Prekmurje pred sto dvema letoma prepevalo »Lepo našo domovino«

Dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom kot državni praznik, ki ni dela prost dan, praznujemo 17. avgusta od leta 2006. Vsako peto leto je praznik obeležen z državno proslavo, vmesne proslave pripravljajo prekmurske občine same.

Slovenski prebivalci Prekmurja so, ne glede na to, da so bili skozi tisočletno zgodovino pod močnim vplivom madžarizacije, ohranili prekmurski jezik in slovensko narodno identiteto. Pri tem so veliko vlogo odigrali duhovniki.

Ko so po prvi svetovni vojni razpadli veliki imperiji, so se Slovenci na mednarodnem prizorišču dobro znašli. V okviru takratne srbske delegacije so se slovenski politiki na pariški mirovni konferenci vztrajno borili za Prekmurje, za katero se je dolgo zdelo, da bo pripadlo Madžarski. Pri tem je pomembno vlogo odigral podpredsednik prve vlade Kraljevine SHS, dr. Anton Korošec.

Velesile na pariški mirovni konferenci so dale soglasje, da ta del ozemlja pripade Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in 12. avgusta leta 1919 je oblast v Prekmurju prevzela Jugoslovanska vojska. Pet dni kasneje je vojaška oblast upravo nad Prekmurjem prepustila civilni oblasti na zborovanju v Beltincih.

Slovensko ljudstvo v Prekmurju je slovesno proglasilo svoje osvobojenje

Slovenec je v torek, 19. avgusta 1919, poročal: »V nedeljo je slovensko ljudstvo v Prekmurju slovesno proglasilo svoje osvobojenje. Ob tej priliki sta se v Belatincih, kjer je bil tabor, vojaška in civilna oblast oficijelno predstavili ljudstvu in se je izročilo dovršeno delo iz rok vojaških oblasti civilni upravi. Iz Murske Sobote sta došla vojaški poveljnik podpolkovnik Uzurinac in kot začasni civilni guverner določeni mariborski okrajni glavar dr. Lajnšič.

V Belatincih se je zbrala velika množica ljudstva v svrho slovesnega sprejema. Pred trgom se je množica razporedila in je krenil veličastni izprevod proti trgu, kjer se mu je pridružilo na tisoče ljudstva iz vsega Prekmurja. Nato se je izprevod na novo razvrstil in krenil z domačimi godbami na čelu daleč ven iz trga, da sprejme zastopnika vojaške in civilne oblasti. Podpolkovnik Uzurinac in dr. Lajnšič sta bila sprejeta kot triumfatorja. Peljala sta se v mesto med tri kilometre dolgim veličastnim špalirjem, ki ga je tvorilo nad 20.000 ljudi. Polagoma sta prišla do župne cerkve, v kateri je bila nato služba božja, ki jo je opravil dr. Kovačič. Med mašo je oddajala prostovoljna legija častne salve.

Po maši se je vršil prvi ljudski tabor v Prekmurju. Zborovanje je otvoril in vodil domačin Josip Godina. V svojem nagovoru je pozdravil vojaškega poveljnika podpolkovnika Uzurinca in njegove čete, ki so v tako kratkem času brez prelivanja krvi osvobodile Prekmurje boljševiške ogrske strahovlade. Podpolkovnik Uzurinac se je na priznanju v iskrenih besedah zahvaljeval. Slovesen je bil trenutek, ko je govornik izjavil da je njegova naloga sedaj končala in da izroča posle civilni upravi, od katere sme pričakovati prekmursko ljudstvo najboljših sadov. Dr. Lajnšič je pojasnjeval pomen svojega prihoda in povedal, da dobi Prekmurje sedaj jugoslovansko uradništvo.

Župnik Klekl je vzbujal spomine prestanega mučeništva. Dr. Kovačič se je spominjal pariške konference, kjer ima poleg Francozov predsednik Wilson največ zaslug za osvobojenje Prekmurja. Nato so še govorili poročnik hrvatske legije, Pušenjak (Maribor), Kukovec (Ljutomer], Vahtar (primorski begunec), Balašič (domačin) in Kirec (salezijanec iz Veržeja), ki se je spominjal padlih žrtev in narodnih mučenikov. Opoldne je predsednik zaključil zborovanje. Godba je zaigrala »Lepo našo domovino«, ki so jo peli vsi navzoči. Po zborovanju se je razdelila med ljudstvo proklamacija civilnega guvernerja, za katero se je ljudstvo kar trgalo. Popoldne se je razvila prosta zabava.«