Najbolj severozahodna dolina v Sloveniji je dolina reke Koritnice. Še naseljen kraj v njej je mala alpska vasica Log pod Mangartom, ki se podaljša v ozko dolino z imenom Loška Koritnica. Tod je eden najlepših pogledov, če ne najlepši pogled v Julijcih, pogled na Jalovec in Mangart. Desno od njiju je Morež za katerega domačini poznajo vprašanje: moreš na Morež ali ne moreš na Morež? Vzpon na Morež zahteva veliko volje in znanja, kar je vrhunsko opisano v knjigi Morež od genialnega krajevnega pisatelja.
Morda vas bo zanimalo tudi:
Zgodovina teh krajev je pestra, tudi če ne gremo zelo daleč v zgodovino. Napoleonove vojne so bile namenjene prodoru francosko-italijanske vojske v notranjost Avstrije. To je bilo najbolje izpeljati po Kanalski ali po Soški dolini. Leta 1809 je pri obrambi trdnjave Predel padel stotnik Johann Hermann von Hermannsdorf, njen graditelj in poveljnik, skupaj z dvema stotnijama svojih vojakov. Niso se predali Napoleonovim vojakom. Oktobra 1943 je domači lovec – ostrostrelec ubil nemškega generala. Posledično so nemški vojaki požgali Strmec in ubili vse moške prebivalce te res strme vasi. Zemeljski plaz je 17. novembra 2000 s pogorja Mangarta odnesel del vasi. V njegovem nepredstavljivem divjanju je umrlo sedem ljudi. Tudi potresa na prelomu drugega tisočletja sta poškodovala Log pod Mangartom. Upajmo, da je nesreč za to čudežno alpsko vas konec.
Vir slike: VB.
Klemen Černuta z ženo Majo in štirimi otroki tod redi bovške ovce. Mladi prevzemnik je s šestindvajsetimi leti prevzel kmetijo od očeta Domna in mame Irene. Je diplomirani inženir kmetijstva smeri zootehnika. Skupaj z ženo molze ovce in dela sir. Pri tem jima že pomagajo trije sinovi in hčerka.
Domen, Klemenov oče, je bil rojen v Nemčiji, a je osnovno šolo že obiskoval v Logu pod Mangartom. Pri sedmih letih je pasel na planini Loška Koritnica. Pri ovčereji ga je stalno spodbujala in mu izdatno pomagala žena Irena. Njegova starša sta bila Alojz in Danica. Alojz je bil »gastarbajter« in je v trinajstih letih zaslužil toliko, da je lahko kupil kmetijo v svoji vasi. Po letu 1969 je delal v rudniku svinca Rajbel. Vhod v tunel za ta, po letu 1990 zaprt rudnik je prav za Klemenovo hišo.
Vir slike: VB.
Kmetija se je pod Domnom in Klemnom hitro razvijala. Nov hlev so postavili leta 1992, novo sirarno 2005. Leta 1995 se je kmetija vključila v gensko banko, 1998 je postala ekološka kmetija pod nadzorom Avstrije, leta 2000 ekološka kmetija pod nadzorom slovenske kontrolne organizacije, 2005 je pomagala pri ustanovitvi blagovne znamke Bovški sir, 2010 je izvozila ovna bovške pasme v Nemčijo, 2013 je v Bruslju pridobila zaščiteno označbo porekla in 2015 polno pravico uporabe slednje označbe za Bovški sir – sir iz ovčjega mleka.
Danes na kmetiji redijo dvesto dvajset ovc čiste bovške pasme brez frizijske krvi. Odbirajo ovce in ovne na popolno brezrožnost, dobro odpornost, plodnost, ješčnost in mlečnost ter miren značaj.
