Naprej na vsebino

Politično nekorektno o nasprotovanju noveli zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI)

Duhove zadnje dni buri predlog novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Iz dveh razlogov. Predlog novele zakona spreminja sestavo svetov šol in vrtcev in nekateri so prepričani, da gre za politizacijo šolstva. A to bi nekako še prestali. Huje je to, da je med cilji izobraževanja dodana nova alineja, ki določa »vzgajanje in izobraževanje s poudarkom na slovenski kulturi in evropskih vrednotah«.

To bojda ni politično korektno. Politično korektno zgleda tudi ni več zahtevati ali vsaj pričakovati uporabo slovenskega jezika v institucijah, gostilnah, trgovinah … Politično korektno se ni čuditi temu, da se ob popisu prebivalstva ne sprašuje po narodni pripadnosti. Politično korektno ni izpostaviti nujnost znanja albanskega jezika za zaposlitev v osnovni šoli.

Poleg tega novela zakona predlaga tudi možnost napredovanja v nazive tudi za pomočnike in pomočnice vzgojitelja v vrtcu in dopolnitev nabora osebnih podatkov za namen digitalizacije poslovanja, a ta del ni problematičen.

Sestava svetov šol in vrtcev – strah, da bi ustanovitelji imeli vpliv na izbiro ravnatelja

Kot že omenjeno, predlog novele ZOFVI, ki so ga v državni zbor vložili poslanci koalicijskih SDS, NSi in SMC ter poslanca manjšin, predvideva spremembo v sestavi svetov šol in vrtcev. Po zdaj veljavnem zakonu v svetih šol in vrtcev sodelujejo trije predstavniki ustanovitelja, trije predstavniki staršev in pet predstavnikov zaposlenih.

Predvidena je rešitev, po kateri bi se število predstavnikov, zaposlenih v svetih zavodov, zmanjšalo, število predstavnikov ustanovitelja oziroma občin pa povečalo ali v številkah: v svetu bi bilo po novem pet predstavnikov ustanovitelja, trije predstavniki staršev in trije predstavniki zaposlenih.

Srž problema je pravzaprav v tem, da je prav svet šole tisti, ki imenuje ravnatelja. Branimir Štrukelj, glavni tajnik šolskega sindikata Sviz, je na posvetu z naslovom Politizacija slovenskih vrtcev in šol?, ki ga je pripravila komisija DS-ja za kulturo, to potrdil, ko je dejal, da povečanje števila predstavnikov ustanoviteljev na pet od skupno enajst članov »izrazito povečuje vpliv politike na izbiro ravnateljev ter na delovanje vrtcev in šol«. Hkrati pa naj bi to pomenilo, da predlagatelj novele zakona pri izbiri ravnateljev ne zaupa strokovnim delavcem v vrtcih, šolah in dijaških domovih.

Politično korektno torej ni dati večjo besedo ustanoviteljem, niti staršem (katerih beseda bi sedaj dejansko lahko prišla do izraza), je pa politično nekorektno narediti karkoli, kar bi dalo misliti, da trenutni ravnatelji širom Slovenije niso tisti, ki so smetana od smetane in edini primerni.

Da gre za politizacijo je prepričan tudi Damijan Štefanc z ljubljanske filozofske fakultete. Ključen problem je zmanjševanje vpliva zaposlenih na račun povečevanja vpliva lokalne politike, je dejal. Spoštovani gospod Štefanc, a vi mislite, da so šole na podeželju in v manjših občinah obstale zaradi vpliva ljubljanskih fakultet? Ali zato, ker so učitelji sedeli pod lipo in zahtevali šolo? Ali so šole nastale in obstale prav zaradi prizadevanja lokalnih skupnosti in županov, ki so morali za to mnogokrat do bele Ljubljane, tudi s klobasami in buteljkami, včasih so jih metali skozi vrata ven pa so lezli skozi okna nazaj notri, da so le dosegli, da se je šola povečala za kak oddelek ali da se je zgradil ali saniral vrtec.

Pomembnih predstavnikov, ki so predlogu nasprotovali, je seveda še veliko. Nekateri se bojijo, ker bo kmalu reelekcija. Ja … nič ni večno in nihče ni nenadomestljiv. V realnem sektorju se tega vsi še kako zavedamo, v javnem pa … se zgleda da vsaj občasno rado pozabi.

Predsednik Združenja ravnateljev osnovnih šol Gregor Pečan je med drugim dejal, da se v razvitih demokracijah s politiziranjem delovanja in vodenja osnovnih šol praktično nihče ne ukvarja, zato ker je vsem v interesu, da šola čim bolje deluje.

Osebno sicer verjamem, da je tudi v Sloveniji večini v interesu, da šola čim bolje deluje. A v to, da se politiziranje ali poskus politiziranja začenja dogajati s predlogom te novele zakona, me nihče ne more prepričati. Ne dokler mi oči vsaj s pomočjo očal dovolj dobro služijo, da zmorem prebrati učbenik za zgodovino. Politizacija slovenskega šolstva se v tridesetih letih samostojnosti še ni končala. In to je prej problem kot to, da nekateri mislijo, da bi se sedaj šele začela.

Težko je priti do cilja, če ne veš, kam greš. Težko je biti aktiven državjan, če ne veš, kdo si. Vir slike: Pixabay.
Težko je priti do cilja, če ne veš, kam greš. Težko je biti aktiven državjan, če ne veš, kdo si.
Vir slike: Pixabay.

Ko problem postane slovenska kultura in evropske vrednote

Slovenski akademiki so napisali javno pismo, ki so ga naslovili »Kdo nasprotuje slovenski kulturi in evropskim vrednotam v javnem šolstvu?«

Zapisali so: »Država mora za svoj obstoj zagotoviti temeljne predpostavke. Prva med njimi so državljanke in državljani. V njihovem imenu in zanje se namreč izvaja državna oblast v sistemu, ki ga imenujemo demokracija. Demokracijo pa lahko izvajajo samo državljani kot politični subjekti (cives), če imajo ustrezno znanje in državljansko zavest kot odraz kulture države in civilizacije, katere del so.

Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Slovenski demos je že ob osamosvojitvi, še posebej pa z referendumom za pristop k Evropski uniji, torej dvakrat, izrazil plebiscitarno soglasje, da Republika Slovenija je in ostane evropska Slovenija. Kot narod s svojo slovensko kulturo smo se samoohranili skozi stoletja, da bi lahko, kot smo zadnjih trideset let, živeli kot del svobodne Evrope, ponosni na njeno kulturno, versko in humanistično dediščino, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakopravnosti in pravne države. Vse to so zapovedi, ki vejejo iz slovenske ustave in evropskega prava, katerega del smo.

Prav zato se spodaj podpisani danes oglašamo z nejevero in zgražanjem nad javnim in ostrim nasprotovanjem slovenske pedagoške stroke, da se v Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja med cilje vzgoje in izobraževanja uvrsti dodaten cilj, ki poudarja slovensko kulturo in evropske vrednote. Zakon, ki tega ne bi zahteval, bi bil namreč protiustaven. Pedagoška stroka, ki temu nasprotuje, pa očitno ne razume bistva svojega poslanstva v demokratični in pravni državi. Kot taka torej ni pedagoška in še manj stroka. Pri njenem javnem delovanju jo očitno vodijo prav tisti motivi, ki jih sama očita demokratično izvoljenim poslancem Državnega zbora. Namreč politika, in to v njih samih.

Epidemija, v katero je bila Slovenija, tako kot ves preostali svet, pahnjena v zadnjih dveh letih, je pokazala, kako globok je slovenski državljanski primanjkljaj. Ta se odraža v izrazito pomanjkljivi družbeni zavesti, da smo vsi skupaj na istem čolnu, ki ga prežema slovenska kultura in evropske vrednote, in da moramo drug do drugega izkazovati strpnost, sočutje in solidarnost. Zavračanje vzgoje in izobraževanja o slovenski kulturi in evropskih vrednotah je najlepši dokaz, da vzrok za nastale razmere v največji meri izvira v socializacijskem procesu, v katerem so naši otroci zaupani slovenskemu šolstvu in domnevni pedagoški stroki.

