Vdor v RTV je napad na vse državljane

Bežen prelet forumov in socialnega omrežja slika zelo črno belo sliko včerajšnjega napada anticeplicev na RTV. Laž bi bila, če bi rekla, da se z RTV strinjam v vsem in da so mediji, ki bi jih vzela za verodostojen, objektiven in strokoven medij. Ker jih ne. A to še ne pomeni, da podpiram včerajšnje dejanje. Nasprotno, ostro ga obsojam in kot smo že v Slovencu pisali ob prvih petkovih protestih, meja med izražanjem mnenja in nasiljem je zelo tanka.

Moja svoboda se konča tam, kjer posežem v svobodo drugega. Teoretično. V zadnjem času se zdi, da se je zaradi napačnega pojmovanja svobode vse obrnilo v smer egoizma in egocentričnosti. Spoštovanje in strpnost sta le še pojma, ki se jih spoštuje le takrat, ko je mani v korist. Če temu ni tako so mi pa kršene pravice, že ene, če tudi niso zapisane v slovenski ustavi. Sliši se dobro in to je tisto, kar je pomembno. Samo, da je populistično.

Ne bom se veliko spuščala v to kako za božjo voljo so OPS sploh lahko vdrli v studijo. Res je, da dva varnostnika nista ravno mogla zadržati skupino, ampak ni ravno lahko priti v prostore RTV. Kot je nekdo zapisal na Twitterju, so podobnosti z napadom na Kapitol zgolj slučajne.

Prav tako se ne bom spuščala posebej v to, kaj se je dogajalo v glavah vpadnikov. Mislim, da ima naš predsednik vlade odličen odgovor na to, ki ga je povedal že na Kredarici.

Ne mislim se tudi spuščati v debato o tem, da je Troha mrzlično iskal gumb s katerim naj bi prižgal kamero. Mogoče bi moral kakšnega Batmana in Umri pokončno manj pogledat. Ker verjeti, da če vdereš v studiu si na sporedu v Odmevih, ki bodo na vrsto čez dve ure, kaže le na nepoznavanje osnov televizijskega dela. Saj ne, da za to, da slika iz studia pride na televizijski ekran, poskrbi kopica ljudi. Očitno zelo nepomemben podatek.

Kot so nepomembne raziskave in strokovni članki o covidu-19. Vsekakor podpiram svobodno izbiro pri cepljenju, sem sama cepljena in sta cepljena otroka. In ne, nič hitreje nam ne dela elektronika. Še vedno pridno kličem na Telekom (ja, vem reklama) in jim težim, da je povezava prepočasna. Ker jaz bi imela zdaj takoj, pa če tudi mora to biti na treh računalnikih in štirih telefonih. Če mi kdo sledi mu mora biti fino zabavno, ker so moji dnevi zelo pestri. Mogoče me kdaj povabi na kavo, da se odpočije.

Izbira o tem v kaj verjamete je vaša, a ne glede na to, za kaj se odločite, prosim prevzemite odgovornost. Nočete se cepiti, fino. Torej, če bi radi svobodno živeli se boste morali testirati. Pika. Če kašljate in se počutite slabo, ostanete doma. Cepljeni, testirani ali preboleli. Pika. Ampak, to se ne dela. Ne bom štela dni, ko sta bila moja otroka doma, ker se je enemu staršu zdelo zelo pametno, da bolnega otroka »nafila« s Calpolom in ga pošlje v vrtec, šolo. Bojda jih ni imel kam dati, pa bi službo izgubil. A ostali otroci, pa starši smo pa nepomembni, ali kaj? Zdaj ni nič drugače.

Zato preden stopite na ulico in vpijete v kakšni diktaturi živite, pomislite kolikokrat ste bili na eni ali drugi strani. V kako močni diktaturi živimo, pa je včerajšnji dokaz na RTV lepo pokazal. Uporaba SSKJ je vsekakor zaželena.

Ampak, če ste mislili, da je to prvi napad na mediji, ste se močno zmotili. Res je, da večino t. i. levih medijev skuša pokazati, da se dogajajo napadi politikov na neodvisne medije. Mediji v Sloveniji nismo neodvisni in za tem stojim. Če pozabimo spletke v ozadju, je RTV odvisen od gledalcev in včeraj videno od posebnih skupin. Vsak medij je od nečesa odvisen in niti en medij v Sloveniji ne more »voziti« uredniško politiko nevtralno in neodvisno. Vsi se borimo za oglede, ker na koncu so le-ti merodajno merilo za plačilo novinarjem. Denar ne raste na drevesu.

Mediji dnevno dobimo pisma nadobudnih bralcev, poslušalcev, gledalcev, ki nas učijo kako bi morali pisati, poročati in razumeti stvari. Tudi zmerljivke in grožnje so nekaj čisto običajnega. Napadi na pročelja stavb medijev, napadi na ulici, klici, sporočila… policija bi dejansko lahko odprla poseben oddelek, kjer bi raziskovali samo napade na medije. Imeli bi ogromno dela.

Da o tem, da dobivamo grožnje s tožbami, sploh ne zgubljam besed. Tudi v Slovencu smo si v preteklem tednu eno prigarali. Ivan Gale nam zaradi dveh prispevkov o njemu grozi s tožbo, če jih ne umaknemo in mu ne plačamo 3.500 evrov. Pravi, da smo tako pomemben mediji, da je zaradi nas »ponižan, razžaljen, prizadet je njegov ugled, telesno in duševno ravnovesje, skratka od objave člankov trpi duševne bolečine«. Hvala Ivan Gale za tako močno priznanje, vedeli smo, da delamo dobro, ampak da smo tako pomemben faktor na slovenski medijski sceni, to pa je nad našimi pričakovanji.

Smo za vse nešteto sami krivi? Ne! Res je, da v trenutku, ko se odločiš, da boš postal del medijske scene sprejmeš tudi to, da bo vsak, ki bo imel pet minut časa ti lahko solil pamet. Sprejmeš to, da bo nekdo isti dogodek doživljal drugače. A v ta paket ni všteto nasilje v kakršnikoli obliki. Tu smo pa kot družba zatajili. Zelo.

Seveda ima vsak pravico izraziti svoje mnenje. Na človeku spoštljiv način. Bistvena razlika je v tem, če jaz v rodni kraj pošljem sodelavca, ki mi že teden dni pije živce, ali šefa, s katerim se ne strinjam. Razlika je tudi v tem, če mu to povem, ali mu skušam ročno vnesti. Močna razlika je tudi med minutnim monologom in pol urnim žaljenjem, psihičnim napadom in zasledovanjem z namenom, da ga »posilim« s svojim prav.

Meje so, no, vsaj morale bi biti. Naši starši so imeli zelo dober izraz »nisva skupaj ovce pasla« in na to večino teh protestnikov, ki skušajo razsvetljevati s svojim prav pozablja. Spoštuj in boš spoštovan. Lastno mnenje pa ti ne daje pravice, da si na kakršenkoli način nasilen do drugih, pa naj gre za sodelavca, medije ali politika.

Ko boste nosili moje čevlje, mi boste lahko sodili.