Šege in obredi pred veliko nočjo pri nas in drugod v Evropi
Velika noč je najstarejši in največji krščanski praznik, ki ga praznujejo na vseh celinah po svetu, njegovo praznovanje je izpričano že v 3. stoletju in že takrat so v tem času krščevali katehumene. Sveto velikonočno tridnevje v spomin na Kristusovo trpljenje in vstajenje traja od velikega četrtka do nedeljskih večernic in je vrhunec cerkvenega leta, je praznik vseh praznikov.
Preberite tudi:
Velika noč nekoč: čas za poglabljanje, za družino in za druženje
Velikonočni krog ali doba se začne že s pepelnično sredo in traja do velikonočne nedelje, velikonočnemu času od velikonočne nedelje pa vse do binkošti pa rečemo tudi petdeseterodnevje. Med cvetno nedeljo in velikonočno nedeljo pa je osrednji del velike noči: veliki teden. S tako starim praznikom, kot je velika noč, so povezane številne šege in običaji ter pobožnosti, tokrat si jih oglejmo za čas do cvetne nedelje, kot jih opisuje v svoji knjigi Damjan J. Ovsec Praznovanje pomladi in velike noči.
Praznovanje velike noči je povezano s praznovanjem pomladi
Da sta pomlad in velika noč tesno povezani, kažejo stara poimenovanja za pomlad, na primer vilažej v Reziji, velažnja v Beneški Sloveniji, vilaž na Koroškem, bilaž v Zilji, ti izrazi pa poleg pomladi označujejo tudi veliko noč. Pomlad naznanjajo že prazniki pred veliko nočjo, kot sta valentinovo in gregorjevo, po veliki noči pa še jurjevo.
Praznovanje pomladi so spremljale številne šege okraševanja z zelenjem in postavljanja mlaja in vse te šege poznajo tudi drugod po Evropi. Pomlad se je pri nas v tem duhu praznovala vse do binkošti, ki so mejnik – po binkoštih se je začelo poletje.
Vir slike: ks-velenje.si.
Na ta mejnik med pomladjo in poletjem se je strnilo veliko navad – pri nas in v drugih evropskih državah so pokropili polja, da so jih zaščitili. Ob prvi postni nedelji je bila po Evropi v srednjem veku navada, da so kurili kresove in sežigali lutke, to pa je Cerkev preganjala. Tako so izganjali zimo med drugim v Belgiji, Franciji, na Češkem, v Nemčiji in Švici.
Veliko noč določimo tako, da poiščemo prvo nedeljo po polni spomladanski luni. Velika noč je najkasneje 25. aprila, obstaja pa 35 datumskih različic. V tem stoletju je bila velika noč najbolj zgodaj 23. marca.
Post je osrednji del velikonočnega časa
Velikonočni post je izpričan že od 4. stoletja. Traja 40 dni, kolikor je trajal post Kristusa, začne se na pepelnico. Papež Gregor I. Veliki je v 6. stoletju zapovedal: »Vzdržujmo se mesa in vsega, kar iz njega izvira, kot so mleko, sir, jajca in maslo.« Verniki, ki so se vendarle pregrešili, so morali darovati cerkvi, da so se odkupili za greh. Bolni in otroci niso bili vključeni v post.
V 15. stoletju je Cerkev postala manj stroga in je dovolila mlečne jedi ter jajca, v 19. stoletju pa celo ribe in hrano živalskega izvora (ne pa mesa). Danes je post še ohlapnejši in se strogega posta držimo samo na pepelnico, na petke in na veliki petek. Post je namenjen duhovni prenovi in krepitvi duha in telesa.
Aleluja in druge postne jedi pri nas in v sosednjih deželah
Da so bile postne jedi kljub omejitvam slastne in okusne, se je razvila vrsta receptov, ki se od pokrajine do pokrajine razlikujejo. Ob morju so imeli boljši dostop do rib in rakov, v ostalih delih do mlečnih izdelkov, jajc in masla. Značilne postne jedi so bile prežganka, kuminova jajčna juha, cvrtje, kuhani krhlji, mlečna kaša, mlečna repa in zelje, fižol, solate in podobno.
Vir slike: Siol.net.
Imamo pa Slovenci posebnost med postnimi jedmi, ki je samo naša – alelujo. Bila je obvezno na mizi v soboto. Kako so jo pripravili? Repne olupke so posušili, dan pred uporabo pa namočili in skuhali. Ponekod so jih zabelili, drugod so jim dodali krompir, kašo, maščobo – recepti se razlikujejo od vasi do vasi. Danes je aleluja le še simbolno na mizi kot spomin, a bi jo veljalo spet uvesti v jedilnik.