Ta v bistvu že tri desetletja pred koristi otrok, pred cilj ustvarjanja aktivnih državljank in državljanov, vzgojenih v slovenski kulturi in evropskih vrednotah, očitno postavlja svoje parcialne, sindikalne, neredko tudi politične interese. Tako ravnanje je zavržno: do otrok, do njihovih staršev, ki šolam svoje otroke zaupajo v vzgojo in izobraževanje, pa tudi do države, ki jo je slovenski narod ustvaril šele potem, ko je v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikoval svojo narodno samobitnost. S pristopom, kot ga danes zagovarjajo predstavniki pedagoške stroke te narodne samobitnosti in slovenske državnosti v Evropski uniji ne bi dosegli nikoli. Prav tako pa ta pristop ogroža same temeljne vrednostne predpostavke za obstoj slovenske države v prihodnosti. S tako šolo in šolniki je slovenski narod dobesedno obsojen na izumrtje, slovenska demokracija pa na potop, ki se je v veliki meri že začel.

Spodaj podpisani zato pozivamo, da se v Republiki Sloveniji začne široka in vključujoča, strokovna in obče državljanska razprava o tem, kakšno šolstvo v Sloveniji dejansko imamo, kdo ga vodi, kdo in kako poučuje in vzgaja naše otroke, in kakšno šolstvo bi glede na ustavo in evropske vrednote 21. stoletja zares morali imeti

Za temi navednicami se pismo akademikov zaključi. To poudarjam zgolj zato, da jim ne bi kdo pripisal kakšne moje jezne pripombe ali namiga, tako kot se je to že zgodilo v primeru Ivana Krambergerja, ko je bil iz prispevka Ivekove prerokbe in smrt janšizmu vzet moj stavek in od takrat stotine krat citiran kot njegov.

Po tem, ko je to razčiščeno, si bom drznila odgovoriti na vprašanje akademikov: Kdo nasprotuje slovenski kulturi in evropskim vrednotam v javnem šolstvu? Najverjetneje tisti, ki pravzaprav ne želijo, da bi državljanke in državljani imeli ustrezno znanje in državljansko zavest kot odraz kulture države in civilizacije, katere del so. Kajti z državljankami in državljani, ki imajo ustrezno znanje in državljansko zavest, je mnogo težje manipulirati kot s tistimi, ki tega nimajo.

Najverjetneje tisti, ki ne čutijo ponosa do lastne kulture in se ne zavedajo pomena življenja v svobodni Evropi. Najverjetneje tisti, ki si v resnici ne želijo aktivnih državljank in državljanov, vzgojenih v slovenski kulturi in evropskih vrednotah – kajti kot taki bi zlahka uvideli, ko bi jim bili vsiljevani parcialni politični interesi. Najverjetneje tisti, ki želijo, da bi bili tisti, ki pridejo za nami, še bolj vodljivi, kot smo mi.

In nenazadnje najverjetneje tisti, ki bodo sedaj skočili v zrak, ker je tole pisanje politično nekorektno – kot je politično nekorektno reči, da je Slovenija država Slovenk in Slovencev. In politično nekorektno zahtevati, da se to spoštuje.

*Pod pismo akademikov navedeno v prispevku so se podpisali: Boris Pahor, dr. Matej Avbelj, Marko Balažic, dr. Peter Gregorčič, mag. Agneza Florjančič, dr. Boštjan Brezovnik, dr. Janez Cerkovnik, dr. Boštjan Ferk, dr. Petra Ferk, dr. Urška Florjančič, Sandi Igličar, dr. Gorazd Justinek, Mirjam Kopše, mag. Janez Kunc, Marija Lebar, dr. Jernej Letnar Černič, Metka Oblak, dr. Jernej Podlipnik, Amedeja Rodman, dr. Luka Martin Tomažič, dr. Nada Trunk Širca, dr. Boštjan M. Turk, dr. Žiga Turk, Ivana Zajc, dr. Ciril Zevnik, dr. Luka Zevnik, Metka Zevnik.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
Franc Mihič
8 months ago

Že 30 let se še ohranja vodenje šole in vrtcev kot je to bilo v samoupravnem socializmu. Vsi politiki in strokovnjaki, ki nasprotujejo sprejemu vladnega zakona, so nasprotniki predlogu sprejetja zakona, v tem primeru so to demagogi, žal ne pedagogi, ki bi morali vzgajati za odgovornost. Tako početje, celo “univerzitetne pedagoške in druge elite”, tudi javnih medijev, ki svarijo ljudstvo pred nevarnostjo politike, je nesprejemljivo, saj kot ceh javno nasprotujejo vladi, politiki, ki je njihov delodajalec, ki za svoje rezultate dela polaga račune na volitvah. To svarjenje levice in opozicije je perfidno uničevanje demokratične države. Že l. 1991 je javna RTV… Read more »

Prijava na e-novice