Naprej na vsebino

Pred 100 leti v Slovencu

Ljubljanski veliki sejem

»Vojska je stare politične mejnike prestavila daleč narazen in z njimi vred tudi gospodarske. Iz starih razvalin je začelo počasi kliti in se probujati novo, mlado življenje, ki išče na vse strani opor, da se utrdi in krepko razvije.« S tem stavkom se je pričel prispevek, natisnjen na naslovnici Slovenca, ki je govoril o dolgo pričakovanem Ljubljanskem »velesejmu.«

Slovenija je majhna dežela in razmeroma malo rodovitna, so pisali, zato si mora Slovenec pomagat z ročno izdelanimi izdelki, ki morajo biti nato še uspešno prodani v svet, če si želi pokriti življenjske stroške in še kaj zraven privarčevati. 100 let nazaj so se zavedali, da Slovenija brez obrti in industrije ne more več živeti.

Preberite tudi:

Pred 100 leti v Slovencu

Pred 100 leti v Slovencu

Namen tega velikega sejma je bil, da se pokaže »sodržavljanom na jugu in inostrancem,« kaj zmore in kaj vse lahko ustvari slovenska roka in glava. Pričakovali so tudi, da bodo kupci iz različnih krajev podali nov, svež zagon s tem, ko bodo povedali, kakšne izdelek si želijo in iščejo.

Na koncu so podali še željo, da bi se sejma udeležilo čim več državnih zastopnikov, da bi se na lastne oči prepričali, da lahko slovenska industrija zadosti veliki večini potrebam doma in po svetu. V tistem času se je namreč veliko blaga uvažalo iz tujine, čeprav se ga je dalo dobiti tudi v Sloveniji.

100 let nazaj so se zavedali, da Slovenija brez obrti in industrije ne more več živeti.
100 let nazaj so se zavedali, da Slovenija brez obrti in industrije ne more več živeti.
Vir slike: Wikipedija

Gospodarski sporazum med Jugoslavijo in Romunijo

V avgustu 1921 je posebna komisija uspela doseči sporazum med kraljevino SHS in kraljevino Romunijo. Sporazum se je dotikal železniškega, poštnega in brzojavnega prometa.

V okviru omenjenega sporazuma bi vzpostavili mednarodno progo Beograd – Bukarešta in Craiova – Beograd ter izboljšali brzojavni promet.

Ugibanja o gospodarski krizi v Italiji

Začele so se pojavljati vesti, da naj bi bila Italija v hudi krizi – gospodarski ali kakšni drugi. Teh vesti ni bilo mogoče potrditi, zato je v tistih dnevih vse ostalo zgolj pri ugibanju.

Italijanska vlada je napovedala, da bodo zaprli vse tržaške ladjedelnice in idrijski rudnik. Poslanec Šček je uspel preprečiti zaprtje rudnika, ladjedelnice pa so se tudi uprle in zahtevale podporo, da bi s poslovanjem nadaljevale.

Težave v Indiji

Iz Indije so prihajale novice o eni izmed najhujših vstaj do takrat. Danes vemo, da so se nemiri v Indiji začeli že takoj po prvi svetovni vojni in se končali po drugi svetovni vojni z Indijsko neodvisnostjo od Britanskega imperija.

V tistih dnevih pa se je veliko pričel omenjat indijski rod Mopla, ki je prebival ob Malabarski obali in je štel več kot milijon Indijcev. Mopli, večinoma muslimanske vere, ki so se že večkrat uprli, tudi zaradi hindujskih gospodarjev, ki so imeli v lasti večino tamkajšnje zemlje in so jih zelo zatirali.

Mopli so zavzeli že skoraj 80 tisoč kvadratnih kilometrov in so hitro prodirali proti Kalkuti. Za seboj so pustili veliko požganih krajev, Angleži pa so poslali v Malabar vojsko in vojne ladje ter razglasili izredno stanje.

Iz Indije so prihajale novice o eni izmed najhujših vstaj do takrat. Danes vemo, da so se nemiri v Indiji začeli že takoj po prvi svetovni vojni in se končali po drugi svetovni vojni z Indijsko neodvisnostjo od Britanskega imperija.
Iz Indije so prihajale novice o eni izmed najhujših vstaj do takrat. Danes vemo, da so se nemiri v Indiji začeli že takoj po prvi svetovni vojni in se končali po drugi svetovni vojni z Indijsko neodvisnostjo od Britanskega imperija.
Vir slike: Wikipedija

Uradniške nagrade in dohodnina

Že kar nekaj številk Slovenca je konstruktivno kritiziralo novost s strani finančnega ministrstva, da se bodo davčnim in finančnim uradnikom posebne nagrade v primeru, da dosežejo pri pobiranju davkov dobre rezultate. Take odloke so v članku označili za »skrajno škodljive in sicer za davčno moralo in škodljive za ugled uradništva sploh, v prvi vrsti seveda neposredno prizadetega finančnega in davčnega uradništva.«

V nadaljevanju so omenili tudi idejo o uvedbi dohodnine: »država, ki hoče veljati za moderno, mora skušati, da vpelje tudi moderni davčni dohodninski sistem«. Omenili so, da je obstoj in razcvet države vsak posameznik toliko zainteresiran, kolikor veliki interesi ga vežejo na državo. In tej interesi se tičejo predvsem pravnega varstva imetja, zato bi bilo pravično in pošteno, da tisti, ki imajo največje imetniške interese, ki jih brani država, tudi najbolj skrbijo za pokritje državnih stroškov.

Za ta namen so torej podali idejo o dohodninskem davku, ki skuša počasi odpraviti davke na zemljišča in obrti ter vpeljati samo en davek: dohodnino. Obstajal in še danes obstaja pa en poglavitni problem glede davka: človek ne bi rad plačal nič in je zato potrebna živa državljanska zavest, da je davek, ki ga plača v dobro njega in njegovih interesov.

»Ta zavest državljanske dolžnosti in moralne obveznosti za plačevanje davkov v sorazmerni višini z dohodki pa more uspevati le tam, kjer je državljan prepričan, da vlada v odmeri davkov tako rekoč absolutna pravičnosti.« Tukaj pridemo spet do težav, ki so jih videli v uvedbi uradniških nagrad, saj s takimi nagradami so ljudje podvomili v pravičnost davčnega sistema. Poleg tega je bilo jasno, da bi prejemniki takih nagrad poskušali svoje nove dohodke prikriti ali vsaj znižati v očeh davčnih obveznosti.

Podali so še eno izjemno pomembno dejstvo, ki je vsekakor aktualno še danes. »V našem ljudstvu je bilo do nedavnega časa in je še danes globoko ukoreninjeno prepričanje, da vse dajatve, denarne ali krvne, zahteva cesar (danes kralj).«

Torej, fant, ki je šel k vojakom, je služil cesarju in ne državi. Davek niso ljudje do takrat nikoli plačevali državi, ampak cesarju oziroma kralju. Zaradi tega ljudstvo ni smatralo finančnih in davčnih organov za podaljšek države, torej ljudstva samega, ampak vedno za izvrševalce neke tuje volje.

Ta pogled, ki ga je torej imelo ljudstvo in za katerega bi načeloma lahko rekli, da je tukaj še danes, je bilo in še vedno je izredno škodljivo, če ne tudi nevarno. Naloga države v tej smeri je, da poskuša na vsak način izkoreniniti tako mišljenje in navdati ljudi z občutkom, da so oni država in plačujejo dajatve »sami sebi« in ne nekemu tujemu osebku oziroma njegovim predstavnikom.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice