Naprej na vsebino

Mineva 80 let od smrti »očeta slovenske države«

Pred 80 leti, 14. decembra 1940, je v Beogradu umrl dr. Anton Korošec. Duhovnik, narodni delavec, največji slovenski politik in »oče slovenske države« je v svojih rokah držal izjemno politično moč skozi tri desetletja – od časov Avstro-Ogrske pa skoraj do konca obstoja Kraljevine Jugoslavije.

Zato ni nenavadno, da se ravno te dni odvija Koroščev simpozij v izvedbi Filozofske fakultete v Mariboru in Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru. Simpozij je nastal tudi v okviru raziskovalnih programov Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z evropskim sosedstvom in Slovenska identiteta in kulturna zavest v jezikovno in etnično stičnih prostorih v preteklosti in sedanjosti ter raziskovalnih projektov Kultura spominjanja gradnikov slovenske države in Antifašizem v Julijski krajini v transnacionalni perspektivi, ki jih financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS).

Dr. Antona Korošca so imeli ljudje radi.
Dr. Antona Korošca so imeli ljudje radi.
Vir slike: Muzej novejše zgodovine

Simpozij se je dotaknil domala celotnega Koroščevega življenja – od njegove družine, mladih let, političnega življenja v Slovenski kmečki zvezi in Slovenski ljudski stranki, odnosa do habsburške dinastije, dejstva, da je bil duhovnik in politik, njegovega odnosa do Kraljevine SHS, jugoslovanske vlade in dediščine, ki jo je pustil za sabo.

Preberite tudi:

Kdo je zares oče slovenske države?

Pred 100 leti v Slovencu o volilni pravici žensk

Na Korošca je vplival Janez Evangelist Krek

Kot že omenjeno, je bil Korošec duhovnik, leta 1895 je prejel mašniško posvečenje. Isto leto je spoznal Janeza Evangelista Kreka, ki je Korošca s svojimi nadzori prevzel, kar se je kasneje odražalo v njegovi politični poti.

Korošec je leta 1902 zaradi časnikarske dejavnosti prosil za neplačan in časovno neomejen dopust, ki mu je omogočil popolno predanost politiki. Leto po tem, ko je doktoriral, je bil izvoljen za poslanca v dunajskem državnem zboru.

Nase pa je opozoril leta 1909, ko je bil izvoljen v štajerski deželni zbor in že takoj zahteval združitev slovenskega dela Štajerske in Koroške s preostalimi jugoslovanskimi pokrajinami znotraj cesarstva v enotno upravno enoto.

Dr. Anton Korošec na deklaracijski proslavi leta 1937.
Dr. Anton Korošec na deklaracijski proslavi leta 1937.
Vir slike: Muzej novejše zgodovine

Isto leto so se kranjska Slovenska ljudska stranka (SLS), Koroška Slovenska kmečka zveza za Štajersko ter druge sorodne katoliške organizacije na Goriškem in Koroškem združile v Vseslovensko ljudsko stranko (VLS) in Anton Korošec je bil izvoljen za poslanca te stranke tudi v štajerskem deželnem zboru v Gradcu.

V času prve svetovne vojne je s Krekom tesno sodeloval pri ustvarjanju jugoslovansko usmerjenega dela Slovenske ljudske stranke.

30. maja 1917 je v dunajskem državnem zboru kot predsednik Jugoslovanskega kluba poslancev prebral Majniško deklaracijo – zahtevo po združitvi vseh južnih Slovanov v monarhiji v avtonomno pokrajino. Slovenci so deklaracijo med množičnim gibanjem podprli z več kot 200.000 podpisi.

Ob koncu prve svetovne vojne in razpadanju habsburške monarhije je bil med najbolj zaslužnimi za nastanek prve Jugoslavije in je bil tudi predsednik njene vlade. Od tod je dobil vzdevek »oče«. Predsednik vlade je bil tudi v času poznejše Kraljevine Jugoslavije, in to kot prvi in edini, ki ni bil Srb. V vladi te države je bil tudi notranji minister, prometni minister ter minister za rudarstvo in gozdarstvo.