Vsa jagnjeta označujejo z eno ušesno znamko takoj ob rojstvu in s pomočjo kmetijskega tehnika (ga. Majda Žgajnar) v drugo uho tetovirajo vse živali ob sprejemu v rodovnik. Opravijo eno teh-tanje ob prodaji jagnjet in šest do sedem mlečnih kontrol v laktaciji, ki se običajno zaključi septembra. Pri odbiri ovnov jim pomaga ga. Klavdija Kancler z ugotavlja-njem sorodstva s pomočjo programa iz Centralne podatkovne zbirke Drobnica. Ovni prvič plodijo pri starosti enega in pol leta in to nalogo opravljajo dve leti. Desetega septembra ločijo ovne od ovc in s tem dosežejo jagnjitve začetek februarja – odvisno od datuma velike noči. Vemo, da so vsi roki v živinoreji pogojni. Kmetija ima 30-odstotni remont in ovce strižejo dvakrat na leto: spomladi in jeseni. Ovce prezimijo v hlevih, ki so sestavni del domačije. Lep razvoj tropa bovških ovc, ki je od svojega nonota prevzela štiri ovce. Majhno število ovc je bilo v družinah knapov nenapisano, a dosledno spoštovano pravilo. Ni bilo velikih kmetij – rudarji so redili po nekaj bovških ovc in eno ali dve ciki. Najboljšim ženskim živalim so navezali zvonce na leseno ovratnico – kambo.
A ni vse samo dobro. Kužna šepavost in mastitis stalno ogrožata ovčerejo tudi v dolini Koritnice. Težave so tudi s TSE, za sedaj samo na papirju, ne v tropih. Upamo, da ne bo nikjer v Sloveniji prišlo do bruceloze – bolezen je veliko bolj ne-varna rejcem kot njihovim ovcam.
Vir slike: VB.
Na tej kmetiji glede živali ne moremo omenjati samo ovc. Nujno je pripovedovati še o zvereh – volk in šakal smrtno resno ogrožata ovčerejo v Zgornjesoških dolinah, zato tako velik remont tropa. Izgube podmladka in tudi starejših živali zaradi zveri ovčerejcem jemlje voljo do nadaljevanja reje. Kakšna bo usoda teh nekaj rejcev drobnice v teh krajih? O tem bi morali slovenska javnost in slovenska politika globoko razmisliti. Bolj natančno, za razmišljanje ni več časa. Nujno je ukrepati takoj, pa naj zveroljubci, ki so po možnosti vegani, to verjamejo ali ne. Danes MKGP škodo po šakalu dobro plačuje, nasprotno MOP škodo po volku bolj slabo. Po letu 2025 naj bi bile za škodo po šakalu odgovorne lovske družine. Plačevanje gor ali plačevanje dol – kmetje nočejo več pokolov svojih živali, nočejo neprespanih noči in stalne-ga strahu za svojo drobnico. Ko je dovolj, je dovolj!
Zemlja je tretji element vsake živinorejske kmetje. Na tem mestu smo dolžni razložiti nekaj, kar je povprečnemu kmetijcu težko razumljivo. Kmetija Klemna Černute obdeluje 50 hektarov travnikov in 30 hektarov pašnikov. Razmestitve so opisane spodaj. Pripraviti mora za šest mesecev zimskega obroka in zagotoviti za šest mesecev paše kljub podnebnim spremembam, ki so prinesle precej krajšo zimo.
Predvsem zaradi zveri morajo vsakih sedem dni narediti premik s pašnika na pašnik.
Pa poglejmo, kje v teh V dolinah (Švica in Avstrija imata predvsem U doline) kmetija pri Jurnu dobi pašo in kosi mrvo. Najprej je to v neposredni bližini same kmetije, ki leži med Spodnjim in Zgornjim Logom pod Mangartom. Tu je majhna ravnina, kjer Černutovi izvajajo pašnokosni sistem. To je odlična lokacija, s tem da je ta ravnina res majhna.
Černutovi so vedno obdelovali dolino in planino Loška Koritnica. Dolina se je do leta 1945 še kosila, a se je kasneje zarasla. Danes jo pasejo Jurnovi. Planina je bila pasena. Na 30 hektarih je preko poletja preživelo dvesto do tristo ovc. To planino so do pred kratkim še pasli Jurnovi.
Vir slike: VB.
Bavšico Jurnovi pasejo in kosijo od leta 1995. Zadnji domačin, ki jim pri tem pomaga, je g. Rado Zajc, ki samo kosi, a ne živi v tej prazni dolini. G. Jelko Flajs (nadzornik TNP) jim je pred nekaj leti dal zadnje ovce. V tej dolini nimajo jagnjet (zveri!) niti ne izvajajo molže (10-kilometrska oddaljenost). Nad Bavšico sta planini Bala in Bukovec, kjer je pred veliko leti pasel g. David Ostan.
