Prehranska varnost – strateška dobrina: kje je naša žitnica?

Pretekli petek je v Državnem svetu RS potekal posvet o prehranski varnosti kot strateški dobrini, v povezavi s pobudo za dopolnitev Ustave RS s pravico do prehranske varnosti, ki jo je vložil Branko Tomažič, na katerem so svoja mnenja soočili številni razpravljavci.

Preberite tudi:

Prehranska varnost – strateška dobrina

V današnjem prispevku povzemamo prispevke Branka Ravnika, Polone Rifelj in Srečka Ocvirka. Branko Ravnik je med drugim predstavil zaskrbljujoče podatke, ki pričajo o tem, da le peščica igralcev na globalni ravni usmerja preskrbo s hrano. Polona Rifelj je predstavila pomen državnih rezerv. Župan in državni svetnik Srečko Ocvirk pa je med drugim izpostavil, da bi se z vprašanjem prehranske varnosti morala ukvarjati družba kot celota, predvsem tistih 90 % prebivalstva, ki si lastne hrane ne morejo ali ne znajo pridelati.

Ravnik: Preskrba s hrano v primežu peščice igralcev na globalni ravni

Branko Ravnik je na posvetu predstavil delo in stališče Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO je posvetovalni organ Evropske unije, ki ga sestavlja 329 članov, zastopa glas civilne družbe in predstavlja delodajalce, delojemalce in vse sfere civilne družbe) v povezavi z izboljšanjem trajnosti evropske verige preskrbe s hrano.

V okviru mnenj, ki jih odbor podaja, je bila v letošnjem letu podana tudi pobuda, ki opozarja na nujnost priprave novega koncepta prehranske varnosti in trajnosti na ravni EU, ko govorimo o hrani, in temelji predvsem na raznolikosti prehranskih sistemov, na tem, kako pritegniti mlade v prehranske sisteme in h kmetovanju, pri čemer imajo veliko vlogo tudi dostojni in dostopni delovni pogoji.

ESSO je v mnenju glede strategije od Vil do vilic izpostavil, da potrebujemo celostno prehransko politiko na ravni EU, ki bo zagotavljala ekonomsko, okoljsko in socialno-kulturno trajnost, ki bo temeljila na povezovanju sektorjev, področij politike in ravni upravljanja, vse z namenom pospešitve prehoda na trajnostno pridelavo hrane.

V povezavi s pravično verigo preskrbe s hrano je ESSO opozoril, da morajo biti šibkejši izvajalci dejavnosti, zlasti kmetje, plačani pošteno in pravično, da bo njihov dohodek zadostoval ne zgolj za preživetje, temveč tudi za vlaganje v inovacije in trajnostno proizvodnjo, h kateri EU stremi.

»Po podatkih Evropske komisije se je delež bruto dodane vrednosti v verigi preskrbe s hrano, ki ga prejmejo primarni proizvajalci, z 31 % leta 1995 znižal na 23,4 % leta 2015. Ta trend se ne obrača tudi v zadnjem obdobju,« je pojasnil Ravnik.

»Odbor je potrdil, da je evropska veriga preskrbe s hrano strateškega pomena. Veriga je dobro delovala v času covida-19, a to ni samoumevno, ni nujno, da se bomo motnjam v preskrbi lahko izognili tudi v prihodnje,« je posvaril Ravnik.

V svoji predstavitvi je podal tudi nekaj zaskrbljujočih podatkov povezanih s preskrbo s hrano na globalni ravni, in sicer:

• en globalni proizvajalec obvlada 50 % tržni delež semen. Sedem globalnih igralcev na trgu s semeni obvladuje 65 % tržni delež semen;
• podobno je pri sredstvih za varstvo rastlin, kjer štirje proizvajalci obvladujejo 50 % svetovnega tržnega deleža;
• pri gnojilih en proizvajalec obvladuje 40 % svetovnega tržnega deleža;
• 1 % kmetijskih gospodarstev ima v upravljanju 65 % svetovnih kmetijskih zemljišč. In na drugi strani ima 80 % kmetij ima v upravljanju 10 % svetovnih kmetijskih zemljišč.

Tako izrazito globalno strukturno neravnovesje se kaže tudi na drugih nivojih, vse do prodaje hrane.

»Dokler ne bo ustreznega dohodka za tiste, ki se ukvarjajo s pridelavo, ne moremo govoriti o trajnostni prehrani in trajnostnih sistemih,« je poudaril Ravnik.

»Izrednega pomena za prehransko varnost je priznati kmetu njegovo vlogo, saj je njegova vloga izredno pomembna. Truditi se je treba, da pritegnemo v sektor tudi mlade in ženske,« je dejal in dodal, da moramo razmisliti tudi o tem, kakšna je vrednost hrane v naših glavah.

»Prihodnost Evropske unije je odvisna od tega, kako bomo ravnali z našim podeželjem in kako bomo upravljali naše verige preskrbe s hrano,« je zaključil Ravnik.

Rifelj: Kmetijstvo predstavlja gospodarsko dejavnost posebnega družbenega pomena

Polona Rifelj, državna sekretarka na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je zadolženo za upravljanje z državnimi blagovnimi rezervami je dejala: »Eden izmed prioritetnih ciljev države mora biti zagotavljanje prehranske varnosti in trajnostnega razvoja, saj je prehranska varnost ključna strateška dobrina in mora biti dostopna vsem prebivalcem«.

Cene se višajo, saj pridelava ne zadošča vedno večjemu povpraševanju, je pojasnila in dodala, da se je pokazalo, da je pridelovalec hrane najšibkejši člen v verigi, saj je veliko bolj izpostavljen tveganjem kot drugi partnerji v verigi. Povedala je, da tudi na ministrstvu menijo, da je nujno na višjo raven dvigniti raven samooskrbe in s tem zmanjšati odvisnost od uvoza iz tujine.