Po nenadni Krekovi smrti (8. oktobra 1917) in pogrebu, ki se je razvil v jugoslovansko manifestacijo, je Korošec  stopil v ospredje, kar je že napovedal med svojim žalnim govorom za Kreka z besedami: »Dvignite glave, ker bliža se vaše rešenje!«

V istem obdobju je dozorel tudi prelom med Šusteršičevo in Krek-Koroščevo strujo v SLS. Čeprav je bil od strankinega vodstva za kranjskega delegata določen dr. Šusteršič, je bil 13. novembra 1917 izvoljen Korošec. Šusteršič je s poslancem Jakličem izstopil ter hotel razdružiti stranko. Toda proti njemu se je postavil škof Jeglič. 27. decembra 1917 je bil za predsednika izvoljen prelat Andrej Kalan, za načelnika VLS pa Korošec.

Koroščeva politična pot

Na začetku prve svetovne vojne je slovenski politični vrh močno podpiral habsburško monarhijo. Tekom vojne pa je ta podpora zaradi brezkompromisne drže vrhovnih dualističnih oblasti vse bolj pešala. Kot že omenjeno, je Korošec 30. maja 1917 prebral v dunajskem državnem zboru Majniško deklaracijo – zahtevo po združitvi vseh južnih Slovanov v eno državno enoto, še vedno pa v okviru habsburške monarhije.

Ker pa novi cesar Karel I. ni zmogel izpeljati ustavne reforme in je zavračal zahteve avstro-ogrskih južnih Slovanov po avtonomiji in združitvi s Hrvati, je slovenska politika opustila habsburški okvir in se začela pripravljati na odcepitev od Avstro-Ogrske.

Slomškovi dnevi leta 1936. Levo dr. Alojzij Juvan, spredaj minister dr. Anton Korošec.
Slomškovi dnevi leta 1936. Levo dr. Alojzij Juvan, spredaj minister dr. Anton Korošec.
Vir slike: zasebna zbirka Jakoba Ciglarja ml. (RTVSlo)

Pred koncem vojne in razpadom države je cesar Karel Korošca sprejel na avdienci. Cesar je Korošcu predlagal, da bi Slovenci vendarle ostali v federalizirani habsburški monarhiji. Korošec mu je le odgovoril: »Vaše veličanstvo, prepozno je.« Če je to čisto res, je težko reči, a Slovenci v monarhiji niso ostali.

Ob razpadu Avstro-Ogrske je Korošec predsedoval Narodnemu svetu Slovencev, Hrvatov in Srbov. 29. oktobra 1918 je bila razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Korošec pa je skupaj z Nikolo Pašićem in Antejem Trumbićem izpogajal ženevsko deklaracijo. Že čez nekaj dni je Srbija od ženevske deklaracije odstopila. 1. decembra 1918 se je Država SHS, brez kakršnihkoli jamstev glede avtonomije, združila s Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Dr. Korošec je postal podpredsednik prve vlade Kraljevine SHS leta 1918 in je sodeloval v drugih desno usmerjenih vladah. Leta 1920 je bila Koroščeva SLS na Slovenskem poražena, leta 1924 pa je ponovno zmagala in Korošec je postal podpredsednik vlade.

V letih 1924–1927 je bil tudi minister za notranje zadeve. Med drugim je nasprotoval sprejetju vidovdanske ustave in se zavzemal za večjo avtonomijo Slovencev v Kraljevini SHS.

20. junija 1928, po atentatu na Stjepana Radića, je kralj Aleksander I. vodenje vlade zaupal Korošcu. Bil je prvi nesrbski predsedniku vlade v kraljevini. Leta 1929, po uvedbi šestojanuarske diktature in nastopu Živkovićeve vlade, je Korošec ostal minister. Bil je edini strankarski vodja, ki je v tej vladi sodeloval in skušal mednacionalno krizo reševati demokratično.

Leta 1930 je Živkovićevo vlado po političnem pritisku iz Slovenije zapustil.

Korošec se je ves čas boril za slovenski narod, kljub temu da so bili politični pritiski liberalistov ter pogosto podtikanje laži stalnice, ki ga niso zapustile. Leta 1932 je podprl Slovensko deklaracijo, ki je zahtevala nov mednarodni sporazum Slovencev, Hrvatov in Srbov. Takšna nova država bi bila po Koroščevem mnenju privlačna tudi za zamejske primorske in koroške Slovence.

Dr. Anton Korošec govori v senatu Kraljevine Jugoslavije.
Dr. Anton Korošec govori v senatu Kraljevine Jugoslavije.
Vir slike: Muzej novejše zgodovine

Takratni režim je Korošca in druge prvake slovenskega katoliškega političnega tabora januarja 1933 zaprl – konficiral v Bosni. Dr. Korošca so kaj kmalu iz Bosne premestili na Hvar. Takrat je Korošec z Milanom Stojadinovićem začel pogovore o ustanovitvi nove stranke Jugoslovanske radikalne zajednice. Iz zapora so Korošca spustili oktobra 1934, ko je makedonski nacionalist v Marseillu ubil kralja Aleksandra in je oblast v Jugoslaviji prevzel regent, knez Pavel Karadžordžević.

Leta 1935 je Korošec ponovno vstopil v centralno vlado kot minister za notranje zadeve pod premierjem Milanom Stojadinovićem. Sodeloval je pri pripravah sporazuma Cvetković-Maček in bil minister za šolstvo v njuni vladi.

Pri svojem političnem delovanju ni nikoli zapustil svojih temeljnih načel – ljubezen do naroda, do slovenskega človeka, do Cerkve in vere. Tudi kot politik je Korošec ostal vseskozi duhovnik in nesebičen delavec za druge.

Odmeven pogreb je dokaz, kako velik človek je bil

Anton Korošec je umrl 14. decembra 1940 v Beogradu, star 68 let. Iz jugoslovanske prestolnice so ga prepeljali v Ljubljano in ga z veličastnim sprevodom pokopali na pokopališču Navje.

Žalna slovesnost za dr. Antonom Korošcem. Sprevod od ljubljanske stolnice do Navja.
Žalna slovesnost za dr. Antonom Korošcem. Sprevod od ljubljanske stolnice do Navja.
Vir slike: Muzej novejše zgodovine

17. decembra 1940, ko se je velika množica ljudi poslovila od dr. Korošca, so namerili kar 14 stopinj pod ničlo, kar je močno pripomoglo k temu, da so imeli redni pa tudi posebni vlaki, ki so prihajali iz raznih smeri, občutne zamude, obenem pa, da mladina osnovnih šol ni mogla v strnjenih vrstah sodelovati v špalirju.

A kljub temu se je pogreba udeležilo več deset tisoč ljudi. Od njega so se poslovili številni državniki, sodelavci in prijatelji. Njihovi govori so bili močno priznanje možu, za katerim sta žalovali Slovenija in Jugoslavija.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
Marcel
Marcel
9 months ago

Naslov bi moral biti “Mineva 80 let od smrti »grobarja slovenske države« Karl – zadnji Habsburžan je s Husarekom sestavil Manifest – omogočil popolnoma samostojno odločitev vsake “dežele” in “kraljestva” – Čehi so šli na svoje takoj, nemške dežele tudi, – enako so storile slovenske, a tu so se vmešali Korošec in ostala prodana sodrga, prikrili nastanek “Zedinjene Slovenije” (to se je dejansko zgodilo, piše v svojih spominjanjih Brejc!) in nas pognali v “balkansko morišče”!!!! s kolaboracijo Zagrebom – ki ni imel nobene legalitete (beri Manifest!), in je za famo potreboval slovensko…… A jih je Aleksander v Beogradu 1.12.1918 “na… Read more »

Prijava na e-novice