
Med eno in drugo krizo pogosto pozabimo, kako pomembna je poleg vseh ostalih varnosti tudi prehranska varnost. Že v pandemiji covida-19 še bolj pa ob trenutnem dogajanju v Ukrajini se vedno pogosteje pojavljajo besede s predpono samo-: samostojnost, samozadostnost, samooskrba. Te dni na soočenju politiki iz najrazličnejših strank govorijo o samooskrbi in pomenu hrane. Nekateri so sicer o tem govorili že veliko prej, najglasnejša je bila Slovenska ljudska stranka, ki je del gibanja Povežimo Slovenijo, a so bili pogosto zasmehovani, saj je mnogim samooskrba pomenila to, da sam odpre hladilnik, v katerem je vsega dovolj.
Žal je tako stanje trajalo toliko časa, da se je raven samooskrbe drastično znižala. Od leta 1970, ko je bila splošna stopnja prehranske samooskrbe v Sloveniji več kot 70-odstotna, je do leta 2008 padla na približno 50 odstotkov, v zadnjem desetletju pa se je številka še zmanjšala. Poleg osnovnega nerazumevanja pomena samooskrbe so na nizko stopnjo samooskrbe vplivali tudi naravni dejavniki (omejena količina obdelovalne zemlje – v Sloveniji imamo 880 m2 obdelovalne zemlje na prebivalca kar je manj kot polovica povprečja za države članice Evropske unije), pomanjkljiva infrastruktura (namakalni sistemi, komasacije, protitočna zašita in podobno, kar je močno povezano tudi z nezadostnimi finančnimi spodbudami), nezadostna povezanost kmetov, neenakomerna porazdelitev moči in denarja v prehranski verigi, nezadostna komunikacija s potrošniki in nenazadnje – pogosto nespametna kmetijska politika.

Vir slike: Profimedia.
Prehranska varnost naj se vpiše v Ustavo RS
O prizadevanju, da se prehranska varnost vpiše v Ustavo Republike Slovenije, smo v Slovencu že obširno poročali. Konec preteklega leta je v Državnem svetu RS potekala obširna razprava, ki jo je vodil Branko Tomažič, podpredsednik Komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v DS RS. Pobudo je sicer Državni svet RS obravnaval že aprila 2020. Po dobrih dveh letih je bil narejen pomemben korak naprej.
Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je namreč na 41. seji, ki je potekala 8. aprila 2022, ponovno obravnavala Pobudo za dopolnitev Ustave Republike Slovenije z obveznostjo države za zagotavljanje prehranske varnosti, ki jo je predložil državni svetnik Branko Tomažič. Državni svet RS je nato pobudo obravnaval na 50. redni seji in jo tudi podprl. Zdaj sta na vrsti Državni svet RS in vlada, ki imata po zakonu možnost spreminjanja oziroma dopolnjevanja ustave.
V sami pobudi so opozorili tudi na to, da se skrb za prehransko varnost kaže tudi pri uvoženih živilih, ki ne dosegajo standardov, zlasti pri nedoslednem označevanju deklaracij oziroma njihove vsebine pri živilih živalskega izvora (predvsem z vidika, ali so ta živila označena kot doma predelana ali kot uvožena). Ni pomembno zgolj, da je hrane dovolj, pomembno je tudi, kakšna ta hrana je.

Vir slike: DS RS.
72.a člen (prehranska varnost)
Predlog člena se glasi:
»Država skrbi za prehransko varnost in samooskrbo. Za zagotovitev prehranske varnosti država ustvarja pogoje za trajnostno pridelavo hrane v Sloveniji. Zakon določa pogoje in načine za zagotavljanje lokalno usmerjene trajnostne proizvodnje hrane, ki ohranja naravne vire.«
»Komisija državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, že cel mandat izpostavlja vprašanje prehranske varnosti in zmanjševanja samooskrbe ter pridelovalnih površin na prebivalca, vendar je, glede na porast cen hrane in trenutnih razmer v Ukrajini, ocenila, da je zdaj skrajni čas, da se pomen samooskrbe in prehranske neodvisnosti opredeli tudi na ustavni ravni. V danih razmerah se je namreč pokazala velika ranljivost naše države, saj se lahko v relativno kratkem času tudi slovenski trg sooči s pomanjkanjem hrane.
Zato mora država aktivno pristopiti k zagotavljanju prehranske varnosti in vzpostaviti pogoje za izvajanje kmetijske dejavnosti, katere temeljna naloga je pridelava varne in kakovostne hrane, ki je osnovna človeška potreba. V ta namen potrebujemo ustavno zagotovilo, da bo država aktivno delovala na tem področju ter tudi tako zagotavljala nacionalno varnost. Ob tem komisija izpostavlja, da je vprašanje prehranske varnosti nacionalno vprašanje strateškega pomena, ki ga realizira kmetijski sektor, za kar pa potrebujemo ustrezni ustavni in zakonodajni okvir,« so zapisali v poročilu k ponovni obravnavi Pobude državnega svetnika Branka Tomažiča za dopolnitev Ustave Republike Slovenije s pravico do prehranske varnosti.
V obrazložitvi v osnutku ustavnega zakona o dopolnitvi Ustave RS so zapisali še: »V 72. členu je le na splošno določeno, da ima vsakdo, v skladu z zakonom, pravico do zdravega življenjskega okolja in da je država tista, ki skrbi za zagotavljanje zdravega življenjskega okolja. Vendar taka ureditev ne opredeljuje neposredno in izrecno prehranske varnosti. Država je poleg prehranske varnosti dolžna zagotavljati tudi ugodno okolje za trajnostno pridelavo lokalne hrane. Tako samooskrba kot varovanje naravnih virov ima širši družbeni pomen za delovanje države.
Prehransko varnost bi sicer bilo mogoče obravnavati tudi v okviru 72. člena Ustave, vendar bi, ker je prehranska varnost temeljna strateška dobrina, ki mora biti dostopna vsem prebivalcem in temu tudi primerno ustavno varovana, bilo primerneje, da bi bilo jasno in določno izraženo, da gre za posebno ureditev tega področja, za katerega ne zadošča, da je nedoločno zajet pod pojmom »zdravo življenjsko okolje« iz 72. člena Ustave. Država je dolžna ob zapisu prehranske varnosti v Ustavo določiti tudi pogoje in načine za doseganje prehranske varnosti kot strateške dobrine.«
Dodali so, da bi zaradi kompleksnosti ureditve bilo smiselno za področje prehranske varnosti povsem na novo sprejeti zakon, ki bi vse ukrepe urejal na enem mestu in predlagali uskladitveni rok, ki bi trajal 18 mesecev.