Katere nove dajatve se obetajo na ravni EU?

Pandemija covida-19 je močno pretresla globalno gospodarstvo in Evropska unija ni pri tem nobena izjema. V državah članicah so bili v času pandemije sprejeti številni ukrepi z namenom preprečevanja številnih stečajev in ohranjanja delovnih mest. Solidarnost med državami članicami EU je potrdila tudi vzpostavitev sklada NextGenerationEU težkega 750 milijard evrov v cenah iz leta 2018 oziroma 806,9 milijarde evrov v tekočih cenah. Skupno bo tako večletni finančni okvir 2021-27 zajemal 1,8 bilijona evrov v cenah iz leta 2018 oziroma 2,018 bilijona evrov v tekočih cenah.

Preberite tudi:

Evropska sredstva do leta 2030: Digitalna Slovenija

Franc Bogovič: EU se je odločila biti prva na zeleni okoljski poti, nujno pa je, da ji bodo ostali veliki onesnaževalci naše matere Zemlje sledili

Čeprav se zdi, da je trenutno denar poceni kot še nikoli, bo ta sredstva treba zagotoviti na tak ali drugačen način. Brez stabilnih lastnih virov EU ne bo šlo. Dolgoročni proračun EU se bo še naprej financiral iz znanih virov prihodkov proračuna EU: carine (ki jih poberejo države članice ob vstopu blaga v Evropsko unijo; 80 % carin in dajatev, ki jih pobere posamezna država, gre v Bruselj, 20 % tega denarja ostane državam članicam, da pokrijejo stroške zbiranja carin in dajatev. V obdobju 2021-27 bodo države članice zadržale 25 odstotkov pobranih carin), prispevki držav članic iz naslova davka na dodano vrednost (DDV), prispevki iz naslova bruto nacionalnega dohodka (BND) (vplačila v evropsko blagajno odvisna od gospodarskega razvoja države, največja neto plačnica je Nemčija, ki v evropski proračun vplača približno 24 milijard evrov na leto). Četrti vir financ so drugi prihodki v proračun EU, ki vključujejo prispevke osebja, prihodke iz upravnega delovanja institucij, prispevke in povračila v zvezi s sporazumi in programi Unije, zamudne obresti in denarne kazni posameznih držav članic, prihodke iz najemanja in dajanja posojil pa tudi presežke iz prejšnjih let.

A na te že uveljavljene načine se ne bo nabralo dovolj lastnih sredstev – saj ta zadoščajo za redni proračun EU, ne pa tudi za izjemno situacijo in izjemna sredstva, katerih namen je spodbuditi okrevanje in odpornost.

Obeta se kopica novih dajatev

Prva nova dajatev je bila že uvedena 1. januarja 2021 in sicer gre za nacionalni prispevek na podlagi nereciklirane odpadne plastične embalaže. Posamezne države članice prispevajo glede na težo nereciklirane odpadne plastične embalaže in sicer 0,80 evra za kilogram. Pri tem so vzpostavljene ustrezne varovalke, katerih namen je preprečiti prekomerne prispevke držav članic, ki imajo BND nižji od povprečnega.

Po prvotnem planu naj bi do junija 2021 Komisija predstavila predloge o novih virih prihodkov, povezanih z:

• mehanizmom za ogljično prilagoditev na mejah;
• digitalno dajatvijo;
• sistemom EU za trgovanje z emisijami.

Predlog za mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah in predlog za sistem EU za trgovanje z emisijami je Komisija predstavila 14. julija, na predlog za digitalno dajatev pa še čakamo. Do junija 2024 naj bi Komisija predstavila še predloge za dodatne dajatve in sicer:

• davek na finančne transakcije;
• finančni prispevek, povezan s podjetniškim sektorjem;
• novo skupno osnovo za davek od dohodkov pravnih oseb.

Mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah

Evropska komisija je Predlog o mehanizmu za ogljično prilagoditev na mejah predložila 14. julija 2021. Namen mehanizma je dopolniti sistem EU za trgovanje z emisijami na način, da se zagotovi enaka obravnava domačih in uvoženih izdelkov z vidika cen za emisije ogljika. Mehanizem bi spodbudil uvoznike k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in hkrati prispeval k ohranitvi industrije v ogljično intenzivnih sektorjih v EU. Sledi tudi ambicioznim ciljem zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030 in podnebne nevtralnosti do leta 2050.