Tudi drugod so se držali posta – v Nemčiji so kršitelji morali celo plačati globo. Najbolj znana nemška postna jed so preste, ki so se razširile tudi drugam. V Srednji Evropi je bila na petek pred cvetno nedeljo na mizi juha iz 7 grenkih zelišč. Strogo so se držali posta tudi v Španiji in na Hrvaškem, kjer so prevladovali morski sadeži. Angleži imajo znan postni kolač simmel. Bolgari so v glavnem uživali zelenjavo, Romuni pa »črno hrano«: črn kruh, fižol, olive.
Pobožnosti v postnem času
Post je spremljala vrsta pobožnosti: vsak dan so hodili k maši, kar velja tudi danes, po domovih so molili rožni venec in s klečanjem počastili Kristusovo trpljenje. V 17. stoletju so začeli nastajati križevi poti, kasneje še kapelice in kalvarije. Tudi danes so v tem času pogosta romanja.
Vir slike: Malečnik.si.
Cvetna nedelja je uvod v veliki teden
Cvetna nedelja je šesta oziroma zadnja nedelja v postnem času, narečno ji rečemo tudi cvetnica ali na Primorskem oljčna nedelja – že od 6. stoletja. Letošnja je 10. aprila. Cvetna nedelja se slavi v spomin na slovesni prihod Kristusa v Jeruzalem. Ker je prijahal na oslici, je od 10. stoletja veljala šega, da so na ta dan prirejali sprevode z lesenim oslom in podobo Kristusa, ki so ju največkrat vlekli otroci. Ta obred se je povsod pozabil, ohranil se je le na Tirolskem.
Pri nas pa je ostal trdno zakoreninjen obred iz 9. stoletja, da se na cvetno nedeljo nese blagoslovit oljčne vejice ali zelenje kot simbol Kristusove zmage nad smrtjo. Na cvetno nedeljo je procesija okoli cerkve, potem pa je treba po prepričanju butaro čim prej nesti domov.
Izdelava butar se prenaša iz roda v rod in se precej razlikuje od kraja do kraja. Imamo bogat nabor različnih cvetnonedeljskih butar: nekatere so izdelane samo iz zelenja, druge so okrašene še z jabolki, trakovi, pecivom, oblanci. Toliko kot jih je, toliko je zanje različnih imen: v Prekmurju presnec, v Porabju mačice, na Štajerskem vejnik, snop, leseni žegen, na Koroškem presta, prajzelj, cvetovec, na Gorenjskem beganica, prajkl, žegen, v Ljubljani butara, na Dolenjskem žegen, pušelj, v Beli krajini drenek, moški žegen, na Notranjskem cvetni žegen, močerad, na Primorskem veja, faš, oljčna butara, v Beneški Sloveniji prajtelj.
Za razliko od našega bogatega poimenovanja butar imajo zanje v Evropi večinoma enotno ime: palma, te palme pa so tako kot naše butare raznolike in narejene iz zelenja ter vej z lokalnimi dodatki. Vse blagoslovljene palme in butare pa v dom prinašajo blagoslov in božjo zaščito.
Vir slike: Dolenjski list, foto: T. J. G.
Kako lahko sami naredimo izvirno butaro?
Pred dnevi sem opazovala izdelavo gorenjskih butaric, ko je starejša domačinka učila otroke, kakšen je postopek – na koncu so se vsi slikali vsak s svojo lepo butaro. Kaj potrebujemo? Daljše leskove veje, približno pet, na 4 do 5 mestih trdno ovijemo z vrbovimi vejicami (da bolje drži, z nožem zarežemo v lesko in tja zataknemo vrbovje). Potem na te veje začnemo dodajati zelenje – bršljan, ciprese itd. – vsako vejo trdno ovijemo z vrvico, pri tem pa gremo počasi navzdol, da dobimo gost in bogat snop.
Na Gorenjskem potem dodajo še jabolka in pisane trakove – vi pa se pozanimajte, kakšno je izročilo butar v vašem kraju in jo dodelajte po svoje. Tako lahko vsak prispeva k ohranjanju tradicije. Butaro lahko seveda tudi kupite, ampak taka »domača« ustvari v domu prav posebno vzdušje.
Powered by Contextual Related Posts
