O prehranski varnosti in o varni hrani, smo v Slovencu že pisali. Izpostavili smo tudi, da je pandemija covida-19 na novo osvetlila pomen stabilne prehranske verige in s tem prehranske varnosti – na podoben način kot je osvetlila marsikaj drugega, kar se nam sicer zdi samoumevno, pa to ni.
Poročali smo tudi o posvetu Trajnostno kmetijstvo, ki nas lahko prehrani, ki je konec novembra potekal v organizaciji Inštituta dr. Antona Korošca in krovnega inštituta Evropske ljudske stranke Wilfried Martens Centre for European Studies.
Sogovorniki so na obeh posvetih razgrnili mnoge izzive, s katerimi se sooča kmetijstvo, slej ko prej pa so prišli tudi do vloge potrošnika. Dejstvo je, da imamo potrošniki na prihodnost pridelave hrane veliko večji vpliv, kot se ga zavedamo. Vpliv potrošnikov je v komentarju za Nova24TV dobro predstavil Marko Cigler, predsednik Slovenske kmečke zveze pri Slovenski ljudski stranki (SKZ pri SLS) in svetnik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS). Komentar v nadaljevanju v celoti objavljamo.
Kako lahko vsi pripomoremo k zagotavljanju prehranske varnosti?
V zadnjem času se pogosto sprašujemo, koliko na prehransko varnost vpliva covid-19 kriza, zastoji v pridelavi in predelavi hrane, klimatske spremembe kot so suša, naravne nesreče in celo geopolitične nestabilnosti v svetu, množične migracije, kibernetski napadi in še marsikaj bi lahko naštevali.
Ali gre morda le za manipulacijo javnega mnenja, strašenje ljudi, teorijo zarote ali za resnična dejstva?
Po podatkih več svetovnih organizacij v svetu skoraj milijarda ljudi nima dovolj hrane, zaradi pomanjkanja hrane grozi smrt skoraj 50 milijonom ljudem v 43 državah. V zgodovini človeštva je dvig cene hrane običajno bil napoved vojne. Torej gospodarska zakonitost določanja cen ponudba – povpraševanje pri hrani ne deluje. Pomanjkanje hrane pomeni politične preobrate, večje nemire ali celo propad civilnega reda.
Se kdaj vprašamo za koliko dni še imamo svetovne zaloge hrane? Vitomir Bric je pred časom za časopis Slovenec povzel raziskavo, ki navaja podatke, da je bilo leta 2000 svetovne zaloge hrane za 107 dni, leta 2010 še samo za 74 dni, napoved za konec leta 2021 je zgolj 57 dni.
Na pridelavo hrane vpliva veliko dejavnikov kot so eksponentna rast svetovnega prebivalstva, zakonitosti iz preteklih let, ki zagovarjajo naprednejše kmetovanje s ciljem, da bomo zagotovili dovolj hrane za več ljudi. Poleg tega je intenzivno kmetijstvo veliko bolj občutljivo na vse zaplete.
Posledice covid-19 krize in različni prenosi bolezni na živalih lahko privedejo do resnih zastojev v pridelavi rastlin ali prireji živali ali celo do uničenja pridelave ali prireje. Iz vidika stabilnosti kmetijske dejavnosti so male in srednje kmetije stabilnejše in se lažje prilagodijo na različne negativne scenarije. Mar to pomeni vračanje ljudi na podeželje in h kulturi kmetovanja?
Temeljno vprašanje, ki nas zanima ob neštetih neznankah glede prehranske varnosti je, kakšen je položaj Slovenije in nasploh Evrope v teh precej negotovih časih in kako lahko vsi prispevamo k izboljšanju prehranske varnosti. Zelo malo geostrateške, politične ali zdravstvene nestabilnosti v Evropi je potrebno, da bo treba zapreti meje in biti odvisen zgolj od tega, kar se znotraj države pridela in vzredi. V teh primerih niso izključeni scenariji povsem praznih polic v trgovinah, pomanjkanje osnovnih živil in milijon ali celo več lačnih Slovencev. Takrat ne bo vprašanje kupna moč ali koliko ima kdo na bančnem računu.
Zmotno je mišljenje, da bomo zgolj z ukrepi in zagotavljanjem primerne višine finančnih sredstev na področju kmetijskih gospodarstev in živilskopredelovalne industrije dosegli prehransko varnost. To je sicer osnovni pogoj, da tehnološko sodobno razvijemo produkcijo in vzpostavimo stabilen segment vertikalne verige v kmetijstvu, za kar si tudi osebno prizadevam.
Vendar pomembna je celotna vertikalna veriga od kmeta – zadruge – živilsko predelovalne industrije – trgovine in do končnega potrošnika.
Rešitev za samooskrbo slovenskega prebivalstva je, da zagotovimo, da bodo male in srednje velike kmetije, gorsko-hribovske kmetije, ki pridelujejo pridelke v manjšem obsegu in prispevajo več kot 70 odstotkov vse pridelane hrane v Sloveniji, da jim mi, ki to hrano potrebujemo, zagotovimo konstantno prodajo, ker le tako bodo te kmetije pripravljene pridelovati več kvalitetne lokalno pridelane hrane .
S tem bomo potrošniki, ki hrano potrebujemo, prispevali k večjemu obsegu pridelave in posledično zagotavljanju večje prehranske varnosti.
Drugi velik segment potrošnje hrane za Slovence je poraba hrane v javnih zavodih, kjer se sedaj porabi manj kot 20 odstotkov lokalno pridelane hrane, pri čemer celoten nakup hrane s strani javnih zavodov obsega preko 300 milijonov evrov. Pojavi se zgolj retorično vprašanje, zakaj teh 300 milijonov evrov za nakup hrane javnih zavodov ne usmerimo v nakup hrane iz slovenskih kmetij in tako pomembno in odločilno prispevamo k večji samooskrbi in večji prehranski varnosti v Sloveniji?
Vendar premikov ne bomo dosegli na način, ko si pri ceni kilograma kruha trgovec vzame od 50 do 60 odstotkov, pek si vzame 20 odstotkov, mlinar 10, medtem ko kmetu zaradi prenizke cene pšenice v današnjih razmerah ostane manj kot 6 odstotkov. Preostanek je rezerva, ki se porazdeli različno, pač glede na trenutne razmere.
Vir slike: Pixabay.
Kilogram vsakdanjega kruha v povprečju stane slaba dva evra; najdražji do tri evre, najcenejši morda evro in pol. Kmet pri prodanem kilogramu navadnega belega ali črnega kruha v najboljšem primeru zasluži 12 centov, kar je smešno. Ta znesek kmetu ne zagotavlja niti možnosti preživetja iz kmetijske dejavnosti, kaj šele tehnološkega razvoja in posodabljanja kmetije.
S temeljnimi premiki ne bomo naredili usluge samo kmetu in vplivali na njegov obstoj v smislu ali bo preživel ali ne. Vedeti moramo, da bo kmet zase vedno pridelal dovolj hrane in ne glede na vse ne bo lačen. Gre torej za vprašanje, ali bomo kmetu omogočili, da bo pridelal dovolj hrane tudi za nas in s tem zagotovil prehransko varnost za vse prebivalce Slovenije.
Naj nas spremlja misel, da lahko sami naredimo največ, da vsi mi in naši otroci ne bomo lačni.
Powered by Contextual Related Posts