V dolini in planini Možnica ni več ne ljudi ne živali. Gudrti, hrami ali stani (iz-razi za hleve na planinah) se še vidijo, a se ne bodo več dolgo.
Tri košnje v sezoni na kmetiji Černutovih opravijo v okolici Bovca. Tu je možno baliranje. Log pod Mangartom je od Bovca oddaljeno več kot 10 kilo-metrov.
Gozda Černutovi nimajo. Občina Bovec jim da eno »numero«, kar tod imenujejo »servatutna pravica«. Ni zastonj, pomeni 14 evrov za kubični meter drv na panju.
Kmetija za ograjevanje pašnikov uporablja farmar mrežo, ki ji je zaradi zveri morala dodati še štiri žice oziroma še štiri elektro vrvice. Uporabljajo sončno energijo za pašne aparate, ki jih varujejo pred zmikavti. Sami imajo celotno seneno linijo, trosilec za gnoj in molzišče na devet enot z dvajsetimi stojišči. Krmila pokladajo v molzišču. Izvajajo nekaj uslug baliranja, a skupnih strojev nimajo – vsi kmetje tod delajo sočasno in medsebojne razdalje so prevelike.
In sedaj k dobrotam tega sveta. Trdi ovčji sir je lahko bolj mlad ali staran – tudi dve leti. Albuminsko-globulinska skuta iz sirotke je lahko sladka ali slana. Jagnjetino iz Zgornjega Posočja jemo za veliko noč. Prekajeno in sušeno bravino (v tujini jo imenujejo brezavla) lahko primerjamo s kraškim pršutom – za okuse nekaterih sladokuscev je celo boljša. Še kaj bi se našlo, a ostanimo pri dobrotah na kmetiji Jurn. Sirijo v bakre-nem kotlu in uporabljajo lesena orodja: obod, posnemavnica, spuščanica. Redno perejo sir, mečkajo skuto in prodajajo svoje izdelke v lični trgovinici. Uradno to imenujemo dopolnilna dejavnost, a po mojem mnenju je to glavna dejavnost – že nekaj tisoč let. No, naša, slovenska kmetijska politika je neverjetno iznajdljiva pri poimenovanju kmetovanja. Samo kot mali izziv: ali je sirjenje v zadrugi glavna ali dopolnilna dejavnost? In kaj je odkup mleka?
Vir slike: VB.
Največ prodajo doma, nekaj še v gostilne in trgovine. Na tej kmetiji v Logu pod Mangartom (spletni portal V naravo to vas imenuje najbolj osupljivo vas v Sloveniji) boste lahko tudi poizkusili njihove dobrote. Pokušenj se tuji gostje redno udeležujejo znova in znova in se redno vračajo nanje.
Tod deluje Društvo rejcev drobnice Bovške, katerega predsednik je Domen Černuta. Ve, da gre za tek na dolge proge. Tu so delovali g. Perko, g. Renčelj in v zadnjem času zelo prizadevno domačin g. Domevšček. Oddelek za zootehniko z Biotehniške fakultete redno spremlja kakovost mlečnih izdelkov. Tu je doma g. Jani Mlekuž, najboljši poznavalec domačinov in bovške ovce.
Cilj Jurnovih je samo eden: obdržati kmetijo. Kot največje prepreke vidijo prevelike populacije divjadi in zveri ter v zadnjem času ogromno turistov. Le-ti zelo povečujejo kupno moč domačinov, a po drugi strani jih preveč vznemirjajo. Apartmaji 2 x 4 so dobrodošla denarna pomoč kmetovanju.
Lepo vas vabimo na pokušnjo dobrot, ki nastajajo pri reji bovške ovce v Logu pod Mangartom, če greste kdaj skozi te kraje, če ne greste, pa naredite ovinek skoznje. Tako kot naj bi to naredili oboževalci Michelinovih zvezdic. Mogoče Michelin le ni edini, ki ve, kaj je najboljše na svetu.
Prispevek je bil objavljen v reviji Drobnica, številka 1/2022.
