Naprej na vsebino

Rudolf Maister – pesnik s puško in vizionarskim navdihom

Od leta 2005 23. oktobra praznujemo državni praznik, ki pa ni dela prost dan, dan Rudolfa Maistra. Prav na ta dan je namreč Rudolf Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil ter prevzel vojaško oblast v Mariboru. In to brez izstreljenega naboja. To dejanje je hkrati pomenilo, da je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške.

Maistra, ki ni bil samo vojak, temveč tudi vizionar, ki se je zavedal, kako pomembna je odločnost ob nastajanju nove države ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije, se je prijelo ime borec za severno mejo. Manj je tistih, ki vedo, da je bil Maister tudi pesnik, literat in kritik, ki si je nadel pesniško ime Vojanov.

Za vojaški poklic je Maistra navdušil stric Lovrenc

Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Njegova mama je bila z Dolenjske, oče pa s Štajerske. Ko je bil Rudolf star šele 13 let mu je umrl oče in skrb zanj je prevzel stric Lovrenc, ki ga je tudi navdušil za vojaški poklic. Leta 1894 je Rudolf Maister na Dunaju končal domobransko kadetnico in bil imenovan za kadeta ter naslovnega vodjo čete. Najprej je deloval v domobranskem bataljonu v Ljubljani, kasneje pa so ga vključili v pehotni polk v Celovcu. Le leto kasneje je bil imenovan za poročnika.

V službi časnika je veliko potoval in spoznaval različne dežele Avstro-Ogrske. Še naprej se je izobraževal in leta 1907 napredoval v stotnika. A ni šlo vedno vse tako, kot bi želel. Leto kasneje so ga namreč kazensko premestili v Przemysl v Galiciji. Ker je dobro izpeljal vojaške vaje, je leta 1910 napredoval in postal poveljnik 7. bojne čete, nato pa poveljnik podčastniške šole.  

Na napornih vojaških vajah je zbolel za močno pljučnico, zato so ga poslali na zdravljenje v Dalmacijo in nato še v zdravilišče blizu Kaira v Egiptu. Po okrevanju so Maistra leta 1913 premestili v črno vojsko in postal je poveljnik izpostave v Celju. Decembra 1914 so ga premestili v Maribor. Dve leti kasneje je postal začasni poveljnik okrožnega poveljstva v Mariboru. Zaradi ovadbe nemških nacionalistov je bil za nekaj mesecev premeščen v Gradec. V Maribor se je vrnil kot major in tam ostal do razpada monarhije.

Na sliki Rudolf Maister z družino v Przemyslu, na desni je žena, v sredini je Maistrova mati, na levi sin Hrvoj, na desni pa sin Borut. Foto vojskimuzej.si
Na sliki Rudolf Maister z družino v Przemyslu, na desni je žena, v sredini je Maistrova mati, na levi sin Hrvoj, na desni pa sin Borut.
Foto vojskimuzej.si

»Ne priznavam teh točk«

30. oktobra 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. 1. novembra 1918 je major Rudolf Maister v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom in zbranimi častniki odločno izjavil:

»Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.«

Narodni svet, ki je prevzel upravo na slovenskem Štajerskem, je majorju Rudolfu Maistru podelil naziv general. 9. novembra 1918 je Maister razglasil mobilizacijo in v kratkem času zbral 4000 mož. 20. novembra 1918 so ustanovili mariborski pešpolk, ki je postal prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. 23. novembra 1918 ob 4. uri zjutraj je Maister prehitel Nemce in razorožil zeleno gardo.

Maistrovi borci na Koroškem leta 1919. Foto Wikimedia
Maistrovi borci na Koroškem leta 1919.
Vir slike: Wikimedia.

Dve pesniški zbirki Rudolfa Maistra Vojanova

Že v mladosti je pokazal zanimanje za pisanje, pri čemer sta mu bili vzor mama, ki je bila pravljičarka, in teta, ki je pisala v listu za mlade Vrtec. Družil se je z mnogimi slovenskimi pisatelji, ki so pustili pomemben pečat na slovenski pesniški krajini: z Dragotinom Kettejem, Otonom Župančičem, Josipom Murnom, Simonom Gregorčičem in drugimi.

Izdal je dve pesniški zbirki, prvo, z naslovom Poezije, ko je bil star trideset let. Ta zbirka je bila predporočno darilo izvoljenki Marici Stergerjevi, hčeri znanega ljubljanskega zdravnika, in je bila razdeljena na štiri dele. Prvi del je bil posvečen Marici, drugi je vključeval balade in romance, tretji fantovske pesmi in četrti sonete.

»Zato napolni, dekle, po navadi

s  starino čašo še enkrat,

saj jasni lici tvoji mladi

in staro vino imam rad.«

General Rudolf Maister je svojo drugo pesniško zbirko z naslovom »Kitica mojih« izdal leta 1929, 25 let za prvo zbirko, pri Tiskovni založbi v Mariboru. Tudi ta zbirka je razdeljena na štiri dele. Prvi del vsebuje pesmi iz vojnih časov, v drugem delu razmišlja o izgubljeni Koroški in Primorski. Tretji del nosi naslov »Oj, ti naša zemlja sveta« in opisuje slovenske dežele. Zadnji, četrti del, vsebuje štiri pripovedne pesmi.

Dve zbirki Rudolfa Maistra Vojanova. Vir slike: Splet.
Dve zbirki Rudolfa Maistra Vojanova.
Vir slike: Splet.

Pesem Rudolfa Maistra Vojanova: Naprej

Bratje! V Triglavu ognji gore:
žarki kresovi, krvavi plameni,
kakor silni meči ognjeni,
ki jih sami arhanglji vihte

Bratje! Naša pomlad gre iz tal,
bistra ko burja, močna ko val:
v naša domovja se je zagnala,
tmo’ razklala, sonce skovala,
sonce – kralja Matjaža dan.

Bratje, v sedlo, vajeti v dlan:
Drava nas zove, Jadran rjove,
vranci naj skrešejo trde podkve,
bratje – naprej!

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice