Skip to content

Pred 100 leti v Slovencu

Proti izvozu živil

Občinska uprava takratne Ljubljane je prišla do zaključka, da je izvoz živil, predvsem neomejen izvoz mesa, glavni krivec za hudo draginjo, neprestano valovanje cen in konec koncev tudi za pomanjkanje različnih živil.

Kot so zapisali v Slovencu, je takratni sistem izvoza omogočal »rafinirano zasnovano špekulacijo,« ki je na eni strani škodila proizvajalcem, na drugi strani pa potrošnikom nalagala visoke cene.

Preberite tudi:

Pred 100 leti v Slovencu

»Italijanske firme, ki so po večini direktno nakupovale po našem ozemlju, so nam trg neprestano vznemirjalo s cenami, povzročale desorientacijo ter zaslužile pri oddaji naše živine v Italiji ogromne dobičke,« so razložili. Naš producent nima od sedanjega sistema izvoza pravega dobička, konsument je tiran v glad in obup, živinoreja bo pa trpela občutno škodo.«

Kongresni trg v Ljubljani na razglednici iz leta 1922. Vir slike: MKL - Slovanska knjižnica.
Kongresni trg v Ljubljani na razglednici iz leta 1922.
Vir slike: MKL – Slovanska knjižnica.

Uradna statistika naj bi sicer pokazala, da je število živine po slovenskih pokrajinah nekoliko narastlo. »Dejstvo pa je, da je kakovost živine padla, da na naših sejmih ni mogoče dobiti nikake zrele živine več ter se v veliki meri kolje in izvaža mlada, negodna živina.«

Višanje cen živil je imelo za posledice draženje obrtnih izdelkov, onemogočanje razvoja domače industrije ter slabšanje njene konkurenčne zmožnosti. »Faktičen dobiček od draginje ima le brezvestna špekulacija z živili in inozemstvo, ki od nas kupuje; ogromno škodo pa ima naša država ter naše bedno uradništvo in delavstvo,« so zapisali.

Občinski svet mesta Ljubljane je pozval državno upravo, da nemudoma izvede obširno in temeljito reformo izvoza agrarnih produktov, oziroma naj v glede na situacijo popolnoma ustavi ves izvoz živil iz države. Obenem naj bi državna uprava takoj prepovedala bankam vsako trgovanje z živili.

Grafologija pred 100 leti

V eni izmed izdaj časopisa Slovenec leta 1922 so se na dolgo razpisali o tako imenovani grafološki praksi, kar pomeni analiza pisave z namenom ugotavljanja počutja in značaja človeka.

»Tisti, ki piše vse temeljne poteze črk krepko in debelo, da se jasno razločujejo od tenkih potez ter so na spodnjih delih črk f, j, p odlomljene in klinaste, je energičen. Dalje so vse poprečne črte pri A, Z, I, t itd. debele. Ravno tako so krepke in debele vejice in klicaji,« so zapisali.

»Ako so poprečne črte zelo klinaste, značijo brezozirno odločnost; če se dvigajo navzgor, pa stremljenje in štrebarstvo. Pisava energičnih ljudi je pogostoma tudi precej navpična in voglata, kar pokazuje zapetost takozvanega človeka razuma.«

Pred 100 leti je Slovenec poročal o analizi pisave. Vir slike: Wikiwand.
Pred 100 leti je Slovenec poročal o analizi pisave.
Vir slike: Wikiwand.

Človek »slabotne volje« pa naj bi medtem pisal tanke in ležeče črke. Bolj kot se vrstice nagibajo desno, tem slabotnejši je. Črke so deloma okrogle, pike in vejice pa so neznatne. Poleg tega pa vrstice, ki so zapisane pod črto, pomenijo melanholičnost.

Oseba, ki piše na način, da se posamezne besede in vrstice raztezajo in dvigajo nad črto, živi le za »čiste ideale«. Njena pisava ne kaže posebne energije, vprašaji so tanki in dolgi, visoke črke pa segajo čez celotno površino.

»Materialist piše drugače,« je nadaljeval avtor Tone Zajc. Glavni znaki take pisave so debele in zamazane poteze ter debele in nizko stoječe pike nad črko i. Umazana pisava kaže, da »pisec stremi le za jedjo in pijačo.«

Resnicoljubnega človeka spoznamo po enakomerni, razločni in preprosti pisavi. Črke a, o, g, d in podobne so na vrhu odprte. Pisca namreč odraža značaj, »ki ne pozna skrivnosti, zato ima vrata k svoji duši odprta na stežaj.« V kolikor so črke tudi lepo okrogle v spodnje delu, je oseba tudi dobrosrčna.

»Lažnik piše obokano pisavo (arkade) in sumljivo vijugaste vrstice; v črke so vpletene razne okrogline; črke a, o, g itd. so na vrhu zaprte in zadrgnjene z zanjkami,« je avtor razlagal dalje. »Ako so črke zgoraj zaprte in spodaj odprte ter nosijo posamezne besede, posebno podpis, znak meča ‘>’ , potem je pisec poleg lažnika tudi nevaren hinavec. Kakor reže meč na dve strani, tako reže njegov značaj v duše in telesa bližnjikov.«

»Zanimiva pravda«

Slovenec je v tistem času poročal tudi o človeku, ki je zaradi psa pristal na sodišču. Okolico Poljčan je namreč obiskal nek poljski zdravnik, ki je imel psa po imenu »Peter.« Tamkajšnjemu prebivalstvu je bilo očitno ob tem, da je imel pes tako »človeško« ime, nekoliko nelagodno.

To nelagodje pa je raslo in raslo, dokler se ni več »uglednih občanov« obrnilo na pokrajinsko vlado. Vlada je temu napravila konec tako, da je psa Petra »izgnala« v sosednjo Avstrijo. »Občani so želeli, da bi za psom šel tudi gospodar in gospodarica, ki ima glede »Petra« še več na vesti kakor gospodar. Ta želja se ni izpolnila,« so zapisali.

Slovenec je poročal, da je ime hišnega ljubljenčka gospodarja privedlo na sodišče. Vir slike: London Film.
Slovenec je poročal, da je ime hišnega ljubljenčka gospodarja privedlo na sodišče.
Vir slike: London Film.

Zgodba pa se tukaj ni končala, saj je pred sodišče gospodarja psa še enkrat povlekel državni tožilec. Kot se je izkazalo, je bil zdravnik obtožen žaljenja pokojnega kralja SHS – Petra I. Karađorđević.

»Ker je v zadnjem času postalo za državo nevarno, da prisostvujejo novinarji takim razpravam, o poteku ne moremo poročati,« je poročal Slovenec. Poljski zdravnik je zatrdil, da ni nikoli imel namena žaliti kralja in da je pes imel tako ime zgolj slučajno. Na razpravo so bile poklicane celo priče, ki bi lahko potrdile, da poljski zdravnik kralja ni nikoli žalil.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice