubili oba slovenska poslanca z raznoraznimi obljubami, če bi le oddala svoj glas nemškemu kandidatu. Slovenska poslanca sta na vse te ponudbe odgovorila, da bi raje volila na strani socialistov kot njih.
Vir slike: Wikipedija
Atentat na ministra
Časopis Slovenec je poročal o atentatu na ministra Draškovića, ki se je zgodil v kraju Delnice na Hrvaškem. Minister je tam zelo rad zahajal s svojimi štirimi otroci. Bil je v spremstvu enega detektiva in dveh orožnikov. Minister se je zabaval s svojimi otroci, ko je mimo mirno prišel mlajši moški in se razgledoval naokoli. V enem trenutku pa je iz žepa potegnil revolver in ministru zadal tri strele, izmed katerih je eden zadel srce, tako da je minister ostal na mestu mrtev.
Moški je želel po strelih pobegniti, vendar ga je detektiv ranil v glavo, tako da so ga ujeli. Vprašali so ga, zakaj je storil atentat, nakar je odvrnil, da zato, ker je bil minister tvorec razglasa »Obznane«. S tem zakonom je takrat Kraljevina SHS prepovedala vso »komunistično in drugo rušilno propagando« do sprejema ustave. Takratni Komunistični partiji Jugoslavije je bilo odvzetih 58 poslanskih mest.
Atentatorja je v dejanje prepričal prijatelj, kateremu se je potožil, da ne uspe najti nobene zaposlitve. Prijatelj ga je v pogovoru prepričal, da je za to krivo dejstvo, da pripada komunistični stranki. Še naprej pa mu je prigovarjal, da je za vse kriv tudi minister Drašković in ga tako prepričal v atentat.
Powered by Contextual Related Posts