Skladno s predlogom bodo ogljične dajatve uvedene na določeno blago – v prehodnem obdobju za železo, jeklo, aluminij, gnojila, cement in električno energijo – uvoženo iz držav zunaj EU, če te države ne bodo dovolj ambiciozne pri uresničevanju podnebnih zavez.

Sistem EU za trgovanje z emisijami

Tudi Predlog o spremembi sistema trgovanja EU z emisijami (ETS) je Evropska komisija že predložila. V sistemu EU za trgovanje z emisijami je izdano omejeno število dovoljenj za izpuste toplogrednih plinov, ki so prodani na dražbi in s katerimi se lahko trguje. Sistem trenutno obsega energetski sektor, proizvodnjo in letalski promet sodelujočih držav ter pokriva okoli 40 odstotkov emisij toplogrednih plinov iz EU. Poleg zagotavljanja dodatnih lastnih sredstev v proračunu EU določanje cen ogljika preko trgovanja z emisijami sledi tudi ciljem zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov za 55 odstotkov do leta 2030, v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.

Komisija je v predlogu za revidiranje direktive o sistemu trgovanja EU z emisijami s 14. julija 2021 predlagala določene spremembe sistema EU za trgovanje z emisijami, in sicer znižanje meje skupnih emisij ter povečanje letne stopnje zmanjšanja emisij. V sistem naj bi bil vključen tudi ladijski promet, postopoma naj bi se odpravila brezplačna dovoljenja za izpuste za letalstvo. Države članice naj bi vse prihodke iz naslova sistema EU za trgovanje z emisijami, ki jih zberejo, namenile podnebnim oziroma energetskim projektom.

Predlog predvideva tudi ločen sistem EU za trgovanje z emisijami v sektorjih distribucije goriva za cestni promet in stavbe, del sredstev bi bil namenjen obravnavi morebitnega socialnega učinka sistema na ranljiva gospodinjstva, mikropodjetja in uporabnike prevoza.

Davek na digitalne storitve oziroma digitalna dajatev

Ideja o davku na digitalne storitve temelji predvsem na dejstvu, da podjetja, ki opravljajo digitalne storitve, pridobivajo dohodke predvsem iz naslova oglaševanja, spletne prodaje ter obdelave in prodaje podatkov uporabnikov. Gre za storitve, ki jih predvsem tuja podjetja opravljajo na področju EU, ne da bi bila v EU fizično prisotna, kar pomeni, da jih obstoječi davčni predpisi, ki temeljijo na fizični prisotnosti podjetij, ne zajamejo na ustrezen način. In prav to je razlog, da so davčni prihodki v digitalnem sektorju v praksi pogosto precej nižji kot v tradicionalnih gospodarskih panogah. Primer: če ameriško podjetje, ki posluje preko spleta, naredi posel v Nemčiji, plača davek v Ameriki, ne pa tudi v Nemčiji, kar pa za tradicionalno storitev »v živo« ne velja.

Namen davka na digitalne storitve naj bi bil torej prilagoditi obdavčenje digitalnih storitev na način, da bi bil dobiček zabeležen in obdavčen tam, kjer je bil na osnovi interakcije z uporabniki narejen. S tem bi se omejil pojav zmanjševanja davčne osnove in prenašanja dobička.

Kakšen bo delež te dajatve, zaenkrat še ni znano, govori pa se o višini med 1,5 in 7,5 odstotka. Digitalni dajatvi pričakovano nasprotujejo predvsem države, ki si želijo privabiti investicije največjih tehnoloških podjetij.

Komisija je rok za predstavitev predloga prestavila na oktober 2021, tako da bo najverjetneje kmalu znanega več. Takšna ali drugačna odločitev bo morala biti sprejeta prav kmalu, saj naj bi bila digitalna dajatev uvedena najpozneje do 1. januarja 2023. In kakršenkoli že ta predlog bo, ne bo smel ovirati digitalizacije gospodarstva in razvoja na področju digitalnega poslovanja, saj je digitalizacija navsezadnje ena od prioritet EU.