»Kmetijstvo predstavlja gospodarsko dejavnost posebnega družbenega pomena, saj zagotavljanje zadostne preskrbe z varno hrano predstavlja zadovoljevanje ene od osnovnih potreb človeštva,« je poudarila.

Dodala je, da prehranska varnost predstavlja tudi del tveganja za nacionalno varnost Slovenije, kar zahteva vzpostavitev mehanizmov celovitega odzivanja in obvladovanja tovrstnih pojavov ter vzpostavitev sistemov preventivnega ukrepanja države. Med te sisteme spadajo tudi državne rezerve, ki sodijo pod okrilje ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.

Državne blagovne rezerve predstavljajo vir za zagotavljanje potreb osnovne preskrbe prebivalcev in vzdrževanje ustrezne stopnje preskrbljenosti v času, ko je to nujno potrebno. To pomeni, da lahko država nemoteno funkcionira tudi pri večjih motnjah in nestabilnosti na trgih, ob naravnih nesrečah in v vojni. Kaj konkretno je trenutno shranjeno v državnih rezervah, nismo izvedeli.

»V povezavi s konkretno pobudo za dopolnitev Ustave RS s pravico do prehranske varnosti želim poudariti, da se zavedamo, da je prehranska varnost temeljna strateška dobrina tako kot pravica do pitne vode saj brez teh dveh in drugih življenjsko pomembnih dobrin človek ne more preživeti«, je dejala in pojasnila, da ministrstvo ne nasprotuje vpisu tega člena v Ustavo RS, vendar opozarja, da je treba zaradi kompleksnosti tematike vprašanje obširno obravnavati.

Ocvirk: Koliko stane in koliko je vredna kila kruha?

Državni svetnik in župan občine Sevnica Srečko Ocvirk je spomnil, da so vse resne države v zgodovini imele svoje žitnice in kašče in izrazil upanje, da je temu tako tudi v Sloveniji. »Ocenjujem pa, da ima ta žitnica najmanjšo zalogo žita, in da je večina hrane na razpolago pri proizvajalcih in v drugih organizacijah,« je dodal.

»Starejši ljudje pomnijo pomanjkanje po drugi svetovni vojni in ukrepe kot je bila obvezna oddaja za namene reševanje krize. Velika Britanija je bila prva, ki je po vojni uvedla kmetijske subvencije, da je reševala lakoto. V Sloveniji pa v družbi kot celoti še vedno ne razumemo pomena kmetijskih subvencij, kajti zagotavljanje zadostnih količin cenovno dostopne hrane je cilj družbe kot celote. Cenovno dostopna hrana ima velik pozitivni učinek predvsem na tiste, ki hrane ne pridelujejo,« je dejal Ocvirk.

Poudaril je, da je ena od bistvenih kvalitet bivanja občutek varnosti, k čemer spada tudi prehranska varnost in spomnil, da neposredno kmetijstvo predstavlja 3 % BDP, vendar obdeluje večino slovenske kulturne krajine in jo tudi vzdržuje.

»Zaradi socialnega miru hrana mora imeti nizko ceno, žal pa večina misli (tudi politikov), da je hrana brez vrednosti. Koliko stane kilogram kruha in koliko je vreden kilogram kruha? Ti dve vprašanji nimata enoznačnega odgovora.«

Med razlogi, ki so vplivali na zmanjšanje lokalne preskrbe, je naštel onemogočanje neposrednega trženja v obdobju socializma, nedostopnost sodobnih tehnologij v preteklosti, prodor globalnih blagovnih znamk s strani velikih trgovskih verig, komercializacijo kmetijskih pridelkov v smislu intenzivnega oglaševanja, vpadljivo embalažo (»ki sicer skriva vse-isti okus«). Škodljive za lokalno pridelavo hrane so bile tudi davčne nejasnosti, v okviru katerih je bila prodaja hrane na domu okarakterizirana kot »šverc« poleg tega je bil tudi HASAP sistem  v določeni meri uporabljen kot onemogočanje lokalnega trženja.

»Manj kot 10 % prebivalstva zna pridelati hrano zase in za svojo družino za vse leto, ostalih 90 % bi se moralo pogovarjati o prehranski varnosti,« je poudaril.

Spomnil je tudi na Zakon o javnem naročanju, ki je izločil še tiste entuziaste, ki so želeli lokalno tržiti lokalno hrano. Dopolnitev zakona z Uredbo o zelenem javnem naročanju je sicer po njegovem mnenju nekoliko izboljšala položaj kmetov, še vedno pa je procedura javnega naročanja izredno zahtevna. Hkrati so javni zavodi v vmesnem času izgubili izkušnjo priprave hrane iz lokalnih sestavin, saj je pred-pripravljena hrana bistveno lažja za pripravo v kuhinji, ki mora nahraniti veliko število oseb.

»Tehnološki razkorak in urbanim in ruralnim se zmanjšuje, bistveno pa se povečuje ekonomski razkorak med urbanim in ruralnim. Selitev kapitala v centre moči je močna,« je spomnil Ocvirk in dejal, da moramo razširiti znanje o pridelavi hrani, in da moramo tudi družba kot celota izboljšati odnos tako do pridelave hrane kot do hrane same, pri tem pa lahko veliko pomagajo tudi šole. Problema prehranske varnosti namreč kmetijstvo samo ne more rešiti, za to je potrebna širša družbena pripravljenost.

Posvet je v celoti dostopen YouTube kanalu Skledar TV.